Ker liberalnega demokratizma ne drži pokonci veliko nasilje, njegov konec ne bo tako dramatičen, kot je bil konec fašizma in socializma. Poslovil se ne bo s pokom, ampak z javkanjem,« je Žiga Turk – medtem ko smo mnogi zaskrbljeni, si marsikaj obeta od zmage Donalda Trumpa – parafraziral ameriškega pesnika T. S. Eliota. Katedralo svobode sta leta 2018 ustanovila Peter Jambrek in Dimitrij Rupel. V poznejših letih je, podobno kot Zbor za republiko večkrat tako ali drugače nastopil v prid zadnje vlade Janeza Janše oziroma t. i. pomladne opcije.

Ignoriranje mainstream medijev

Predstavitev e-zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program ni vzbudil več­je pozornosti t. i. mainstream medijev, pa čeprav se je navezoval na legendarno 57. številke Nove revije z naslovom Pri­spev­ki za slo­venski nacionalni program. Nacionalna RTV (s portalom vred) je izid in razpravo ob njem prezrla, in to kljub zgledovanju po teh prispevkih kot enemu od ključnih dogodkov slovenske osamosvojitve in demokratizacije.

Primož Lavre

Že zato, ker je obsežen zbornik (74 avtorjev, 859 strani, eden od avtorjev ga je označil za megalomanskega) odprt za objave, bi bilo napak reči, da je, kot bi lahko sklepali iz naslova Soglasje za zgodovinski trenutek, soglasje že doseženo. Če res želimo plodno intelektualno diskusijo, ne bo dovolj, če levemu monologu (ta se zaradi kulturne hegemonije levice manifestira drugače kot na desnici) pridamo še desnega. Dialog tako prej kot ne še naprej ostaja borniran. Kako si nadaljnjo razpravo predstavljajo pobudniki, ni razvidno.

Pobudniki e-zbornika so se na koncu zavzeli tudi za ustavno liberalno demokracijo. Najbrž jih večina ve, da nacionalist Donald Trump nima kaj dosti opraviti ne z resničnostjo, ne z ustavo, ne liberalnostjo, ne z demokracijo. Karikatura je v njem (njegovi okolici) prepoznati ameriške pobude za renesanso zahodne civilizacije.

Padel bo še »liberalni demokratizem«

Zdi se, da osrednji tekst pripada besedilu inženirja gradbeništva in rednega profesorja na katedri za informatiko fakultete za gradbeništvo in geodezijo Žigi Turku. Njegova teza v prispevku Za obrat slovenskega razvojnega mehanizma je, da se slovenski razvojni mehanizem po članstvu v EU in Natu od volitev leta 2008 vrti spet v napačno smer in državo potiska nazaj.

Primož Lavre

»Uspešen obrat so zmogli samo izjemni politiki v izjemnih okoliščinah z izjemnimi ukrepi. Vse troje se mora srečati.« In prav to pričakuje od izjemnih okoliščin, ki morda prihajajo. »Pretres, ki se je zgodil z izvolitvijo Donalda Trumpa, obeta čase, ki bi lahko bili tako prelomni, kot so bili tisti okrog padca berlinskega zidu ali konca druge svetovne vojne. Padla sta fašizem in nacizem, padla sta socializem in komunizem. Morda je na vrsti liberalni demokratizem in vrnitev Zahoda v resnično za vse svobodno, liberalno, pluralno, razpravljavsko demokracijo.«

Turk je fašizmu, nacizmu in komunizmu, trem priznanim totalitarizmom, pridružil »liberalni demokratizem«. Nima ga za totalitarizem, to bi bilo seveda skrajno nenavadno, ima pa ga za ideologijo (izem), kolikor presega okvir liberalne demokracije kot političnega sistema, temelječega na pluralizmu, zaščiti manjšin ter delitvi oblasti, tj. na združitvi načela liberalizma in demokracije. V kritiki »liberalnega demokratizma« se je naslonil na dolgoletnega evropskega poslanca politične skupine konservativcev in reformistov (desno od Evropske ljudske stranke), poljskega profesorja filozofije Ryszarda Legutka, ideologa poljske evroskeptične desne in do leta 2023 vladajoče stranke Zakon in pravičnost. Pri založbi Družina je izdal knjigo Demon v demokraciji.

Tresejo se razmere po svetu – ponuja se priložnost

Liberalni demokratizem je za Turka ideologija, zaradi katere so določene stranke postavljene izven demokratičnega loka, določene ideje utišane in določene besede cenzurirane. »Liberalni demokratizem zahteva politično korektnost, ideološko uniformnost in institucionalno dominacijo liberalnih elit, ki iz demokratičnih idealov odstranijo dejanski dialog in dejansko svobodo.« Vse tri ideologije, to je nacizem, komunizem in liberalni demokratizem so se po Turkovih besedah »namenile, bolj ali manj nasilno, človeka pregnesti v ’novega človeka’ in z družbenim inženirstvom človeško družbo narediti bolj ’napredno’. Vse tri ideologije so delile ljudi na prave in napačne, na Nemce in Jude, na revne in bogate, na demokratične in nedemokratične – na tiste, ki so del ‘demokratičnega loka’ in na fašiste.«

Kot rečeno, z izvolitvijo Trumpa, »ko sebične in brezbrižne ZDA silijo k ukrepanju tudi vse druge«, se po Turku morda leta 2025 obeta preobrat ali prelom. Praviloma poudari pogojnik morda, kajti »(ne)predvidljivost ameriškega predsednika to upanje preizprašuje«, izvolitev »ima potencial, da zgosti zgodovino. Ni gotovo, da se bo zgostila.« Medtem ko razmere po svetu in pri nas marsikoga navdajajo s strahom, pisec ugotavlja, da smo Slovenci izključno in samo takrat, kadar so se tresle razmere v svetu okrog nas, lahko doma kaj premaknili. Čaka nas konkretna priprava na kaos, ki morda prihaja, načrtovati bo treba, kaj konkretno bomo kot nacija storili, če se ponudi priložnost ali nuja za kaj večjega.

Primož Lavre

Motorna žaga in pralni stroj

Na vprašanje, kako bo doba umetne inteligenca zagotavljala človekove pravice in svoboščine, človekovo dostojanstvo, ali bo demokracija postala digitalna diktatura, je Turk, ki na omrežju x stopa v bran oligarhu Elonu Musku, zaskrbljeni Bredi Šturm odvrnil – ne z motorno žago, temveč s pralnim strojem: »Kakšen bo vpliv umet­ne inteligence? Ne dosti večji od pralnega stroja ali excela. To je orodje. Nekaj stvari opravi dobro. Kdor tega orodja ne bo uporabljal, bo zaostal, tako kot bo tisti, ki ne uporablja pralnega stroja ali excela.«

Prav na prvi pomladni dan, ko je Katedrala svobode predstavljala prispevke za slovenski pomladni program, je v Ljubljani z novinarji govoril Francis Fukuyama in označil Trumpa za avtokrata. »Danes smo v tej drugačni situaciji, ko je najvišji sloj bogatašev postal tako nepredstavljivo bogat, kar mu daje tudi veliko politično moč. Kar je zdaj najbolj vidno pri Elonu Musku; kot najbogatejši človek na svetu bogastvo uporablja za kupovanje političnega vpliva. Kar je res nevarno za demokracijo.«

Primož Lavre

Krščanski demokrati in liberalna demokracija

Turk na koncu razmisleka o možnostih slovenskega razvojnega obrata, ki ga (morda) prinaša poraz liberalnega demokratizma, zapiše, da mu je poleg Jambreka in Rupla dal misliti tudi Janez Janša. Z liberalno demokracijo je bil prvak SDS navzkriž že konec leta 2019, ko se je prav glede njenega pojmovanja na tviterju spopadal z glavnim operativcem Martensovega centra (fundacije Evropske ljudske stranke) Rolandom Freudensteinom. S predsednikom centra Mikulašem Dzurdindo je namreč napisal prispevek z naslovom Zakaj moramo krščanski demokrati braniti liberalno demokracijo.

V njem sta zapisala, da je liberalna demokracija sistem vrednot in ne ideologija ter da je za mnoge v ELS obramba liberalne demokracije del njihove politične identitete, vendar pa ji nekateri tako v ELS kot zunaj nje oporekajo. Sestavek je objavil na tviterju, pozval k branju, Janša podpornik madžarskega premiera Orbana, pa se je prepoznal: »Liberalna ali krščanska ali preprosto pravilno zgolj demokracija? Ali Martensov center dela za Prenovimo Evropo (liberalci – op. a.) ali ELS?« Freudenstein je skušal pojasniti, da je liberalna demokracija sistem vladavine (o čemer velja v družboslovju soglasje, op. a.), krščanska demokracija pa je zgolj ena od idej.

Primož Lavre

Zato morajo krščanski demokrati braniti liberalno demokracijo, brani jo tudi takratni predsednik ELS Donald Tusk. »Ne, demokracija je oblika vladavine. Krščanska, liberalna in socialna demokracija pa so ideje. Celo Donald Tusk ni nad to preprosto logiko,« je odvrnil Janša. V poznejših letih se je lotil razkrivanja orožarne kulturnega marksizma kot največjega sovražniku zahodne in evropske civilizacije. Marksisti frankfurtske šole so s pomočjo kulturne vojne oziroma ideologije (in ne več nasilne diktature proletariata) začeli spodkopavati stebre starega sveta, to je družine, naroda, krščanstva, v prid novemu pogledu na svet, s sistemom nadzora, ki bo vključeval množično priseljevanje, spolno osvoboditev, moralno in estetsko razvrednotenje.

Prav Orban je tisti, ki je razvijal teorijo in prakso iliberalne demokracije. Dimitrij Rupel v prispevku Konec nasmeha zgodovine omenja Madžarsko med tistimi državami, ki se približujejo avtokraciji, in so jo prevzeli protiliberalni pojavi. Povsem jasen je v kritiki iliberalne politike in zavračanju avtokracije. Utrditev zaupanja v državo je po Ruplovih besedah »mogoča z nepopustljivim in vsakdanjim uveljavljanjem demokratičnih načel in meritokratskih meril, z doslednim zavračanjem avtokracije, ne- oz. protiliberalne politike«.

Primož Lavre

Večno aktualni Gramsci

Prvaku SDS je uspelo v Katedralo svobode zanesti nekaj idej, ki jih je v preteklih letih na strankarskih srečanjih širil po Sloveniji. Njihov skupni imenovalec je bila kritika »kulturnega marksizma«. Tako so tudi uvodničarji v e-zbornik zapisali, da prispevki »vsi po vrsti« zavračajo nauke kulturnega marksizma (Gramsci)« … Trditev je najbrž precej pretirana, v prispevkih je »kulturni marksizem« sicer omenil le Janša, kulturne marksiste pa Peter Jambrek.

Navedek iz Jambrekovega prispevka Slovenska sprava in tranzicija kaže, da je tudi nanj naredil vtis diskurz alternativne desnice: »Vzporedno z izginevanjem moči evropske levice v 21. stoletju, tudi zaradi izgube njene delavsko-razredne volilne baze, se je uveljavila kot njena trdna politična opcija krpanje natrgane mreže volilnega telesa z novimi skupinami in sloji potencialnih volivcev: z migranti, postkomunisti, kulturnimi marksisti, LGBT ter woke verniki in aktivisti.«

Primož Lavre

Veleposlanik Iztok Mirošič: ogrožen projekt združene Evrope

V naslovu e-zbornika je Soglasje za zgodovinski trenutek, a vendar je v njem zlahka najti tudi nesoglasja ali vsaj različne poudarke na pomembnih mestih. Denimo glede prihodnosti Evropske unije. Tako veleposlanik v Washingtonu Iztok Mirošič omenja ameriške vplivneže blizu Trumpu, ki v Evropi vzpodbujajo rast in vpliv evropskih iliberalnih, populističnih in suverenističnih gibanj in strank, ideološko sorodnih gibanju MAGA. To lahko po Mirošičevih besedah s širjenjem evroskepticizma ogrozi notranjo kohezijo in sam projekt združene Evrope, ki so ga zgodovinsko soustvarile prav ZDA.

Navdušenje nad kaosom, ki ga v mednarodno skupnost vnaša Trump, češ da bomo tako edino v tem prelomnem in zgoščenem času lahko kaj premaknili (prešli v normalnost zdrave pameti in se znašli pred nasmehom zgodovine, kot obeta Janez Janša), je najmanj nenavadno. Mirošič opozarja, da so bile krizne situacije vedno nova priložnost, ko je EU naredila največje korake naprej, a »trenja med Evropo in ZDA glede končanja vojne v Ukrajini, varnostne politike do Rusije in nove varnostne arhitekture v Evropi s spremembo transatlantske politike ZDA lahko bistveno predrugačijo današnjo EU ali jo celo pahnejo v eksistenčno ogroženost«.

Primož Lavre

Dotik levice in desnice

Medtem ko nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janše, dr. Igor Senčar zavrača razvoj evropske integracije v smer še večje centralizacije, prof. dr. Matej Avbelj pledira za evropsko federacijo, v aktualnih razmerah pa za nadaljevanje integracije pod taktirko političnega pragmatizma. Avblju tudi ni ušlo, da so osrednje politične sile v zatonu, oblast vse bolj določata radikalna desnica in levica, obema pa je, paradoksalno, skupna naklonjenost do Rusije.

Podoben dotik levice in desnice opaža tudi prof. dr. Frane Adam. Izrazite disfunkcije v mnogih državah EU, ne samo pri nas, se kažejo v visoki politično-ideološki polarizaciji, interpretacijski kontraverznosti oziroma kakofoniji podatkov in interpretacij v okviru »postfaktične družbe« ter nezaupanju v politične institucije. Po eni strani zaznamo (že dalj časa) pojav politizacije in ekskluzivizma, po drugi pa umik določenih družbenih skupin v istomisleča omrežja ali včasih že ekscesivno potrošništvo ... Ta polarizacija vodi v pojav, ki ga obelodanja znani izrek o dotikanju ekstremov (les extrêmes se touchent – Pascal). Če imate na eni strani gibanje woke, boste dobili na drugi QAnon (ali obratno).

Doseganje soglasja je že tako ali tako težavna naloga, zdaj je pa še bolj, je celo misija nemogoče.« Adam piše, da je v tem kontekstu težko govoriti o delujoči demokraciji. »Imamo formalen okvir reprezentativne demokracije (in pravne države), vendar politične stranke niso kos svoji nalogi, opravljajo jo, vendar na nizkem nivoju intenzivnosti. Vključene so v sistem klientelizma, včasih so podvržene neskrupoloznim lobistom in invazivnim skupinam pritiska iz različnih sfer, tudi t. i. civilne družbe.«

Bobo

Profil Slovencev ostaja stabilen

Stanje psihološkega profila Slovencev je stabilno, ugotavlja psiholog in zaslužni profesor dr. Janek Musek. Večjih sprememb ni pričakovati, tudi ob določenih krizah (npr. gospodarska nihanja, kovid, podnebne spremembe) ni prišlo do večjih premikov. »Zgodijo se lahko le ob izrednih in izjemnih pretresih,« dodaja Musek. V skrajno zgoščenem času sprememb je Edvard Kocbek polagal upe v preoblikovanje slovenskega narodnega značaja z ustvarjanjem novega lika aktivnega slovenstva. Tiste, ki bi se v tem prelomnem času želeli kaj podobnega, velja spomniti, da je bil en del naroda subjekt preoblikovanja, drugi del pa objekt.

Javna obsodba izvirnega zločina

Ko je v razpravi v U hotelu voditeljica Vida Petrovčič Petra Jambreka vprašala, zakaj se je spravni proces ustavil, je odgovoril, da rokovanje med ljubljanskim škofom Šuštarjem in predsednikom predsedstva Kučanom ni bila prava sprava, temveč samo navidezna. »To trdim iz povsem osebnih razlogov. Moja mati je bila leto in pol na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču v Kočevju. Ko se je vrnila, se je družila s prijateljicami in kolegicami; iz pripovedovanja, kaj se jim je dogajalo v Verdrengu, nisem mogel nikoli doumeti, da bi se bila pripravljena rokovati s tistimi pazniki, ki so jih pretepali, jih opazovali, ko so opravljale veliko potrebo. Ne bi jim dala roke, ker jih je preveč zaničevala.« Za Jambreka je narodna sprava – poleg zasutja in pokopa globoke države ter strukturnih sprememb – na podlagi javne obsodbe izvirnega zločina prvi pogoj za celovito ustanovitev svobodne demokratične družbe.