Orban in Janša sta julija lani organizirala videokonferenco skupaj s srbskim avtokratskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, na kateri so predstavili skupni pogled na razvoj EU. Orban je ob tem sebe in svoja zaveznika označil za »tri borce za svobodo«. Septembra lani so se jim na konferenci v Budimpešti pridružili še poljski premier Morawiecki, takratni češki premier Andrej Babiš, nekdanji ameriški podpredsednik Mike Pence in srbski član predsedstva BIH Milorad Dodik.
Ob ruski agresiji na Ukrajino je Vučić sicer dejal, da gre za kršenje ozemeljske celovitosti suverene države, nasprotuje pa sankcijam proti Rusiji. Ob tem je izjavil, da 80 odstotkov Srbov podpira Ruse ne glede na to, kar storijo. Prav tako ni blokiral ruskih propagandnih televizij v programski shemi srbskega državnega Telekoma. Podobno kot Orban si je tudi Vučić na obisku pri Putinu zagotovil ugodnejše cene ruskega plina, od katerega je Srbija v celoti energetsko odvisna.
Dodik pa je skušal doseči nevtralno stališče predsedstva BIH do ruske agresije na Ukrajino, vendar ni bil uspešen. Ob tem je problematiziral stališče BIH ob ruski priključitvi Krima, ko se je podprla ozemeljsko celovitost Ukrajine, ter dejal, da sta na ozemlju Ukrajine zdaj »priznani dve novi državi« (Doneck in Lugansk).
Pred tem se je po telefonu pogovarjal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, čigar pojasnila o situaciji v Ukrajini je sprejel z razumevanjem. Putin je namreč Dodikov najmočnejši politični podpornik pri njegovih načrtih za odcepitev Republike Srbske od BIH. Tako mu je decembra zagotovil, da Rusija ne bo podprla imenovanja novega visokega predstavnika Carla Schmidta, ki mu nasprotuje srbska stran.
Zaradi Dodikovih odcepitvenih teženj in napovedi, da bo Republika Srbska zapustila skupne institucije BIH, so ZDA uvedle sankcije proti njemu in njegovi televizijski mreži, prav tako o tej možnosti razpravlja tudi EU. Po poročanju bosansko-hercegovskih medijev pa sankcijam nasprotujejo Hrvaška, Slovaška, Slovenija, Madžarska in Grčija.
Novembra lani je Dodik v Ljubljani obiskal Janšo, s katerim sta razpravljala o razmerah v BIH in širši regiji, pred tem pa se je v Banjaluki srečal z Orbanom. Morda niti ni naključje, da se tudi Janšev osebni prijatelj in davčni svetovalec Rok Snežič odlično počuti v Republiki Srbski, od koder prihaja tudi Dijana Đuđić, nesojena posojilodajalka SDS pred volitvami 2018.
Spomladi lani so se v Bruslju pojavile informacije o obstoju slovenskega non paperja, gre za neuradni diplomatski dokument, ki predvideva spreminjanje meja na Zahodnem Balkanu. Po njem bi Republiko Srbsko priključili Srbiji, zahodno Hercegovino Hrvaški, preostanek pa bi bila bošnjaška država. Hkrati bi Kosovo razen severnega dela priključili Albaniji, ki bi dobila še zahodni del Makedonije, kjer večinsko živi albansko prebivalstvo.
Slovenski premier Janša je zanikal kakršnekoli povezave s tem dokumentom, čeprav je po drugi strani albanski premier Edi Rama ob obisku pri Janši aprila lani za medije potrdil, da sta se pogovarjala tudi o non paperju.
Pozneje je Valetin Inzko, donedavni visoki predstavnik v BIH, razkril, da naj bi bil avtor tega dokumenta član ameriške tajne službe Cie Steven Mayer, ki je zagovarjal možnost mirnega razpada in ločitve narodov na Balkanu. Nastal je v času administracije predsednika ZDA Donalda Trumpa, za katerega pa je znano, da se je dobro razumel s Putinom.
Ameriški obveščevalci so ugotovili, da je Putin naročil svojim obveščevalcem, da pomagajo Trumpovi kampanji pred volitvami leta 2016. O tem je pozneje razpravljal tudi kongres. Trump pa je tik pred rusko agresijo Putinovo priznanje doneških pararepublik (Doneck in Lugansk) označil kot genialno potezo, Putina pa za mirovnika, ki ljubi svojo domovino.
Vsekakor non paper najbolj koristi tistim, ki si želijo spremembe meja, to pa so predvsem Rusi, Srbi in Albanci. Verjeti je, da so pri tem odigrali svojo vlogo še Madžari (Orban), slovenska pa ni povsem jasna. Po podatkih poznavalcev razmer naj bi ta neuradni dokument na različne naslove pošiljal človek iz Janševega kroga.
Zanimiva je tudi Orbanova vloga v Severni Makedoniji, kjer so pred referendumom o spremembi imena države, kar je bil grški pogoj za njeno članstvu v Natu, oligarhi iz Orbanovega kroga serijsko kupovali makedonske televizije, časopise in portal. Madžarski kapital je po poročanju portala Necenzurirano v Makedonijo prihajal prek Slovenije, gre pa za iste ljudi, ki imajo v lasti medije SDS.
Čeprav je Madžarska uradno podpirala vstop Makedonije v Nato in zdaj še v EU, so takrat njeni mediji v Makedoniji skupaj z opozicijsko desno stranko VMRO-DPMNE nasprotovali spremembi imena države. Če je volivci ne bi potrdili na referendumu, Makedonija ne bi mogla v Nato, kar je bilo v interesu Rusije, ki je bila dve leti prej vpletena v poskus državnega udara v Črni gori, ker je nasprotovala tudi njenem vstopu v Nato.
Kmalu po referendumu je iz Makedonije pred kazenskih pregonom zaradi korupcije zbežal nekdanji premier Nikola Gruevski iz vrst VMRO-DPMNE, ki mu je zatočišče dala Madžarska. Pri begu iz Skopja so mu pomagali ruski obveščevalci. Gruevski je bil sicer stalni gost Orbana in Janše, večkrat je tudi podprl SDS pred volitvami.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
