Seveda namerno pozabi povedati, da sta vrhovno in ustavno sodišče ugotovili, da je bila nekdanja SDV oziroma Udba organizacija, ki je drastično kršila človekove pravice in se ukvarjala s kriminalnimi dejanji. Prav tako je bistvena razlika med Udbo in zahodnimi tajnimi službami (sem ne spada sovjetska KGB!), saj je ta bila Udba tajna policija totalitarnega režima: nekaj takega kot vzhodnonemški Stasi ali Hitlerjev Gestapo.
Predvsem pa se Demšar norčuje iz napora raziskovalcev, kot sta Igor Omerza in Roman Leljak, ki jima je uspelo iz redko ohranjene dokumentacije nekdanje SDV, ki jo zdaj hrani Arhiv Slovenije, najti dokumente o njenem kriminalnem početju: o ugrabitvah, umorih, mučenjih ljudi, ki jih je imel režim za svoje nasprotnike. Vsakogar, ki je pobegnil pred režimom v tujino, je Udba označila za terorista, podobno kot zdaj počne uradno demokratični Erdoganov režim v Turčiji, toda Udba je take ljudi ugrabljala in morila!
Jakob Demšar je v svojem prispevku Bilo kuda, Udba svuda (manjka slovenski prevod: Udba je vsepovsod) v bran vzel bivšega predsednika Danila Türka, ki se je znašel v udbovskem dosjeju Sončnica kot eden od profesorjev, ki naj bi ga SDV nagovorila k sodelovanju. »Da je DT udbovec, sta me razsvetlila Igor Omerza in Reporter, ki navajata konkretni dokaz, in sicer da je bil DT tudi predavatelj na slovenski akademiji Dzeržinskega – ne nekdanji višji šoli za notranje zadeve (VŠNZ) v Ljubljani,« se norčuje.
Zamolčal pa je dejstvo, da je POP TV prejšnji teden (Reporter pa v tej številki) objavil tudi dokument, v katerem Danilo Türk kot predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri SZDL poroča o svojem obisku pri takratnemu direktorju Ameriškega centra Bruceom Mc Gowanu vodji drugega oddelka SDV Marku Zoretu. To pa je človek, ki ga omenja prvi objavljen dokument, da je Türka priporočil za sodelovanje v zvezi z dogajanjem na Ameriškem centru vodji ljubljanske SDV Borisu Zoretu in ob tem pripomnil, naj se ob pogovoru s Türkom sklicuje nanj. Dejstvo je tudi, da se je Türk vseskozi izgovarjal, češ da je Marko Zore zgolj njegov bežni znanec, hkrati pa ga najdemo tudi na seznamu predavateljev na VŠNZ, kjer je predaval tudi Türk.
Res je, da je Omerza označil VŠNZ za slovensko akademijo Džerzinskega, saj so se na njej ne le izobraževali (poleg miličnikov) tudi mnogi udbovci, ampak jih veliko najdemo tudi med profesorji – kot rečeno, je med njimi tudi Marko Zore. Tudi predsednik sveta VŠNZ na začetku osemdesetih (ko je tam že predaval Türk) Edo Kranjčević je bil nekdanji visoki uslužbenec SDV, od leta 1987 do 1992 pa je svet VŠNZ vodil Branko Bračko, načelnik SDV od 1980 do 1984, pozneje pa eden od namestnikov republiškega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla. Zraven šole je bil še tajni pripor, v katerem so leta 1975 udbovci nekaj mesecev protizakonito zadrževali ugrabljenega Bato Todorovića.
Vse to so stvari, ki jih je Jakob Demšar v svojem »razmišljanju« zamolčal. Zase je zapisal: »Gotovo sem tudi sam udbovec. Omenjen sem v Udba.net pod meni neznano šifro.« Drži, pod imenom Jaka Demšar, z rojstnimi podatki omenjenega Jakoba Demšarja (rojen je leta 1953), najdemo šifro SDV 60000, kakršna ja navedena ob takratnih uslužbencih SDV. Navedeno je, da je miličnik in uslužbenec RSNZ. A mnogi takratni miličniki in uslužbenci RSNZ te šifre nimajo (med takimi je denimo nekdanji miličnik, danes pa poslanec SDS Vinko Gorenak).
Demšar je bil v samostojni Sloveniji namestnik direktorja uprave kriminalistične policije, v času notranjega ministra Rada Bohinca (SD) se je potegoval za položaj državnega sekretarja na ministrstvu, a ga je minister umaknil, nato se je politično aktiviral kot kandidat SD za poslanca (leta 2004) ter kot županski kandidat (leta 2006) in občinski svetnik te stranke v Radovljici. Zdaj se podpisuje kot predsednik društva kriminalistov, svojo politično preteklost pa je zamolčal.