Če poraženca ni, se zastavlja vprašanje, kdo je potemtakem zmagovalec. Golob ali Janša? Odgovor je kompleksen: zmagovalec bo tisti, ki mu bo uspelo sestaviti vlado.

Za to pa ne bo potreboval le 46 poslanskih glasov, ampak tudi dobro mero potrpljenja, dobrih živcev in predvsem sposobnosti za sklepanje kompromisov, čeprav ne za vsako ceno. Janša je resda star politični maček, vendar so ravno letošnje volitve pokazale, da dela tudi takšne napake, ki ga lahko politično upokojijo.

Teza, ki jo na Janši naklonjeni desnici neradi slišijo, je namreč enostavna in logična: če Janezu Janši spodleti osvojiti oblast, potem ko je imel zmago na volitvah že tako rekoč v žepu (pa so mu jo verjetno odnesli izraelski obveščevalci s svojo ponesrečeno tajno operacijo), bo naslednja štiri leta zagrenjeno ždel v opoziciji in se soočal z vse večjim nezadovoljstvom v stranki.

Jure Klobčar

Kajti po 33 letih vodenja SDS je Janez Janša izpolnil vse pogoje za (politično) upokojitev. Sliši se preprosto, vendar v resnici ni: brez Janše se bo SDS razletela, kot se je nekoč LDS po odhodu Janeza Drnovška. Del članstva bi šel k Logarju, del k Novi Sloveniji ali celo k Zoranu Stevanoviću, preostali pa bi se najverjetneje še bolj radikalizirali, če bi stranko namesto Jelke Godec prevzel kateri izmed najbolj gorečih »janšistov«, denimo Branko Grims ali celo Žan Mahnič.

Zakaj sta realna scenarija le dva

Edini način, da dolgoletni prvak opozicije in trikratni premier prepreči takšen nenadzorovan scenarij, je prevzem oblasti. V prispevku bomo ocenili, kakšne realne možnosti ima Janez Janša za takšen podvig, na drugi strani pa bomo poiskali argumente, ki nekaj strateške prednosti pri oblikovanju prihodnje vlade dajejo dosedanjemu premierju Robertu Golobu.

Ker se v javnosti in medijih občasno pojavljajo tudi ideje o nekakšnem »tretjem človeku«, bomo seveda preigrali tudi to varianto, za katero pa lahko že takoj ugotovimo, da je najmanj verjetna in da bi se lahko uresničila le v primeru, ko bi Janši spodletelo sestaviti koalicijo na desnici, Roberta Goloba pa bi se resno lotilo pravosodje in ga v sodni preiskavi tako stisnilo v kot, da bi bil premierstvo prisiljen predati svojemu izbrancu. Najpogosteje se v tej vlogi omenja Klemen Boštjančič, dosedanji finančni minister.

Takšen razplet se vendarle zdi precej neverjeten, četudi je teoretično seveda možen. Slovenski sodni mlini namreč meljejo tako kronično počasi, da se z afero Bobnar ukvarjamo že dobra tri leta, pa še nismo prišli niti do glavne obravnave. S tem pa se vlečejo tudi očitki, obtožbe, sumi in namigovanja.

Če bi sodna oblast svoje delo opravljala brezhibno, bi bila zadeva Bobnar že lani zaključena, krivda oziroma nedolžnost Roberta Goloba pa pravnomočno potrjena.

Namesto tega pa visi v zraku morebitna uvedba sodne preiskave, kar bi premierskemu kandidatu bržkone prekrižalo načrte in povolilni proces oblikovanja vlade dodatno zapletlo.

Ne povsem izenačen rezultat

Volitve v državni zbor, ki so potekale 22. marca 2026, so po splošnem prepričanju večine medijev prinesle enega najbolj dramatičnih in izenačenih izidov v zgodovini samostojne Slovenije.

Jure Klobčar

Manj kot odstotek razlike med relativno zmagovalko volitev (Gibanje Svoboda) in Janševo SDS pri relativno visoki volilni udeležbi (skoraj 70 %) pa še ne pomeni, da je politični prostor dejansko stoodstotno polariziran oziroma razdeljen natanko na polovico.

Če seštejemo mandate, ki jih je dobilo sedem strank, ki so se uvrstile v državni zbor, ugotovimo, da je leva sredina zbrala 40 poslanskih mandatov, desna sredina pa 43 – seveda pod pogojem, da Demokrate Anžeta Logarja uvrščamo na desno. Obeh manjšinskih poslancev ne moremo vključevati v proces iskanja večine za podelitev mandata za sestavo vlade, ostane nam še peterica poslancev Resnice.

Njen predsednik Zoran Stevanović, ki zelo uživa v soju medijskih luči, poskuša ustvarjati vtis, da so odprte še vse možnosti, vendar pa stranka načeloma ni navdušena ne nad Golobom ne nad Janšo.

V prejšnjem tednu je Stevanović poskrbel, da je ta občutek negotovosti ostal, saj naj bi na kavi z Anžetom Logarjem skupaj ugotovila, da niti Janša niti Golob nista primerna za premierski mandat in da je rešitev le v umiku enega ali drugega. Če bi se umaknil Janša, naj njuno sodelovanje v desnosredinski vladi ne bi bilo več problem.

Zakaj se Janši nikamor ne mudi

Da ima Janša, ki glede svojega četrtega mandata ni vrgel puške v koruzo, čas, je logično. Najprej bo mirno čakal, da nasprotnik porabi vse adute. Poskušal bo iztržiti tudi kaj s pritožbami oziroma tožbami zaradi domnevno nezakonitih predčasnih volitev v Ljubljani.

Čakal bo na dokaze, ki jih bo prinesla preiskava izraelske prisluškovalne afere. Če je Sova kje naredila kakšno napako, bo to s pridom izkoristil in ustvarjal dodaten pritisk na nasprotno stran.

Na drugi strani pa Robert Golob nima časa na pretek. Zanj je ključno spoznanje, da brez Anžeta Logarja ne more dobiti mandatarstva in da zgolj pet glasov Zorana Stevanovića ne zadostuje za večino. Golob za trdno večino, ki bo presegla 46 poslanskih glasov, potrebuje bodisi oba bodisi neko drugo stranko z več poslanci – to pa je glede na razporeditev glasov lahko le Nova Slovenija.

Sašo Radej

Vendar se ne zdi prav verjetno, da bi Jernej Vrtovec nenadoma obrnil hrbet Janezu Janši in šel v koalicijo z Golobom. Čeprav tega javno ne bo govoril, kajti podobno kot Logar bo tudi predsednik NSI v boljšem položaju, ko bo vlado sestavljal Golob.

Zdi se celo, da bosta oba – tako Logar kot Vrtovec – skušala tako dolgo taktizirati, da bi časovna stiska Goloba prisilila k večjim koncesijam, to pa bi morda spremenilo dinamiko sestavljanja vlade.

Kaj točno bi morali dati svobodnjaki na mizo, da bi zadovoljili pričakovanja in apetite Logarja? Zunanje ministrstvo? Državni zbor? Po naših informacijah bi Logar lahko računal na zunanje ministrstvo, saj se od tam nepreklicno in za vedno umika Tanja Fajon, Socialni demokrati pa si naj ne bi več za vsako ceno želeli tega resorja.

Dinamika povolilnih procesov ima sicer konkretne ustavne omejitve, kajti predsednica države mora prvo, t. i. konstitutivno sejo državnega zbora sklicati najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi (tj. uradni razglasitvi volilnih rezultatov), kar bi bilo lahko tik pred prvomajskimi prazniki.

Na prvi seji državnega zbora, ki jo bo vodil najstarejši poslanec – to bo 72-letni Franc Križan, poslanec Logarjevih Demokratov – naj bi se najprej potrdili mandati, potem pa izvolili (začasni) predsednik in delovna telesa. Če seveda ne bo prišlo do nepredvidenih težav, ki bi jih lahko prineslo sodno izpodbijanje tistih mandatov, ki so po oceni SDS sporni zaradi spornega predčasnega glasovanja v Ljubljani, ki naj bi bilo, kot trdi Janša, nezakonito.

Predsednica hoče 46 podpisov

Brez formalne potrditve vseh mandatov državni zbor ne more začeti z delom. Šele ko je parlament v celoti konstituiran, se začnejo posvetovanja predsednice z vodji poslanskih skupin glede kandidata za mandatarja oziroma sestave nove vlade.

Praviloma mandat dobi relativni zmagovalec volitev, ni pa to nujno, saj je Nataša Pirc Musar že napovedala, da bo mandat podelila tistemu kandidatu, ki ji bo prinesel podpise vsaj 46 poslancev.

Če bo Golobu uspelo pridobiti vsaj Logarja, bi lahko računal tudi na podporo obeh manjšinskih poslancev, kar bi mu zagotavljalo 48 glasov. Denimo, da bi se ta scenarij dejansko odvil in bi na tajnem glasovanju kandidat za mandatarja Robert Golob dobil dovolj podpore.

Robert Balen

Temu bi sledili proces sestavljanja vlade, predstavitev ministrskih kandidatov pred odbori državnega zbora in tajno glasovanje za celoten paket ministrov.

To bi verjetno trajalo tri ali štiri tedne, se pravi, da bi vlado dobili že v drugi polovici ali najkasneje konec maja. Če ne bi prišlo do nepredvidenih zapletov seveda. A glede na dosedanjo dinamiko je skoraj gotovo, da je pred nami nekoliko burnejši scenarij, nikakor pa ne idealna pot oblikovanja in izvolitve vlade.

Če kandidatu za mandatarja ne bi uspelo, bi lahko predsednica v tednu ali dveh predlagala novega kandidata; če tudi temu ne bi uspelo, ga lahko v 48 urah predlaga tudi skupina poslancev, za izvolitev pa zadostuje že navadna večina. Toda predsednica bi verjetno že po dveh neuspelih poskusih obupala, razpustila parlament ter razpisala nove volitve, ki bi bile v tem primeru verjetno v prvi polovici julija.

Takšen pesimističen scenarij je glede na slovensko parlamentarno tradicijo manj verjeten. Konec koncev gre za 90 poslancev, med njimi je tudi kar nekaj novopečenih politikov, ki se ne bodo kar tako odpovedali svojim mandatom oziroma službam. Zanje je vsakršna rešitev, ki pomeni oblikovanje vlade, boljša od novih volitev.

Najverjetnejši scenariji za Goloba

Dosedanji premier, čigar stranka je dobila 29 mandatov, računa na sodelovanje Socialnih demokratov (6 mandatov) in Levice (5 mandatov), kar pomeni, da mu zmanjka najmanj šest glasov, če želi dobiti mandat predsednice republike za sestavo vlade.

Golob za mandat 2026–2030 računa na bolj pragmatično, politično mešano koalicijo. Levica nad tem ne bo navdušena, toda druge možnosti enostavno ni. Vprašanje je tudi, koliko zarečenega kruha bi moral glede Levice požreti Logar, ki je v predvolilnih soočenjih eksplicitno zavračal možnost sodelovanja edinole s to stranko.

Seveda ima Golob možnost tudi še bolj sredinske, zelo pisane koalicije, v kateri bi bila ob Demokratih tudi Nova Slovenija, s čimer bi imela vladna koalicija že 55 poslancev, kar bi ji zagotavljalo zelo stabilno in varno vladanje. Toda skoraj nemogoče se zdi, da bi v isti vladi sedeli Nova Slovenija in Levica.

bobo

Ideja, po kateri bi Golob sestavil levosredinsko vlado zgolj z Resnico in obema poslancema manjšine, je na zelo trhlih nogah. Kljub temu da se bo politično neo(b)tesani predsednik Resnice vsak trenutek začel v javnosti pojavljati v fraku, ne gre pozabiti na njegovo sporno preteklost, o kateri so mediji izčrpno poročali samo na začetku predvolilne kampanje, potem pa nanjo mirno pozabili.

Da bi bila stranka Resnica formalno vladna, Zoran Stevanović pa celo minister, denimo za notranje zadeve, kar so menda njegove mokre sanje, presega najbujnejšo domišljijo.

Verjetno bi takšen razplet sprožil spontani odpor levo usmerjenih nevladnih organizacij in civilne družbe. Ali pač ne? Ali je možno, da bi Nika Kovač in Jaša Jenull brez besede požrla kandidaturo Zorana Stevanovića za notranjega ministra? Na žalost je v tej državi, ko gre za umazane politične igrice, možno vse.

Če se bo relativni zmagovalec volitev želel izogniti neprijetnostim v lastnih vrstah in negodovanju nevladnikov, potem bo moral s populistično Resnico podpisati kvečjemu neki ločen sporazum o sodelovanju.

Nekaj podobnega je imela Levica z vlado Marjana Šarca (2018–2020); premierju je zagotavljala podporo v ključnih glasovanjih, čeprav se sodelovanje v takšni formi ni najbolj obneslo.

Vsekakor bo moral Golob, če ocenjuje, da brez Resnice ne more varno vladati, najti rešitev glede Stevanovića v nekaj tednih, sicer se mu lahko zgodi, da bo predsednica države mandat za sestavo vlade iz taktičnih razlogov podelila njegovemu političnemu nasprotniku.

Kaj lahko naredi Janša?

Če smo glede levosredinske koalicije odkrili več možnih kombinacij, pa je na drugi strani manevrski prostor ožji, saj Janša, odkar je Karl Erjavec na političnem smetišču, ne more računati na sodelovanje nobene stranke levega pola.

Robert Balen

Volilni rezultat mu niti z Logarjem ne daje dovolj glasov za oblikovanje vlade, zato bi tudi Janša moral iskati glasove pri Stevanoviću. Niti ne vseh, saj bi dejansko potreboval le tri, da bi zbral 46 poslancev, pri čemer bi ga verjetno podprla tudi oba predstavnika manjšin.

A ker se je šef Resnice javno izrekel proti sodelovanju z Janšo – o tem naj bi teatralno podpisal celo nekakšno izjavo in jo deponiral pri notarju –, odpade kakršnokoli formalno sodelovanje.

Edina možnost so »posojeni« glasovi, se pravi čisto navadna politična trgovina po načelu quid pro quo (daj-dam). Mojster takšnega »kšeftanja« je bil nekoč Zmago Jelinčič, čigar SNS je dolga leta (tiho) podpirala levico na oblasti, potem pa je Plemeniti po spremembi režima nenadoma obrnil ploščo in začel podpirati Janšo, ko je bil ta premier. Seveda nobeno kosilo ni bilo zastonj in Zmago je tistihmal naokoli hodil nasmejan in dobre volje.

Za Janševe načrte pa ni težaven le Stevanović s svojo obljubo, ampak tudi zelo rezervirani Logar, ki je na zadnjem soočenju na Pop TV naposled javno povedal, da ne misli v koalicijo s stranko SDS, če bo premier Janez Janša.

Kaj pa, če bi se Janša – vsaj formalno – odpovedal mandatarstvu, s čimer bi odprl vrata desnosredinski vladi? V tem primeru bi bil lahko zraven tudi Stevanović, koalicija pa bi imela z njim 48 poslancev, skupaj z manjšincema bi lahko računala celo na 50 glasov podpore. Vprašanje je le, komu bi v tem primeru pripadel mandatarski položaj.

Po logiki stvari bi ga obdržala SDS, vendar ni jasno, kdo bi bil v tem primeru njen kandidat. Če bi se SDS iz solidarnosti do svojega šefa odpovedala mandatarstvu ali če bi bil v ozadju še kak drug dogovor, potem bi pravico do mandatarja načeloma lahko dobila NSI kot druga najmočnejša stranka desnosredinske koalicije. Jernej Vrtovec kot bodoči predsednik vlade? Vprašanje naj ostane retorično.

MPA

V tem kontekstu je lahko pomenljiv tudi droben dogodek izpred dveh let, ko je bil Anže Logar formalno še član poslanske skupine SDS, čeprav je javno že omenjal možnost nove politične stranke, po Sloveniji pa je pripravljal okrogle mize svoje Platforme sodelovanja.

V nekem trenutku ga je Janša vprašal, kaj pravzaprav želi. Misli iti na svoje ali bo ostal del stranke? Naši viri trdijo, da je Janša tedaj izrekel dotlej nekaj nepredstavljivega: če bi Logar ostal v stranki, bi bil njen kandidat za mandatarja na naslednjih volitvah, Janša pa bi ostal šef stranke še do naslednjega kongresa.

Logar je ponudbo dolgoletnega šefa zavrnil in šel na svoje. Se lahko Janša danes vrne na to izhodišče in Logarju ponudi položaj predsednika vlade v desnosredinski vladi? To je tisto vprašanje za milijon dolarjev, od katerega je odvisna bodoča dinamika oblikovanja vlade. Za Anžeta Logarja morda zelo mamljiva, vendar tudi hudo tvegana ponudba. 

Janković kot Golobov mlinski kamen

Golob ima zaradi rahle prednosti na volitvah sicer vsaj na začetku večje možnosti, da dobi mandat za sestavo vlade, če ga primerjamo z Janšo. T

a verjetnost je ocenjena z okoli 60 odstotki. Na preizkušnji bo gordijski vozel slovenske politike, ki bi ga Robert Golob lahko presekal že leta 2022, ko je zmagal z rekordno podporo: kaj je za prihodnost države pomembnejše, pragmatizem ali ideologija.

Zaradi pritiska stare garde se je liberalec Golob pred štirimi leti odločil za ideologijo. Letos s(m)o ga volivci prisilili, da bo, če želi ostati na oblasti, dal prednost pragmatizmu.

Primož Lavre

Toda ker je v enačbi, ki se imenuje sestava vlade, tudi nekaj neznank, Janez Janša nikakor še ni odpisan. Za Roberta Goloba bi bil problem, če ne bo prepričljivih dokazov o izraelskem vmešavanju v volitve oziroma domnevni vpletenosti Janše v tajno operacijo snemanja nekaterih znanih Slovencev. Poleg tega so tu še »domači« prisluhi, kjer je bila žrtev Vesna Vuković, nekdanja generalna sekretarka Gibanja Svoboda.

Policija in pravosodni organi bodo morali čim prej pojasniti, proti komu so zaradi suma korupcije, zlorabe uradnega položaja in podobnih kaznivih dejanj že sprožili preiskavo. V ospredju je zlasti notorično pošteni ljubljanski župan Zoran Janković, od katerega se je Golob šele zdaj začel nekoliko oddaljevati.

Tisti, ki premierja že dlje časa opozarjajo, da mu »koalicija« z županom v resnici ne koristi, imajo zdaj novo misijo, saj bo treba glavne odločevalce prepričati, da je za prihodnost nove (levosredinske) vlade ključno, da vsebina prisluhov in posnetkov ne ostane neraziskana in nesankcionirana.

Kajti če se spet ne bo zgodilo nič, bodo ljudje sklepali, da je šlo pri vsem skupaj le za predvolilni spin in da korupcije v tej državi v resnici nihče ne preganja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.