Oblast pride in gre. Temeljno pravilo demokracije. Na vsake štiri leta imamo parlamentarne volitve. Politiki tekmujejo, volivci izbirajo. Odloča pa vsak glas, tudi volilna udeležba. Napeto je do zadnjega, nič ni samoumevno. Po zaprtju volišč, ko se preštejejo glasovnice, se razdelijo poslanski mandati. Potem se šteje do 46: kdo lahko sestavi parlamentarno večino in kdo bo kandidat za mandatarja. Prvo priložnost običajno dobi predsednik stranke, ki ji volivci podelijo največ glasov. Če mu ne uspe sestaviti koalicije, lahko poskusi še kdo drug. V primeru, da nikomur ne uspe, so možne nove, predčasne volitve.

Slednje se v 35-letni zgodovini slovenskega parlamentarizma še ni zgodilo. Politika, tako pravijo, je umetnost možnega. Med koalicijskimi pogajanji se odloča, kdo bo v novem mandatu na oblasti in kdo v opoziciji. Največja stranka, če ji ne uspe sestaviti koalicije, lahko ostane tudi v opoziciji. Po drugi strani pa lahko tudi najmanjša stranka, ki ji je komaj uspelo prestopiti parlamentarni prag, postane koalicijski partner in v novi vladi dobi ministrske položaje. Takšna so demokratična pravila v državah s proporcionalnim volilnim sistemom, kjer se bolj redko zgodi, da največja stranka dobi absolutno, kaj šele ustavno večino. Vlade so običajno koalicijske iz več različno močnih strank, na drugi strani je tudi opozicija praviloma heterogena.

Volitve tudi niso nikoli vnaprej odločene. Presenečenja so se že zgodila, ko je favorit za zmago pristal na drugem mestu, ker ga je v fotofinišu prehitel konkurent. Tudi sestavljanje koalicij vnaprej, preden so prešteti glasovi in razdeljeni mandati, so lahko kupčije brez krčmarja. Dobrih sedem mesecev pred rednimi volitvami v državni zbor (predvidoma v marcu 2026) še ni odločeno, kdo bodo zmagovalci in kdo poraženci. Dobršen del volilnega telesa se odloči, komu bo dal svoj glas in ali bo sploh šel na volitve, šele v zadnjem tednu volilne kampanje. Danes, na začetku septembra, nihče ne more z gotovostjo napovedati, da bo SDS zmagala, Janez Janša pa nato, že v četrto, sestavil koalicijo. Prav tako nihče ne more z gotovostjo že odpisati Roberta Goloba, ki si želi drugega mandata.

Boste že videli, ko se vrnemo na oblast, dobesedno pijani od anket, ki pri nas bolj ustvarjajo kot pa merijo javno mnenje, že nekaj mesecev žugajo v največji opozicijski stranki. Janez Janša, Jelka Godec, Zvonko Černač, Žan Mahnič, Aleš Hojs … kar tekmujejo med sabo z napovedmi, kaj vse bo drugače. Naštevajo zakone, ki jih bodo odpravili po hitrem postopku, med drugim ukinili zdravstveno reformo Golobove vlade. Takoj po prevzemu oblasti bodo odpravili prispevek za dolgotrajno oskrbo, dedovanje borčevskih dodatkov, po hitrem postopku bodo rešili romsko problematiko … Ukiniti nameravajo KPK, Spirit, ministrstvo za solidarno prihodnost … Poslanec Mahnič gre pri grožnjah najdlje, saj napoveduje kazenske ovadbe, finančne preiskave …, ilegalne migrante pa bi množično deportiral kar z vojaškima letaloma Spartan.

Napovedujejo podoben politični revanšizem, kot smo mu bili priča na začetku mandata vlade Roberta Goloba, ko je sedanja koalicija posvojila predlog Nike Kovač in dobesedno čez noč anulirala enajst zakonov, sprejetih v času tretje Janševe vlade. Med njimi tudi tiste, ki so imeli dobre rešitve, kar danes priznava celo gospodarski minister, ki je medtem postal tudi predsednik Socialnih demokratov (SD), Matjaž Han. Šlo je za politični populizem, ki se ga po potrebi poslužuje tudi leva stran. Podobno kot je politični populizem večina napovedi, kaj vse bodo čez noč ukinili in takoj uredili, ki jih zadnje čase z lahkoto izrekajo veljaki opozicijske SDS.

Politični populisti povsod po svetu (in tudi pri nas!) imajo vedno zelo enostavne rešitve za kompleksne probleme. S populističnimi floskulami bolj ali manj uspešno nabirajo volivce, ko pa pridejo na oblast, praviloma nastanejo težave, saj je obljube v praksi potem težko uresničiti. Janez Janša pri tem ni prav nič drugačen od svojega političnega vzornika iz Bele hiše Donalda Trumpa. Ta je v predvolilni kampanji tudi obljubljal vse živo, ne samo konca vojne v Ukrajini v roku 24 ur. Pa vidimo danes, kako še kar padajo ruske bombe po Kijevu, čeprav je Trump pred Putinom na Aljaski nedavno pogrnil rdečo preprogo.

Na srečo tudi politični populisti niso večni, saj se prej ali slej sami razkrinkajo. Pridejo nove volitve, ko tudi naplahtani volivci spregledajo in jim podelijo rdeči karton. Nihče, prav nihče ni aboniran večno na oblast. Vedno mora obstajati možnost, da se oblast zamenja. Volitve so v resnici praznik demokracije, ne pa konec sveta ali pa točka preloma, ko se bo na novo začela pisati zgodovina.