Bom povedal kar na začetku: Zvjezdan Radonjić je bil po moji lastni oceni eden najboljših prvostopnih kazenskih sodnikov, s katerimi sem imel opravka v svoji 20-letni odvetniški karieri. Tega zdajle ne govorim zato, ker bi Radonjić moje stranke v postopkih oproščal krivde ali kaj podobnega; pravzaprav jih je večino obsodil, enega ali dva pa je tudi oprostil.

Sodil je pošteno in zelo učinkovito

Njegove sodbe so bile vedno pravilne in odlično obrazložene. Priznam, da sem nekatere argumente iz teh sodb oz. način njihove obrazložitve potem tudi sam »prepisoval« oz. uporabljal v svojih drugih zadevah.

Sodne obravnave je sodnik vodil bolj s »trdo roko«, vendar v končni fazi pošteno in tudi zelo učinkovito. Kot zagovornik obdolžencev sem na njegovih obravnavah lahko vedno uveljavljal svoje argumente, nekatere od njih je sprejel, drugih ne.

Ni prenašal, da bi kdo mlatil prazno slamo 

Radonjić med glavno obravnavo ni prenašal, da je kdorkoli od nastopajočih v postopku mlatil prazno slamo ali neumnosti (kar se v sodnih postopkih pogosto dogaja) in je take »nakladače« hitro ustavil, večkrat tudi mojo malenkost. Pri tem je bil včasih celo duhovit, lahko pa verjamem, da se je nekaterim odvetnikom in tožilcem pri tem tudi zameril. Ampak ravno zaradi vsega tega so njegove obravnave potekale bistveno hitreje in bolj učinkovito, kot sem sicer navajen v večini drugih postopkov, zlasti kazenskih.

Primož Lavre

Zakaj se je takemu sodniku potem zgodilo vse to, kar se mu je (negativna ocena njegovega dela, disciplinski postopki, razrešitev, kazenski postopki, med njimi nazadnje celo obtožba za kaznivo dejanje krivičnega sojenja v zadevi, v kateri je izdal vsebinsko pravilno sodbo), je vprašanje, ki presega moje poznavanje ozadja in domišljijo.

Pravni in logični absurd

Zvjezdana zdaj po vseh teh dogodkih čaka še ena kazenska zadeva, obtožen je za kaznivo dejanje t. i. krivičnega sojenja po 288. členu kazenskega zakonika. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko samo sodnik, samo dejanje pa je mogoče storiti le naklepno in le med sojenjem v sodnem postopku ali pri izdaji sodbe. Dejanje se lahko stori le na škodo ene ali druge stranke v postopku.

Obtožba pravi, da naj bi Radonjić kaznivo dejanje storil med sojenjem nekdanjemu obdolžencu Milku Noviču v kazenski zadevi umora takratnega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika.

Po logiki, ki jo zagovarja obtožba proti Radonjiću, bo lahko vsak udeleženec postopka ovadil sodnika za krivično sojenje, če ga je med postopkom grdo pogledal ali se, bog ne daj, pošalil na njegov račun ali pa če mu ni dovolil postaviti kakšnega vprašanja med postopkom.

Nekdanji sodnik je torej obtožen krivičnega sojenja v zadevi, v kateri je izdal oprostilno sodbo, ki se je kasneje v nadaljnjem sojenju pokazala kot edina pravilna in pravnomočna. To je verjetno največji pravni in logični absurd v tej zgodbi. Milko Novič je bil naprej (s prvo sodbo na prvi stopnji) obsojen za umor Jamnika na kazen 25 let zapora. Sodba je bila kasneje razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Za umor Janka Jamnika ne bo obsojen nihče

Drugi sodnik je bil Zvjezdan Radonjić, ki je Noviča v ponovljenem postopku oprostil. Pri tem naj bi – tako zdaj trdi obtožba celjskega tožilca – storil celo kaznivo dejanje. Tudi njegovo oprostilno sodbo je višje sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo na prvo stopnjo, in imeli smo tretje sojenje na prvi stopnji, kjer je (že tretja) sodnica Sinja Božičnik brez posebnega hrušča Noviča (že drugič) oprostila. Proti že tretji sodbi na prvi stopnji se državno tožilstvo ni niti pritožilo, zadeva je zdaj očitno zaključena. Kot zdajle zanesljivo kaže, za umor Janka Jamnika ne bo obsojen nihče.

Obtožbo proti Radonjiču poznam iz medijev, in spet si bom dovolil povedati že na začetku: take obtožba ne bi smela biti spisana in vložena, še manj pa bi smela prestati preskus na sodišču. Očitke iz obtožbe proti nekdanjemu sodniku je sodišče že obravnavalo kot procesne napake v sodbi, s katero je Radonjić Noviča oprostil.

Tudi zaradi teh je višje sodišče oprostilno sodbo razveljavilo, ampak potem je drugo sodišče v že tretjem postopku Noviču ponovno izreklo oprostilno sodbo. To pomeni, da tudi morebitne procesne kršitve, ki jih je naredil sodnik Radonjič v svoji oprostilni sodbi, niso bile tako hude ali pomembne, da bi vplivale na pravilnost same oprostilne sodbe.

Jure Kljajić

Morala bi pasti večina očitkov

Večina očitkov proti Radonjiću se nanaša na vdovo umorjenega oškodovanca J. Jamnika in njenega odvetnika. Na primer: sodnik jima ni dovolil, da bi bila prisotna med merjenjem telefonskega signala pri sodni rekonstrukciji dejanja v Novičevem stanovanju; odvetniku vdove ni dovolil postavljati določenih vprašanj med sodno obravnavo, na obravnavi naj bi mu celo dejal, da je odvetniški zbornici predlagal njegov izbris iz imenika odvetnikov ...

Citirani člen kazenskega zakonika pravi, da sodnik lahko stori kaznivo dejanje krivega sojenja le v odnosu oz. na škodo ene ali druge stranke v konkretnem sodnem postopku. Oškodovanec, njegova vdova ali njen odvetnik niso stranke kazenskega postopka. Stranki kazenskega postopka sta le državni tožilec na eni in obdolženec na drugi strani.

Oškodovanec lahko vstopi kot stranka v postopek le, kadar namesto državnega tožilstva prevzame kazenski pregon kot subsidiarni tožilec (kar pa se v zadevi Novič ni zgodilo). Že iz tega razloga pade oz. bi morala pasti večina očitkov iz obtožbe – torej vsi tisti, ki se nanašajo na ravnanje sodnika v odnosu do vdove umorjenega oškodovanca in njenega odvetnika.

Ko odvetnika »napotijo« iz sodne dvorane

V obtožbi je potem tudi nekaj očitkov, da je sodnik s krivičnim sojenjem škodil državni tožilki (ki pa je stranka postopka), npr. da jo je med obravnavo poslal iz sodne dvorane, tako da ni mogla biti prisotna na sojenju. Hja, tole je skoraj zagotovo bila kršitev postopka, saj je tožilec lahko prisoten na obravnavi ves čas njenega trajanja.

Mene so v moji odvetniški karieri iz sodne dvorane »napotili« vsaj dvakrat. V prvem primeru je sodnica prišla za mano s prošnjo, naj pridem nazaj v dvorano. Nihče se zaradi tega ni posebej vznemirjal in nihče ni nikogar ovadil za kaznivo dejanje krivičnega sojenja.

Primož Lavre

V drugem primeru sem po »napotilu« sodnika dejansko odšel iz dvorane in z obravnave in sem potem svoj »izgon« uveljavljal kot procesno napako v pritožbi proti sodbi, ki za mojo stranko ni bila preveč ugodna. Višje sodišče je razsodilo, da je moja napotitev iz sodne dvorane res bila procesna napaka, vendar ne tako huda, da bi vplivala na pravilnost same sodbe, ki sem jo spodbijal s pritožbo. Šlo je torej za nepomembno procesno napako in zopet ni nihče nikogar ovadil za kaznivo dejanje krivičnega sojenja.

Glava bo najbolj bolela ravno sodnike

Zvjezdan Radonjič je morda prvi (nekdanji) sodnik, ki mu bodo sodili za krivično sojenje. Če bi bil sodnik pravnomočno obsojen za to kaznivo dejanje (kar pa se, kot smo rekli, nikakor ne bi smelo zgoditi), bi taka sodba pomenila neverjeten precedens, ki si ga je zdaj težko predstavljati in zaradi katerega bo glava najbolj bolela ravno sodnike, torej tiste, ki bodo Radonjiču zdaj sodili.

Na podlagi takega precedensa bo potem lahko vsak obdolženec, tožilec ali odvetnik ovadil ali obtožil vsakega sodnika, če se slučajno ne bo strinjal z njegovo sodbo ali celo če ga bo motilo, kako je sodnik vodil glavno obravnavo. In tožilstvo bo moralo vsako tako ovadbo spremeniti v obtožbo, če bo imelo enake standarde, kot so jih imeli pri Zvjezdanu Radonjiću.

Vsakdo bo lahko ovadil sodnika

Predstavljajmo si, da bi oproščeni Milko Novič zdaj kazensko preganjal prvo sodnico, ki ga je (kot se je kasneje pokazalo napačno) obsodila na 25 let zapora. Tudi v tistem sojenju so bile verjetno kakšne procesne ali druge napake, na koncu pa je bila napačna tudi sama sodba, ki je bila kasneje dvakrat spremenjena v oprostilno.

Ne samo to: po logiki, ki jo zagovarja obtožba proti Radonjiću, bo lahko vsak udeleženec postopka ovadil sodnika za krivično sojenje, če ga je med postopkom grdo pogledal ali se, bog ne daj, pošalil na njegov račun ali pa če mu ni dovolil postaviti kakšnega vprašanja med postopkom.