Iz zapisanega v zadnjih Oznanilih župnika Antona Prijatelja lahko razberemo, da je njegovi odločitvi, da zapusti župnijo in celo duhovniški poklic, botroval konflikt z župljani oziroma nekaterimi od njih in da so bile razmere, v katerih je opravljal duhovniški poklic, zanj nevzdržne.
V Oznanilih je med drugim zapisal: »Ko sem prišel na župnijo se še dobro spomnim kako mi je nekdo rekel: »Če pa ne boste delali tako kot bomo rekli, boste pa morali oditi.« No na to sem se samo nasmejal in si mislil svoje. Nihče me ne podi, odhajam sam. Vsega je enkrat dovolj oz. preveč.«
Precej šokantne pa so naslednje besede: »Odhajam iz župnije in duhovniškega poklica, ker sem se v teh letih počutil velikokrat kot kanta za smeti v katero ljudje mečemo odpadke. Kanta je polna. Polna gneva, sovraštva, laži, obrekovanja, podlosti, podtikanja, norčevanja...«