Enes Kanter Freedom: Erdogan je zame razpisal mednarodno tiralico

S košarkarsko kariero je prenehal, saj je liga NBA tako odvisna od kitajskega trga, da mu zaradi njegovih kritik kitajskega režima niso več omogočali normalnih razmer za igranje. Kanter je prekinil svojo blestečo kariero v košarki, saj je velik trn v peti turški vladi Recep Tayip Erdogana. Vsem je lahko zgled, da je bojevitost za svobodo in demokracijo za vse najpomembnejša vrlina in potreba. Enes nam je v pogovoru predstavil glavne težave Turčije in borbo za demokracijo nasploh. Pogovor z njim si lahko pogledate tudi na youtubu.

Enes, pri tebi najbolj cenim dejstvo, zato sem se odločil tudi narediti intervju s teboj, da si se bil pripravljen odpovedati blesteči karieri in udobju za ideale svobode in demokracije. Zadnjih deset let je pasje težkih zate, večina ljudi si težko predstavlja, kakšne ovire moraš premagovati. Nam lahko predstaviš, kako so se začele težave, ki ti jih povzročajo turška vlada, Kitajska in druge diktature?

Enes Kanter Freedom, rojen kot Enes Kanter 20. maja 1992, je ameriški profesionalni košarkar in borec za človekove pravice, ki je nazadnje igral v NBA za Boston Celtics. Krajši čas se je profesionalno ukvarjal tudi z rokoborbo, je tudi nekdanji prvak WWE 24/7. Rojen je bil v Švici turškim staršem, odraščal je v Turčiji in se kot najstnik preselil v ZDA. Utah Jazz je Freedma na naboru lige NBA leta 2011 izbral kot tretjega. V svoji enajstletni karieri je igral za pet moštev lige NBA.

Pozdravljeni v Sloveniji. Še kot košarkar Turčije sem prelepo Slovenijo obiskal dvakrat. Upam, da bom kmalu imel spet to priložnost, trenutno si žal tega tveganja ne morem privoščiti. Torej že več kot deset let je minilo, odkar sem nazadnje videl svojo družino. Težave so se začele, ko sem objavil primere korupcijskih škandalov v Turčiji pod Erdoganovo vlado. Že to, kako je turška vlada reagirala, veliko pove, kako zelo nesvobodna država je Turčija postala pod Erdoganom. Takoj po objavi mojega nestrinjanja z vsemi kršitvami svoboščin turških državljanov, ki jih Erdogan krati mojim rojakom, je moj oče, sicer eden najbolj cenjenih profesorjev na svojem področju, izgubil službo. Moja celotna družina od takrat naprej ne more iz Turčije. Vzeli so jim potne liste. Še več, od takrat tako oče kot mama ne moreta dobiti službe in sta na črni listi oblasti. Celo javno sta se morala odpovedati meni kot svojemu sinu.

Zaradi mojih javnih nastopov proti Kitajski diktaturi in Xi Jinpingu mi je NBA popolnoma onemogočila normalno nadaljevanje košarkarske kariere. NBA je namreč popolnoma zlizana s to državo in odvisna od mnogih kitajskih sponzorjev. Erdoganova vlada je tudi razpisala mednarodno tiralico zame, kjer me obravnavajo kot terorista. Vendar nobena resna država tiralice ne jemlje resno, ker ni nobenih razlogov za to. Živim v ZDA, tvegal svobodo ali celo življenje, če se vrnem v Turčijo.

Kako to, da si pripravljen toliko tvegati? Kako lahko mirno spiš?

Da, spim mirno. To pa zato, ker v srcu vem, da se borim za prave cilje. Univerzalne cilje, saj verjamem, da imamo vsi ljudje pravice in svoboščine in smo kot človeška bitja soodgovorni za dobrobit drug drugega. Verjamem, je svoboda tista, ki jo vsak zemljan potrebuje za svoje življenje. Zato sem tudi pripravljen toliko tvegati. Trenutno zaradi NBA in Kitajske seveda ne morem več igrati košarke. NBA igra po navodilih kitajske komunistične partije. A če vsi popustimo in smo naprodaj s svojimi načeli, kakšen svet bomo pustili zanamcem? V takšnih situacijah se tudi vidi, koliko so ljudje pripravljeni tvegati. Čeprav me mnogo igralcev v NBA podpira zasebno, se nihče ni želel javno postaviti na mojo stran.

Trenutno se svet in tvoja rojstna država Turčija obrača v nevarno smer diktatur. Kakšnoo je trenutno stanje v Turčiji in kakšna je pot, po kateri gre Turčija?

Že več kot deset let je minilo, odkar sem nazadnje videl svojo družino. Težave so se začele, ko sem objavil primere korupcijskih škandalov v Turčiji pod Erdoganovo vlado.

Prelomna točka za mojo državo je bila leta 2016 z državnim udarom. Takrat je Turčija po mojem prešla iz demokracije v avtokracijo. Za poskus državnega udara je Erdogan prikladno obtožil mojega prijatelja in verskega vodjo Fetulaha Gulna. Vendar sem na dan udara bil v ZDA z gospodom Gulnom in lahko potrdim osebno, da ni mogoče, da bi on organiziral udar. Vsi dokaži kažejo, da je bil udar zaigran in pripravljen od znotraj, da bi Erdogan okrepil svojo moč nad turškim ljudstvom. Turčija trenutno še ni tako huda diktatura, kot je to Rusija ali sta celo Severna Koreja in Kitajska. Je pa že zelo na poti tja. Veliko že pove dejstvo, da je turška vlada celo šla tako daleč, da so prepovedali prikazovanje vseh tekem, kjer sem nastopal jaz. Prav tako brišejo dostope do mojih videov na youtubu ali drugih socialnih omrežjih. Vendar turški ljudje me poznajo. Poznajo moje sporočilo in večina ljudi v Turčiji se zaveda, kam pluje država.

Sam pripadaš gibanju Gulen. Nam lahko predstaviš razliko v ideji in ciljih, ki jih želi doseči s Turčijo Erdogan in na drugi strani Gulen, ki se pred dolgo roko Erdogana tudi skriva v ZDA?

Gospod Gulen ima čisto nasproten pogled na prihodnost Turčije in človeštva kot Erdogan. Gulen ima tudi čisto drugačno sporočilo glede vere, kot ga imajo mnogi drugi islamski učitelji. Bistvo njegovega sporočila je v tem, da smo vsi ljudje ne glede na veroizpoved ali nacionalnost enako vredni empatije in človečnosti. Gulen je ustvaril največjo mrežo podpornikov v Turčiji. Gibanje, osnovano na naprednih načelih islama. Njegovo sporočilo je čisto nasprotno vojaški retoriki Erdogana in nestrpnosti mnogih ljudi, ki trdijo, da so muslimani. Zgradil je mnogo šol, ki jih Turčija močno potrebuje. In ustanovil medije, ki so širili idejo o odprti in demokratični Turčiji. Pomembno je tudi, da povem, da Gulen nikoli ni bil v politiki ali pridigal o tem, da si želi politične stranke in politične moči. Njegov cilj je demokratična Turčija izobraženih in humanih ljudi.

Seveda je bil Gulen s svojim sporočilom velik trn v peti Erdoganu, ki si ne želi izobraženega in kritičnega prebivalstva, pač pa države, ki bo diktirala politiko v regiji drugim državam in ponovno vzpostavila turški imperij. Erdogan je torej zelo militaristično usmerjen in pomeni največjo grožnjo stabilnosti v Evropi – poleg Rusije.

Nam lahko zaupaš, kaj vse še počne Erdogan, bi morali proti njemu močneje ukrepati? Veliko ljudi bi namreč reklo: Enes, je bilo res tako slabo v Turčiji, da si se moral izpostavljati?

Treba je razumeti, da večina ljudi ni tako prepoznavnih in nima takšnih možnosti, kot jih imam jaz. Zato grem turški vladi tudi tako v nos. Na svetu je na milijone ljudi, ki so popolnoma poteptani in brez glasu v milosti ali nemilosti svojih oblasti. Ljudje, kot sem jaz, ki smo prepoznavni zaradi športa, imamo še toliko večjo odgovornost, da se postavimo na stran šibkih, ki jih sicer ne bi branil nihče. Trenutno je v turških zaporih več desettisoč ljudi, ki niso storili nobenega zločina. Gre za ljudi, ki so kot jaz, vendar nimajo sreče, da so v ZDA, kjer jih varujejo varnostni organi in ameriška ustava. Celo na tisoče otrok ljudi, ki so Erdoganu nevarni, so zaprli, saj se bojijo vsakogar, kdor bi lahko kakorkoli ogrožal sistem.

Prizadevati si moramo za poštene volitve v Turčiji, naslednje 2028. bodo prelomne. Za dobro Turčije in stabilnosti regije se moramo znebiti Erdogana.

Vse medijske družbe, vključno z mediji, ki pripadajo gibanju Gulen so, zaprli in ukinili. Hkrati pa Turčija sedi na dveh stolih. Trenutno je članica Nata, hkrati pa je Erdogan ravnokar gostil talibane iz Afganistana, prav tako kupuje orožje od Rusije. Deluje torej v smeri izključevanja Turčije iz zahodnih zavezništev, vendar hkrati želi vse koristi, ki jih prinaša sodelovanje z Zahodom. Tu bi morale EU in ZDA izvesti pritisk na turško vlado in jo prisiliti, naj sprejmejo dokončno odločitev, v kateri del sveta se Turčija uvršča. Erdogan mora biti stisnjen v kot in se odločiti, ali bo ostal v družbi talibanov ali bo moč povrnil turškemu ljudstvu.

Prav tako njegov režim postaja vedno manj meritokratski. Namreč kot vsak diktator tudi Erdogan vedno bolj gleda na to, da ima okoli sebe poslušne ljudi, ki niso preveč pametni in sposobni, da ne bi ogrožali njegove moči. Tudi zato Turčija postaja vedno manj razvita družba in se povečujejo imperialne težnje režima, ki želi zapirati ljudi pred informacijami in znanjem, in tako ustvarjati vedno večjo nestrpnost do sosednjih držav. Že na primeru Rusije lahko vidimo, kako režim ustvari paralelno realnost v glavah ljudi in ustvari razmere za vojno, ki jo narod, slep za realnost, celo podpira. Menim, da je bil ravno odpor Ukrajine in demokratičnih držav tisti, ki je vsaj za nekaj časa prestrašil Erdogana, ki stalno pogleduje na svojo levo in desno (proti Grčiji inArmeniji). Če se ne bomo okrepili in jasno pritisnili na avtokrate kot je Erdogan, sem prepričan, da bo kmalu tudi on preizkusil, ali 5. člen Nata dejansko deluje v praksi.

Bodimo še malce samokritični. Demokracija umre takrat, ko ena stran ni pripravljena poslušati druge strani. Ali celo več, ko ena stran vidi drugo kot nevredno vladanja in kot najhujše zlo na svetu. Takrat namesto besed zapojejo pesti in ustvarijo se razmere za prihod diktature. Trenutno imamo krizo celo v ustaljenih demokracijah, kot sta ZDA in Velika Britanija, kjer volivci preprosto ne dobijo učinkovite vlade, ki bi uresničila želje volivcev. Kot da se je v demokracijah nabralo toliko ovir in interesnih skupin, da sploh ne vemo več, kdo pije in plača, kdo vlada in kdo je nadvladan. Kako se zoperstaviti diktaturam, če pa niti v demokracijah sistem ne deluje dobro?

Zavedati se moramo, da imamo samo eno državo. In tu je nujno, da nikoli, zares nikoli sovraštvo do druge politične stranke ali sočloveka z drugim prepričanjem ne preseže naše ljubezni do države in naroda. Ko je ljubezen do moči večja od moči ljubezni, takrat zdrava demokratična družba umre in nastanejo možnosti za diktaturo, v kateri danes živi velik del sveta. V diktaturah, kot je Rusija, Kitajska, Severna Koreja in kamor potuje Turčija pod Erdoganom, si oblast ne želi izobraženega, aktivnega in karakterno močnega ljudstva.

NBA igra po navodilih kitajske komunistične partije, zaradi tega ne morem več igrati košarke. Čeprav me mnogo igralcev v NBA podpira zasebno, se nihče ni želel javno postaviti na mojo stran.

Ker izobraženi in pokončni ljudje sprožajo vprašanja. Ljudem, ki si želijo svobode in jim ni vseeno, kaj se dogaja z njihovo državo, želijo izbirati svoje vodstvo in imeti politiko pod kontrolo. Tega v diktaturah ni. Diktatura pomeni velik duhovni padec ljudstva. Menim, da moramo v demokratičnih družbah, in to še posebej velja za najpomembnejšo demokracijo na svetu ZDA, narediti več na področju empatije drug do drugega in poslušanja ljudi, s katerimi se morda ne strinjamo. Kajti na koncu si skupaj delimo ta planet in države, v katerih živimo.

Že več let si v ZDA. Kakšno je mnenje ameriških odločevalcev glede prihodnosti Turčije?

Tako v ZDA kot EU imam in redno dobivam veliko podpore. Oblasti vedo, kaj se dogaja pod Erdoganom in za kakšno Turčijo si prizadevam jaz in pa gospod Gulen. Vedo, da je njegovo gibanje prispevalo veliko dobrega za bolj strpno in izobraženo Turčijo. Ravnokar je bil Erdogan v Washingtonu v okviru zveze Nato, in kar 140 članov senata je predsedniku napisalo pismo s pozivom, naj pritisne nanj, ker igra dvojno igro in spodbija moč enotnosti zveze. Tudi če bo naslednji ameriški predsednik Trump, menim, da se ameriški odločevalci in ljudstvo zavedajo dejstva, da je treba biti z Erdoganom bistveno bolj odločen. Tako kot s Putinom, pri tem ni prostora za sestankovanje in besede. To so ljudje, ki odnehajo samo takrat, kadar se jim pokaže, kdo je močnejši.

Evropa je trenutno videti precej izgubljena in brez enotne politične usmeritve. Kako bi potemtakem sploh lahko pritisnili na Erdogana, da umiri svojo militantno politiko?

Evropa in ZDA lahko pritisnejo na turško vlado na veliko načinov. Sankcije in ekonomska osamitev so pomembni koraki, ki bi dali jasno vedeti režimu, da se ne more boriti proti vsemu svetu. Prav tako bi morali Turčijo vreči iz Nata,  če ne bi Erdogan pokazal resnične pripravljenosti za sodelovanje. Trenutno je bila Turčija zaradi kupovanja ruskega orožja že odstranjena iz določenih skupin skupnega oboroževanja. Načinov je še veliko.

Moja družina ne more iz Turčije. Vzeli so jim potne liste. Tako oče kot mama ne moreta dobiti službe in sta na črni listi oblasti. Celo javno sta se morala odpovedati meni kot svojemu sinu.

Bivši zunanji minister Mike Pompeo mi je sicer zagotovil že pred leti, da se zavedajo dogajanja v Turčiji in da bodo Erdogana doletele sankcije, vendar od tega ni bilo veliko. Trump je bil na tem področju morda za odtenek bolj odločen od Bidna, vendar je potrebnega je še veliko več pritiska na režim. Kot rečeno,  gre za brutalne ljudi, ki poznajo samo silo. In s silo jih je potrebno opomniti, da ne bodo stegovali preveč prstov po zemljevidu Evrope in sveta. Prizadevati si moramo za poštene volitve v Turčiji, naslednje volitve 2028 bodo prelomne. Za dobro Turčije in stabilnosti regije se moramo znebiti Erdogana.

Dobro, Enes, za konec samo še vprašanje, kdaj spet obiščeš Slovenijo?

Žal bi bilo potovanje v Slovenijo prenevarno zame. Slovenija je trenutno ena najbolj prepoznavnih športnih držav v svetu že zaradi Luke Dončića. Vendar vsako takšno potovanje zahteva veliko priprav in predvsem manj varnostnih groženj. Upam, da bodo razmere v svetu kmalu bolj primerne, da lahko zadihamo svobodneje. Želim si, da bi spet lahko videl svojo družino, da bodo še živi in zdravi. Moj brat igra v ZDA in je edini sorodnik, s katerim imam lahko stike.

Vendar, kot rečeno, vem, za kaj se borim,  boriti se moramo za univerzalne človeške pravice ne glede na to, katere narodnosti in porekla smo. Mislim, da je to glavna razlika med pogledom na svet diktatorjev in pa demokratov. Ko izgubimo ta ideal, na katerem so zgrajene ZDA in EU, dobimo veliko bolj nevaren in okruten svet. Sem pa vsekakor optimističen. Vem, da nas je veliko, ki se borimo za boljši svet. In vem, da so demokratične države boljše in močnejše od diktatur po svetu. Prav tako ne smemo pozabiti vseh borcev in bork za svobodo v Iranu, Rusiji, na Kitajskem ... Prepričan sem, da ti režimi ne morejo trajati večno.