Predavanja Legutka v Cankarjevem domu ob izidu prevoda njegove knjige Demon v demokraciji pri založbi Družina se je udeležil tudi Janez Janša, predsednik največje opozicijske stranke, članice Evropske ljudske stranke. Na tviterju je zabeležil: »Vredno branja. Pomaga razumeti sedanjost«.
Kaj je tisto, kar je v knjigi in nastopih Ryszarda Legutka pritegnilo našo edino politično preživelo osebnost Demosove tradicije? Legutko pravi, da med socialdemokratskimi strankami in ljudsko krščanskimi strankami ni večjih razlik – podobne so si kot jajce jajcu. Po njegovih besedah je »demokracija, ki jo imamo danes, brez alternativ … Danes je v EU le ena pravi linija ... Evropski parlament je sestavljen tako, da v njem vlada 'tiranija večine'. Navadno glasuje složno in ne mara nobenih oblik nestrinjanja.«
Dolga desetletja so se na tem, da ni alternative tako pritoževali komunisti in skrajni levičarji v želji, da bi kapitalizmu oziroma neoliberalizmu našli alternativo. Na desni so se jim seveda posmehovali, dokler niso nekateri le ugotovili, da slika ni samo črno in samo bela.
Janša je na enem od pogovornih večerov pred tedni priznal, da ujemanja med kulturnim marksizmom ter multinacionalkami in finančnim kapitalom nismo videli, ker smo zrasli v svetu, v katerem je veljalo, da sta si nasprotna. Na mnoge odgovore na ta vprašanja in protislovja je dobil odgovor šele ob branju knjige Forum Sao Paulo in kulturna vojna avtorja iz Venezuele Alejandra Peña Esclusa. Kot je dejal, je za mednarodni špekulativni kapital kulturni marksizem idealni zaveznik, saj ustvarja družbo brez moralnega kompasa. Rabi amorfno maso potrošnikov, kjer ni nikakršni moralnih (vrednostnih) in tehničnih ovir. »Za multinacionalke so te ovire le strošek, za njih je idealna socialistična vlada, ki veliko zapravlja, si sposoja in plačuje visoke obresti. Več ko je takih vlad, več zasluži Soros. Zato milijardne investicije v skrajne levičarske nevladne organizacije.«
Skratka, izstopiti moramo iz klišejev, v katerem smo odrasli, da gre za nasprotje – ne, gre za ujemanje. »Vse kar je zraslo na Zahodu, ni suho zlato – in obratno. Potrebujemo več kot stare miselne vzorce za razumevanje današnjega dogajanja po svetu in v Sloveniji,« je spoznal Janša. Zakaj se vsega tega in nevarnosti premetene taktike kulturnega marksizma nismo pravi čas zavedali? Prvak SDS je pojasnil, da nam dolgo ni bilo razumljivo, kako je pri nas, kjer se je del institucij podredilo že prek klasičnega marksističnega pristopa, ta podrejenost pa je bila nadgrajena še s kulturnim marksizmom. »Rasli smo pač v okolju, kjer je bila slika črno-bela: na eni strani socializem in na drugi njegovo nasprotje kapitalizem. Vse kar je dišalo po kapitalizmu, je bil imperializem. Kulturni marksizem zato ni bil širše prepoznan, marsikaj kar se je dogajalo v zadnjih tridesetih let v Sloveniji je tako ostalo nepoznano, tudi povezava med kulturnim marksizmom in globalizmom kot kapitalističnim produktom.«
Z drugimi besedami: slovenska desnica je dolgo naivno in nekritično zagovarjala liberalni kapitalizem, globalizacijo in liberalno demokracijo. Eden prvih, ki je predrugačil ta okvir, je bila ameriški predsednik Donald Trump pa tudi Viktor Orban, slednji za zamislijo antiglobalistične iliberalne demokracije, kar je drugo ime za populizem.
Slovenska desnica je dolgo naivno in nekritično zagovarjala liberalni kapitalizem, globalizacijo in liberalno demokracijo. Eden prvih, ki je predrugačil ta okvir, je bila ameriški predsednik Donald Trump pa tudi Viktor Orban, slednji za zamislijo antiglobalistične iliberalne demokracije, kar je drugo ime za populizem.
Kot rečeno Orban je, kot je nekaj let pozneje zapisal nekdanji podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, zahodni liberalni demokraciji postavil nasproti drugačno politično platformo. Konec leta 2019 se je glede pojmovanja liberalne demokracije prvak SDS na tviterju zapletel v polemiko z glavnim operativcem Martensovega centra (fundacije Evropske ljudske stranke) Rolandom Freudensteinom. Ta je namreč s predsednikom centra Mikulašem Dzurdindo napisal prispevek z naslovom Zakaj moramo krščanski demokrati braniti liberalno demokracijo. V njem sta zapisala, da je liberalna demokracija sistem vrednot in ne ideologija ter da je za mnoge v ELS obramba liberalne demokracije del njihove politične identitete, vendar pa ji nekateri tako v ELS kot zunaj nje oporekajo.
Ko je Freudenstein sestavek objavil na tviterju in pozval k branju, ga je Janša okrcal: »Liberalna ali krščanska ali preprosto pravilno zgolj demokracija? Ali Martensov center dela za Prenovimo Evropo (liberalci – op. a.) ali ELS?« Freudenstein je skušal pojasniti, da je liberalna demokracija sistem vladavine (o čemer velja v politologiji in širše soglasje, op. a), krščanska demokracija pa je zgolj ena od idej. Zato morajo krščanski demokrati braniti liberalno demokracijo, tudi novi predsednik ELS Donald Tusk jo brani. »Ne, demokracija je oblika vladavine. Krščanska, liberalna in socialna demokracija pa so ideje. Celo Donald Tusk ni nad to preprosto logiko,« je odvrnil Janša. Polemika se je s tem zaključila.
Tudi intelektualci z močnimi povezavami z nekaterimi vzhodnoevropskimi oziroma srednjeevropskimi politiki med demokracijo in liberalizmom ne vidijo »sodelovanja«, kot smo (bili) temu navajeni, ampak prej nasprotje. Razlog je v tem, da sta bili oblasti na Poljskem in Madžarskem izvoljene na demokratičnih volitvah, državo po peljeta po poti, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli zahodnoevropskega liberalizma. Z drugimi besedami, prepričano so, da Zahodna Evropa vsiljuje svoj model liberalne demokracije oziroma liberalne ideje.
Nas to pelje proč od t. i. jedrne Evrope oziroma vrednot liberalne (ustavne) demokracije? Ryszard Legutko je pozdravil vedno močnejše ideje povezovanja vzhodnoevropskih držav od Balkana do Baltika, kar bi zagotovilo zdravilno protiutež prevladujočemu vplivu Francije, Nemčije in drugih zahodnoevropskih držav v EU.
Pred kratkim je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel v spisu objavljenem v Delu omenil glavni problem slovenske države – njen ne povsem rešen zunanjepolitični in geopolitični položaj: se povezuje z Balkanom (in se zavzema za njegovo članstvo v EU), spada v Srednjo Evropo, ali je »jedrna država« EU? Bržčas bo njegova skrb na mestu, saj v državi ni konsenza niti o liberalni demokraciji kot sistemu vladavine.
