Kdor se je zadnja leta zgražal nad početjem in izjavami Urške Klakočar Zupančič v vlogi predsednice državnega zbora, naj se zdaj zamisli nad Zoranom Stevanovićem v tej vlogi.

Kdor je spremljal njegov vzpon od ikone anticepilcev do sedanjega »kingmakerja«, ki naj bi ustoličil Janeza Janšo, se lahko prime za glavo.

Kdor je nasedel Stevanovićevim obljubam, da ne bo šel z Janšo, pa ima verjetno večje probleme od tega, kdo bo mandatar – predvidoma si naivnež po minuli zimi, ko je šel mnogokrat na led, trenutno zdravi poškodbe.

Predsednik stranke Resnica se te dni sonči v slavi, ki mu jo je prinesel zanj nadvse ugoden volilni rezultat. Čeprav ima samo pet poslancev, je že jasno, da Robert Golob in Janez Janša brez Stevanovića ne moreta sestaviti vlade, in možakar je z obema rokama pograbil priložnost – ne samo s trgovanjem za svoje glasove, ampak tudi z nastopi pred novinarji, ko je postal malodane obraz »tretjega bloka«.

Še Jernej Vrtovec, ki ga je županja Črne Romana Lesjak razglasila za ošabnega, deluje diskretno in umirjeno ob Stevanoviću, ki očitno uživa v tem, da so vanj uperjene kamere in mikrofoni.

Če ima Janša dobro razvito populistično žilico, ima bodibilder Stevanović od steroidov nabreklo populistično aorto. Svoj imidž antisistemskega politika je pridno gradil vse od protestov anticepilcev leta 2021, ki jih je praktično ugrabil za lastno promocijo.

Shodi v Ljubljani so bili predvolilna zborovanja njegove stranke, ko se je med protestniki in policisti zaiskrilo, pa njega prikladno ni bilo blizu, ker je ravno takrat kofetkal nekje na drugem koncu Ljubljane.

Najpogumnejši je bil od nekdaj na družbenih omrežjih, kjer si je med epidemijo ustvaril bazo sledilcev, ki so ga v štirih letih pripeljali najprej pred prag (na volitvah 2022), zdaj pa še čez prag parlamenta.

Del njegovega imidža brezkompromisnega borca proti stari politiki je tudi zaklinjanje, da ne bo šel v španovijo z vsakim, predvsem pa ne z Janezom Janšo. Že leta 2021 je šel na upravno enoto overit izjavo, s katero se je zavezal, da nikoli ne bo politično sodeloval s stranko SDS in njenim prvakom.

To je pridno ponavljal tudi v volilni kampanji in celo trdil, da gre za pravno zavezujoč dokument. Ne gre, je le navaden kos potiskanega, ožigosanega in podpisanega papirja brez kakršnekoli pravne veljave.

Ne bomo rekli, da je ničvreden, saj mu je pomagal na volitvah zbrati več kot 64 tisoč glasov volivcev, a zaupanje te množice ljudi je za Stevanovića vredno veliko manj kot pa dobra ponudba kandidata za mandatarja.

Kaj se v pogajanjih ponuja in zahteva, bomo verjetno izvedeli enkrat v prihodnosti, ko bo Janez Janša po neizogibnem prelomu s prvakom stranke Resnica objavil »Stevanovićev cenik«.

V pričakovanju povolilnega barantanja je Stevanović že pred volitvami začel udrihati še po strankah vladajoče koalicije, pri čemer mu zdaj pomagajo tudi Janševi mediji.

Prav ti so v zadnjih dneh najbolj pridno širili Stevanovićeve trditve, da nasprotniki zlorabljajo državni aparat za to, da mu vdirajo v elektronsko pošto in mobilni telefon. Razmerje sil po volitvah je Stevanovića instantno rehabilitiralo v očeh znatnega dela desnice, ki je pripravljena požreti vse za vrnitev desne opcije na oblast.

Pa čeprav za ceno sodelovanja s še nedavno zloglasnim »Srbijancem« – ja, za desno vlado nekateri potlačijo celo svoje nacionalistične predsodke.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.