»Za spravo mora zločinec dejanje priznati, se žrtvi opravičiti in krivico popraviti«

Griesser Pečar: O spravi lahko govorimo na osebni kot tudi državni ravni

Tamara Griesser Pečar je povedala, da je sprava v prvi vrsti nekaj zelo osebnega. Po njenem pa lahko o spravi v prenesenem smislu govorimo tudi na ravni držav in narodov, če so si ti sovražni stali nasproti in prišli do spoznanja, da želijo skupaj živeti strpno. „Za to pa morajo izpolniti nekaj pogojev. Najprej mora tisti, ki je povzročil zločin, tega sam sebi in javno priznati, se žrtvi opravičiti in krivico popraviti tam, kjer je to mogoče. Hkrati se mora storilec pogoditi, da kaj takšnega ne bo nikoli več počel,“ je dejala Griesser Pečarjeva in dodala, da mora biti zločinec, ki se svojih dejanj res sramuje in jih obžaluje, to pripravljen tudi priznati.

Dejala je, da je v Sloveniji problem v tem, da ti storilci v večini ne živijo več, tisti, ki pa še živijo, zločina niso pripravljeni priznati. „Za spravo sta potrebni dve strani: žrtve in njeni bližnji – ti morajo biti pripravljeni odpustiti. To pa ne pomeni pozabiti.“

Po mnenju Griesser Pečarjeve je nesprejemljivo, da prvi predstavnik Slovenije tak zločin, kot se je zgodil v Hudi Jami, označi za drugorazredno temo. Ugotavlja, da pri nas na strani kontinuitete ni volje po dialogu o spravi. „Tisti, ki so bili pod vplivom prejšnjega režima govorijo o napakah in o tem, da so si žrtve kaj takšnega zaslužili. Nekateri gredo celo tako daleč, da pravijo, da so jih še premalo pobili,“ še ugotavlja. Spomnila je tudi, da se za nečloveške zločine, ki jih je povzročila komunistična diktatura, ni nihče opravičil in da je Slovenija edina v evropski skupnosti, ki ni obsodila komunističnega režima, ampak resolucijo o totalitarnih režimih vzela zgolj na znanje. „Ker vsega tega do sedaj še ni bilo, je prepad med obema stranema še vedno zelo globok. Najprej moramo ugotoviti zgodovinsko resnico. Na mizo moramo položiti vse stvari, ne glede kaj komu koristi. Šele, ko bomo storili to, se bomo lahko spravili,“ je še povedala Griesser Pečarjeva.

Juhant: Odzivi ob odkritju Hude Jame dajejo upanje, kje začeti s spravo

Janez Juhant meni, da se je v Sloveniji ob Hudi Jami vsaj za določen čas nekaj premaknilo. „Ko so mediji obelodanili to strašno odkritje, se je narod zganil in med nami je nastalo stanje, v katerem smo začutili človeka, ki trpi, človeka, ki je umiral in bil zabetoniran globoko v jami.“ Povedal je, da je ta dogodek pretresel tako odkritelje grobišča, kot tudi mnoge izmed nas, kar daje upanje, kje je potrebno pričeti v procesu sprave. Poudaril je, da je ključno vprašanje, ki zadeva reševanje teh vprašanj vsak izmed nas. Juhant meni, da pri tem ne smemo pozabiti na svojo osnovno človeško ranljivost in omejenost. „Tam, kjer ljudje pozabimo na svojo osnovno človeško ranljivost in omejenost, tam prihaja do večjih ali manjših konfliktov oz. sporov, ki jih ne znamo rešiti drugače, kot da drug drugega trpinčimo in si povzročamo gorje in se med seboj celo pobijamo.“

Pri tem je kot osnovno matrico izpostavil dialog v medčloveških odnosih. Poudaril je, da tam, kjer je dialog, tam se ljudje počutimo bogate, svobodne ter se počutimo kot ljudje. Pri tem je poudaril tudi pomen religiozne razsežnosti človeka. „Človek, ki sebi ne prizna, da je omejeno bitje, bo vedno našel pot do drugega človeka. Zato je v vseh religioznih sporočilih na začetku pomembno sporočilo, da se mora človek spreobrniti.“ Samo takrat je po Juhantovih besedah mogoča omenjena dialoška pot. V tem smislu pa je sprava težka. Meni, da je proces sprave tisti, ki ga mora vsakdo izmed nas najprej opraviti pri sebi, kar je tudi najboljša podlaga, da bo tudi država storila v tej smeri tisto, kar je njena dolžnost.

Valič Zver: Pri spravi je ključno delovanje pravne države

Andreja Valič Zver je na začetku na kratko predstavila delovanje Študijskega centra za narodno spravo, katerega direktorica je. Za spravni proces je po njenem potrebno vedenje oz. poznavanje stvari o kateri govorimo. „Šele nato lahko razumemo in smo tolerantni in spoštujemo eden drugega. Izjemno pomembne pa so tudi druge ravni, ki nam omogočajo spravni proces in je celosten. Prvi je političen, raven prava, zgodovinopisja, izobraževanja...“

Posebej je poudarila delovanje pravne države, ki je ključno za spravo. Omenila je tudi pravico do poprave krivic. Po njenem je raziskovanje zgodovine pomembno zato, da bi se stvari, ki so nam grozile v dvajsetem stoletju, ne bi več ponavljale. „Raziskujemo preteklost in popravljamo krivice za to, da bi bila naša prihodnost lepša. Tu govorimo tudi o lustraciji, ki je v Sloveniji ni bilo,“ je poudarila Valič Zverova in dodala, da si evropskega spravnega procesa ni mogoče predstavljati brez iskanja pravice in resnice.

Strahovnik: Sram nas lahko motivira k ponovnemu povezovanju

Vojko Strahovnik je spregovoril predvsem o dveh osrednjih pojmih, ki jih srečujemo pri govorjenju o spravi. To sta krivda in sram. Vprašal se je, kakšno vlogo imata ti dve čustveni naravnanosti v spravnem procesu, predvsem na ravni skupnosti. Povedal je, da je krivda usmerjena na napačnost dejanja, medtem ko je sram nekaj, kar zadeva celotno osebo. Poudaril je, da nas krivda napotuje k žrtvam in terja popravilo storjenega, manj pa nam pomaga razumeti naš odnos do storjenega. „To lahko stori sram. Lahko nas motivira, da se poskušamo ponovno povezati. Omogoča nam moralni odziv na pretekli položaj, ko prizadetih ni več med nami. Sram nam lahko pomaga, da pogledamo preko škod, ki so bila storjena, da lahko pogledamo preko tega.“

Kompan Erzar: Potrebno je spoštovati tisto življenje, ki je danes in tukaj

Katarina Kompan Erzar je najprej opredelila pojem spomina. To je zbirka naših najverjetnejših odzivov na stvari, ki se bodo storile v naši prihodnosti. „Zato umit spomin ne pomeni samo pozabiti, spremeniti ampak pomeni stopiti v odnose,“ opozarja Kompan Erzarjeva in dodaja, da so travme pobojev, molka, zaprtosti, strahu in groze v veliki meri določila prihodnje delovanje. Poudarila je, da so bile te reakcije nehote prenesene na prihodnje generacije iz česar se razvije temeljno nezaupanje do sveta. „Če ne zaupaš, pobegneš in se vsaj rešiš. Hudo pa je če ne moreš več zaupati pravim osebam, jih ne prepoznaš kot prave osebe, s katero se da pogovoriti in najti novo možnost.“ Po njenem mnenju je treba, če hočemo začeti zdraviti spomin, najprej razkriti zlorabo. „Povedati je treba, da so bila dejstva takšna, kot so bila. Ker smo mi predolgo molčali, so prišle na plano kosti. Laž se vedno razkrije. Vsaka travma se bo razkrila. Če ne zdaj, čez deset let.“ Ob tem je še dodala, da ne glede na to od kod prihajamo, kdo smo, si zaslužimo spoštovanje in dostojanstvo. „Lahko živimo življenje, ki gradi odnose, ki gradi življenje. Kontrole za nazaj nimamo. Tisto, kar bo pomagalo spremeniti spomin in našo prihodnost, je začeti živeti in spoštovati tisto življenje, ki je danes in tukaj.“

Okrogle mize so se med drugim udeležili tudi kranjski kaplan Peter Nastran, poslanka SDS Irena Tavčar in zgodovinar dr. Jože Dežman.