V hiši sobivata dva župnika, v sosednji zgradbi prebiva tudi posvečena sestra, v skupnost z dekretom občasno prihaja še en duhovnik, čeprav živi drugje, ker ima še drugo službo. »Več nas je, verjamem, da bo to ena od opcij, ki jo bodo lahko živeli duhovniki – pa ne le oni.«
Verniki so se pritoževali, da na pastoralno zvezo niso bili dovolj pripravljeni. A koliko, se sprašuje, si na nekaj tako novega sploh lahko pripravljen, se sprašuje Potnik. Zakaj dva župnika bivata skupaj, če bi eden od njiju lahko živel pri njih, je bilo še slišati pripombe.
Koronavirus je marsikaj zaprl, a še vedno nas je na kosilu lahko kar nekaj. »Ni si težko predstavljati, kako je, če ješ sam in za povrh še hrano iz menze. Na videz je to sicer nekaj postranskega, a preprečuje marsikatero osamljenost, tudi kake stranpoti, nezmernosti, zasvojenosti, bolezni …«
Potnik si ne predstavlja, da bi kar škof določal, kateri duhovniki bi lahko bivali skupaj, lažje je, da se sami dogovorijo in postajajo tim. Tudi dogovorjene poroke se ne obnesejo tako kot zakon dveh, ki se ljubita. Duhovniki, med katerimi so se spletle prijateljske vezi ali ki se poznajo že od prej, lažje ugotovijo, kako bi med seboj prerazporedili pastoralna področja
Koordinator pastoralne zveze nam je pojasnil, zakaj je ljubezen neprimerno več od demokracije pa tudi iz česa se hrani klerikalizem.
Zakaj z Bogom ne gre drugače se, kot da se dobimo z njim ena na ena?
Advent po njegovih besedah prihaja s sporočilom, da Bog ne obupuje in da gremo z Jezusom naprej. »Tudi v tem negotovem času, zaradi božiča pa še toliko bolj, je čas milosti, zdaj so dnevi zveličanja.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTER MAGAZINA
