Srbski študenti niso presenetili le svojih staršev in celo babic in dedkov, presenetili so tudi vse nas, ki ne živimo v Srbiji. Kaj je torej tako presenetljivega v tej zmagi? 

Morda še veliko bolj kot sama zmaga je presenetljivo goreče domoljubje teh mladih ljudi, ki so leto ali več študija žrtvovali za to, da so peš ali na kolesih prekrižarili celotno svojo domovino in se pogovarjali z ljudmi. Obiskovali so jih v mestih in na vasi, po blokih, hišah in dvoriščih, pa tudi po domovih starejših in bolnišnicah.

Razlagali so jim, kakšno Srbijo hočejo, da jim ne bi bilo več treba odhajati v tujino, kamor se vsako leto izseli med 25 in 27 tisoč mladih Srbov!

S tem so svoj narod dvignili iz apatije, s ciljem, da mu pokažejo, da se lahko živi tudi drugače, svobodno. Da ni nujno vstopiti v vladajočo stranko, da bi dobil službo.

Da ni nujno pristajati na to, da te za nagrado sendviča ali pločevinke tlačijo v svoje avtobuse, najete s tvojim denarjem, in vozijo na strankarska zborovanja, kjer ti voditelj brez sramu obljublja gradove v oblakih, doma pa ti zmanjkuje za hrano.

Da ni nujno plačevati dragih zdravniških pregledov in zdravil in da ni nujno zdravniku kupovati dragih daril, da te sploh pregleda.

Da ni nujno na televizorjih in družbenih omrežjih iskati tuje medije, da bi izvedel, kaj se v resnici dogaja v tvoji državi.

Da se ni nujno ozirati za hrbet, ali ti kdo sledi, in paziti, kaj govoriš v družbi ali po telefonu, da bi se izognil napadom nase in celo zaporu. Teh »da« bi lahko naštevali še v nedogled.

Ta energija spominja na vsa prizadevanja za svobodo in resnično domoljubje v naši zgodovini. Kajti če imaš res rad svojo domovino, potem se zanjo žrtvuješ in se boriš proti tistim, ki ji škodijo, saj ji želiš svobodo in blaginjo. To pa se ne dosega niti s prepovedmi, niti z grožnjami, niti z zastavami in pošiljanjem ustave otrokom, temveč s spoštovanjem te ustave in zastave tistih, ki vodijo državo.

Srbski študenti so to prepoznali. In prepoznal je tudi svet. Čestitke so deževale od povsod. Med prvimi so bili njihovi sosedi. Hrvaški premier Plenković in madžarski premier Péter Magyar sta takoj opravila telefonske klice z nosilcem liste novih zmagovalcev Ilijo Srdanovićem.

Iz Bosne in Hercegovine jim je čestital celo Milorad Dodik, iz Severne Makedonije vodja opozicije Venko Filipče, iz Črne gore pa predsednik parlamenta Andrija Mandić.

Z Vučićem ima Janša prijateljske odnose in verjetno je po njegovem padcu zato v Beograd poslal namesto čestitke kar grožnjo.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik Evropskega sveta Antonio Costa sta na omrežju X zapisala: »Danes so se državljani Srbije v rekordnem številu zbrali, da bi oblikovali prihodnost svoje države. Študentski listi čestitamo za zmago na parlamentarnih volitvah. Pripravljeni smo podpreti reforme na področju pravne države, svobode medijev, boja proti korupciji in krepitve demokratičnih institucij ter sodelovati pri napredku Srbije v prihodnosti v Evropski uniji.«

Evropska komisarka za širitev Marta Kos pa jim je sporočila, da se za Srbijo lahko začne novo poglavje in da so ji vrata v EU odprta. Tudi ona je čestitke izrekla direktno, v telefonskem pogovoru z Ilijo Srdanovićem. 

Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je priznal zmago študentov in dejal, da Moskva upa, da si bodo nove srbske oblasti prizadevale za konstruktivne odnose z Rusijo. Iz Pekinga pa je predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Guo Jiakun sporočil, da je Peking pripravljen sodelovati z novo vlado prijateljske države Srbije.

V poplavi čestitk smo pogrešali dve. Eno iz Washingtona in drugo iz Ljubljane. Namesto Trumpa je čestital Študentski listi republikanski kongresnik Joe Wilson.

Iz Ljubljane ji je prvi čestital ljubljanski župan Zoran Janković, sicer zapriseženi Vučićev prijatelj, kmalu pa so čestitke v Beograd poslale vse tri opozicijske stranke.

In proti koncu dneva se je končno oglasil še Janša. Pa bi bilo morda bolje, da se ne bi. Poslal je sporočilo, v katerem je podporo napredku Srbije na poti v Evropsko unijo jasno pogojil z izročitvijo vseh arhivov nekdanjih jugoslovanskih služb o Sloveniji.

Njegova obsedenost z arhivi, z nekdanjo JLA in namigovanja o sodelovanju njegovih političnih nasprotnikov in še zlasti Marte Kos z obveščevalnimi službami, vedno znova v našo družbo spušča strup.

Pri tem ga podpira Igor Omerza, nekdanji ekonomist, zdaj pa že desetletja publicist, ki v arhivih raznih vrst išče afere. V knjigi, ki jo je napisal, o Marti Kos ni nobenih dokazov, temveč le dva ženska psevdonima, ki ju je pripisal njej.

Pri nekaterih je to zasejalo sum, a tuje obveščevalne službe na Zahodu, ki so Marto Kos preiskovale po nalogu svojih držav in EU, kjer je bila veleposlanica in zdaj komisarka, niso našle ničesar. To Janša dobro ve, a še vedno izkoristi vsako priložnost, da bi njej, Kučanu, Golobu in komu še vse kaj podtaknil. 

Zdaj je Janša v našo državno upravo spustil Izraelce, soustanovitelje skupine NSO Group, ki je zasnovala zloglasno tehnologijo Pegasus. To je visoko sofisticirana vohunska programska oprema in eno najnaprednejših orodij za digitalni nadzor na svetu.

Pegasus bere naša sporočila neposredno s telefonov in računalnikov, kar pomeni, da v celoti zaobide šifrirano komunikacijo v aplikacijah, kot so Signal, WhatsApp in Viber. Vsakdo med nami, naša policija in obramba, Sova in vsi naši dokumenti so zdaj v lasti Izraelcev. To pa je res državotvorno in domoljubno!!!

Res pa je, da kdor drugemu jamo koplje, lahko hitro sam vanjo pade. Tudi o Janezu Janši se je pred leti veliko govorilo in pisalo o njegovem sodelovanju z raznimi tujimi službami. Prav tako brez pravih dokazov. Toda države zanimive dokaze hranijo in jih ne predajo kar tako.

Morda so vsi vojaški arhivi v Beogradu res zgoreli, morda tudi ne. Z Vučićem ima Janša prijateljske odnose in verjetno je po njegovem padcu zato v Beograd poslal namesto čestitke kar grožnjo. 

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.