Način ukinitve muzeja zaposleni v MNZS razumejo kot grob, za demokratično družbo nedopusten poseg v avtonomijo javnega zavoda. S tem dejanjem se je pokazala oblastniška samovolja do zaposlenih in žaljiv odnos do ustanove, ki letos praznuje 75-letnico obstoja. Sprašujejo se, kolikšna je sploh še možnost, da se vprašanje združevanja ponovno premisli in odločitev spremeni.
Izjava za javnost zaposlenih v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ob ukinitvi in združitvi dveh muzejev v novo muzejsko ustanovo z imenom Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo novico o sklepu vlade Republike Slovenije o ukinitvi Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve in združitvi obeh ustanov v novo muzejsko ustanovo, izvedeli iz medijev. O nameri ukinjanja in združevanja obeh ustanov, o strokovnih izhodiščih, smislu in posledicah ukinjanja in združevanja, nas ni nihče vprašal ali obvestil. Pred tem ni bilo nobene javne diskusije in narejena ni bila nobena, vsaj nam znana vsebinska, konceptualna, finančna in prostorska analiza združevanja in njenih posledic.
Glede na omejene prostorske, razstavne in depojske prostore Muzeja novejše zgodovine Slovenije se zaposlenim zdi prav poudariti temeljitejše ukvarjanje z dediščino osamosvojitve. Država bi zagotovo morala bolj zgledno poskrbeti za svoj simbolni in dediščinski temelj oblikovanja kolektivega spomina tudi in predvsem s tem, da za to priskrbi boljše delovne pogoje.
Način ukinitve muzeja razumemo kot grob, za demokratično družbo nedopusten poseg v avtonomijo javnega zavoda. S tem dejanjem se je pokazala oblastniška samovolja do zaposlenih in žaljiv odnos do ustanove, ki letos praznuje svojo 75-letnico obstoja.
Sprašujemo se, kaj to pomeni za prihodnost muzejstva, njegovo avtonomijo, strokovnost in dediščino. Naša dolžnost je, da o tem obvestimo strokovno javnost doma in zunaj slovenskih meja. Pred več kot tridesetimi leti smo si zaposleni v takratnem Muzeju ljudske revolucije Slovenije v muzejski in javni diskusiji izborili svojo avtonomijo in uspešno izpeljali konceptualno in vsebinsko prenovo muzeja v strokoven, na znanstvenih temeljih utemeljen Muzej novejše zgodovine z namenom hranjenja, zbiranja, raziskovanja in prezentiranja dediščine slovenskega prostora v 20. in nato tudi v 21. stoletju: obeh svetovnih vojn, obdobja kraljevine, socializma in pozneje tudi slovenske osamosvojitve.
Postali smo strokovna in prepoznavna ustanova, ki je pripravila številne odmevne razstave, publikacije in kataloge. Muzej je razširil svoje poslanstvo, opustil svojo dotedanjo propagandno vlogo in se brez ideoloških plašnic, izključevanj in cenzure v polni meri posvetil raziskovanju preteklosti, hranjenju in prezentaciji slovenske dediščine.
S svojim delom se je odprl različnim javnostim in se pomembno umestil v lokalno in mednarodno skupnost. Naše vodilo je kultura dialoga, zato smo na Ministrstvo za kulturo naslovili pismo, v katerem ministrstvo pozivamo k obojestranski komunikaciji, saj je trenutni način v naše delovno okolje vnesel precejšnje nelagodje, povezano z nadaljevanjem projektov, razstav, obstankom delovnih mest in podobno.
Zaposleni v muzeju si želimo, da se tudi v prihodnje ohranijo poslanstvo, namen in cilji Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Je tako združevanje v dobro slovenskega muzejstva, dediščine in države? Kolikšna je sploh možnost, da se vprašanje združevanja ponovno premisli in odločitev spremeni?
