Zdaj že izjemno velika množica občin z nepregledno množico županov ima v Sloveniji nekaj skupnih lastnosti, najpomembnejša pa je ta, da občine ne nastajajo zaradi kakega posebnega razloga, ki bi imel korenine v ekonomiji, poslovanju, odpravljanju administrativnih ovir, logistiki ali infrastrukturi, ampak zato, ker je to mogoče. Še več, edina funkcija, ki jo opravljajo izjemno zavzeto in skorajda do roba blaznosti, je porabljanje davkoplačevalskega denarja. Zdi se, da je z občinsko ureditvijo narobe skorajda vse. Poglejmo le nekaj primerov.
Večina referenc, ki jih imajo slovenski župani, se nanaša na to, da so na kaki vaški veselici z enim zamahom ubili vola. Potem so tu lokalni obrtniki, katerih reference so omejene na dejstvo, da v gostilni radi plačajo zapitek, pa tretjerazredni stranski aparatčiki in ljudje, ki v svoji osnovni dejavnosti niso bili sposobni doseči kaj dosti, pa so namesto tega postali občinski razsvetljevalci. Verjetno bi na prste ene roke med župani našteli tiste, ki so sposobni voditi svojo občino, podobno kot vodijo direktorji uprav podjetja (seveda ne tista, ki so pod posrednim ali neposrednim nadzorom države). Vprašajte se, koliko županov v Sloveniji vsako leto razgrne poslovni načrt občine? Ne govorim o proračunu, v katerem pojasnijo, kako bodo od davkoplačevalcev izvlekli sredstva in kako jih bodo zapravili, ampak resen poslovni načrt, iz katerega je jasno vidno, ali so investicije stroškovno učinkovite, kakšne so ekonomske koristi in stroški posameznih naložb, kakšen je pričakovani donos posameznih investicij, kakšna je kontrola stroškov v administraciji in kako izvajajo optimizacijo poslovanja.
Če mislite, da to ni pomembno, potem ste neresni in ste pristali na to, da z vašim denarjem investirajo v projekte, ki so politične narave ali v domeni financiranja interesnih skupin, in ne v storitve, ki bi jih morale občine zagotavljati. Vzemimo primer. V mestni občini Ljubljana je verjetno trenutno največji projekt gradnja nogometnega stadiona. To je tisto, kar Ljubljančani z velikim užitkom plačujejo, vendar ali je kdo kdaj videl ekonomsko študijo za to? Je kdo imel priložnost videti podatke o tem, kakšen bo donos na to investicijo? Kakšne so domneve o rentabilnosti tega projekta? Je morda kdo videl poračunana tveganja? Predvidene bodoče denarne tokove (seveda ne tiste, ki jih nekdo z malo fantazije napiše na papir, in to brez ustreznih ekonomskih izračunov)? Ni? Pa vseeno Ljubljančani to plačujejo. Sklep? Nekdo je tu nor, a tak ni župan mesta, ampak so občani.
Vprašajmo se, kdaj bi bilo dovolj in kdaj bi občani zahtevali čiste račune. Morda takrat, ko se župan odloči, da spet ne bi to predstavil finančnih kalkulacij, ki so običajne v finančnem svetu. Pač pa spremeni Ljubljanico v jezero, na njej zgradi otok in nanj postavi tridesetnadstropno palačo, v katero dosmrtno naseli predsednika Türka? Naredi avtobus podmornico, ki po reki Savi zagotavlja raznovrstnost mestnega prometa? Če se vam to zdijo nesmiselna vprašanja, potem razmislite, koliko smiselno je, da recimo mestna občina Ljubljana z denarjem davkoplačevalcev kupuje tako imenovana socialna stanovanja (in s tem rešuje nasedla gradbeniška podjetja), histerično gradi garažne hiše, postavlja mostove, ki so, preračunano na kvadratni meter, nekajkrat dražji kot mostovi v Alpah itd.
Volivci so še večji voli. Koliko se jih vpraša, ali ima njihova občina optimalno število zaposlenih v administraciji oziroma ali je zaposlenih glede na naloge dovolj, preveč ali ravno prav? Ali so naloge po občinah najbolj primerno izvajane, kakšna je učinkovitost teh uradnikov in ali so poslovni procesi optimizirani? Koliko se jih vpraša, kako so izračunani razni prispevki, ki jih vsak dan plačujejo? Gre za cene, ki so stroškovno učinkovite, ali za cene, ki so posledica krpanja proračunskih lukenj občinskih blagajn oziroma financiranja investicij z nepojasnjenimi finančnimi učinki?
Mar ni za nikogar v tej državi nenavadno, da v letu volilne kampanje uresničujejo neverjetno veliko načrtov, gradijo in popravljajo ceste, stadione, odpirajo kulturne centre, ki nastanejo zgolj zaradi tega, da imajo nekateri službo, v kateri lahko prejemajo plačo, itd. Morda nikomur ni jasno, da je treba za te investicije plačati, če ne drugače nekoč v prihodnosti, ko bodo župani kot zaslužni občani že davno poniknili v anonimnost.
Meni se gabijo tako ignorantski volivci, kot tudi večina županov. Ti so predvsem karierni paraziti, ki prosjačijo za državni denar in od občanov vlečejo težko prisluženo samo zato, da si z njim kupujejo volilno telo. Kakšen podjetnik je denimo župan mestne občine Ljubljane, če ne pokaže nobenega resnega poslovnega načrta svojih investicij, če ne predstavi nobenega načrta racionalizacije mestne administracije in če leta in leta zaradi dejstva, da je Ljubljana glavno mesto, berači za državna sredstva? To je definicija aparatčika in ne župana s podjetniškim pristopom. Če bi imeli župani pogum, bi se najprej uprli politiki in potem zahtevali fiskalno avtonomijo ter javno predstavili vse svoje aktivnosti in načrte doseganja stroškovne učinkovitosti. Dokler pa prosjačijo za državni denar in z nekimi bedastimi projekti odirajo davkoplačevalce, sočasno pa se izjemno trudijo, da so njihove investicijske aktivnosti do skrajnosti nepregledne, so zgolj tretjerazredne parazitske kreature, njihovi volivci pa horda funkcionalno nepismenih bedakov.
Zadeva seveda ni obrobnega pomena, kajti zadnji podatki so pokazali, da so občinski proračuni eksplodirali in da skorajda v vseh slovenskih občinah odhodki izjemno presegajo prihodke. Dolgoročno to ne pomeni nič drugega kot fiskalni pritisk na javni dolg. Povedano drugače, račun bo izdan, pot v bankrot pa si lahko izvolite že na letošnjih lokalnih volitvah!