Pričakovanja javnosti, da se bodo zlikovci znašli za zapahi, potem ko jim bo tožilstvo dokazalo krivdo, sodišče pa jih na koncu obsodilo, so po 35 letih demokracije in pravne države še vedno naivna in poenostavljena.

Zaradi tega prihaja do napačnih razlag odmevnih sodnih postopkov, v katerih javnost praviloma izpostavlja le sodišča, spregleda pa ključno vlogo policije in tožilstva. V primeru Zorana Jankovića, ki ga vseskozi bremenijo očitki korupcije in zlorabe položaja, je to še posebej očitno. Obstaja celo urbana legenda o »Jankovićevi sodnici«, ki naj bi največjega poštenjaka med župani vedno znova oprostila.

Toda to niti ni edini očitek na račun sodstva, katerega predstavniki so se doslej prevečkrat obnašali, kot da so nad zakoni in da zanje ne veljajo ista pravila kot za ostale javne uslužbence. V dveh nadaljevanjih razkrivamo širše ozadje tega fenomena, kjer je na prvi pogled vse jasno, vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da je rentgenska slika drobovja slovenskega pravosodnega sistema precej bolj kompleksna …

Med bolj izstopajočimi primeri sodniške arogance je bil do nedavnega poseben privilegij, ki je sodnice in sodnike med opravljanjem njihovega dela ščitil »pred fotografiranjem proti njihovi volji«.

Šele sprememba sodnega reda, ki je bila posledica hudih pritiskov medijev in javnosti, četudi je bila omejitev fotografiranja v nasprotju z ustavo, je odpravila anomalijo, zaradi katere so se v preteklosti nekateri predstavniki sodstva skrivali pred ljudstvom, v imenu katerega so izrekali sodbe.

Arsen Perič

Vendar pa niti spremenjeni sodni red niti izrecno dovoljenje vrhovnega sodišča za fotografiranje obtožencev, državnih tožilcev ali sodnega senata pred začetkom glavne obravnave včasih ne zadostujeta.

Še prejšnji mesec, na sojenju v zadevi hladilne strojnice v Stožicah, kjer sta med obtoženimi ljubljanski župan Zoran Janković in njegov starejši sin Damjan, se sodnica Mojca Kocjančič ni pustila fotografirati.

Toda ker snemanje oziroma fotografiranje pred začetkom glavne obravnave ni več prepovedano, so na ljubljanskem okrožnem sodišču skušali to dejstvo obiti z razlago, da ima sodnik »določeno stopnjo diskrecije, vezano na način izvedbe fotografiranja«.

V resnici se ta »diskrecija« nanaša izključno na čas snemanja (fotografiranja) in na prostor, kjer lahko stoji snemalec (fotograf); vse drugo je čisto navadno sprenevedanje.

Poznavalci razmer vseeno opozarjajo, da utegne takšna praksa sprenevedanja pripeljati do absurdne situacije, ko bo določen sodnik prepovedal fotografu, da bi ga slikal, češ da je to njegova diskrecijska pravica (kar seveda ni res), predsednik sodišča pa sodnikove samovolje ne bo sankcioniral.

»Kdor je pošten, ničesar ne skriva«

Verjetno je jasno, da bo takšna nenačelna praksa nekaterih sodnikov, ki iščejo luknje v sistemu, še poglobila nezaupanje javnosti do sodne veje oblasti. Ta se že tako ali tako sooča s kritikami na račun svojega dela. Ugled sodnikov, povedano v ljudskem jeziku, je na psu.

Primož Lavre

Poleg tega, da nekateri sodniki vztrajno skrivajo svoje obraze pred javnostjo, ostaja nerešeno tudi vprašanje njihovega premoženjskega stanja, ki bi moralo biti javno, kajti transparentnost je vedno najboljši odgovor na splošno razširjeno prepričanje glede korupcije: kdor je pošten, ničesar ne skriva.

Ta trdi oreh čaka prihodnjega pravosodnega ministra ali ministrico, ki se lahko sklicuje na ureditev drugih evropskih držav, po kateri morajo sodniki podobno kot poslanci, vladni predstavniki ali drugi državni funkcionarji enkrat letno poročati o svojem premoženjskem stanju.

S tem razkritjem bi morale biti končane vse skrivalnice, predvsem pa ne bi smelo biti več razlogov za špekulacije in nikoli dokazane obtožbe glede korupcije med sodniki.

Te se pojavljajo zlasti v najodmevnejših primerih. V zadevi Balkanski bojevnik je med odvetniškimi krogi završala »informacija«, da naj bi nekdo na zelo visokem položaju pokasiral milijon evrov podkupnine, ključna oseba znotraj sistema, neke vrste informator, pa naj bi bila delavka v pravosodju, ki je tik pred načrtovano aretacijo skušala to javiti svojemu nalogodajalcu.

V nadaljevanju bomo ugotovili, da pri korupciji v pravosodnem sistemu niso nujno tarče zgolj odločevalci, torej sodniki ali državni tožilci, ampak so lahko tudi čisto navadni in neopazni zaposleni v pravosodju – zapisnikarice, delavci v vložišču ipd.

Kaj pomeni načelo javnosti

A če se vrnemo k vprašanju načela javnosti, ki ne velja le za sodne obravnave (te so za javnost sicer lahko zaprte v izjemnih, z zakonom določenih primerih, denimo zaradi varstva mladoletnih oseb, zaščitenih prič ipd.), ampak tudi za vse stranke v postopku, vključno s sodniki, potem dejansko naletimo na vrsto primerov, ko so sodnice, ki so sodile v izjemno odmevnih sodnih procesih, v preteklosti uspešno prepovedale objavo svojih slik v medijih.

Robert Balen

V mislih imamo sodnico Barbaro Klajnšek (zadeva Patria, prva stopnja), Špelo Koleto (zadeva Milko Novič), Sinjo Božičnik (zadeva Marta Petkovič), Tanjo Lombar Jenko (zadeva Patria, ponovno sojenje) in že omenjeno Mojco Kocjančič (zadeva Stožice).

V vseh teh primerih je bila prepoved fotografiranja (sodnic) na sodišču utemeljena s trditvijo, da bi objava fotografij predstavljala čezmeren poseg v njihovo zasebnost.

Vendar pa po prevladujočem mnenju pravne stroke to dejansko ne drži, saj pri sojenju v zadevah, ki so pomembne za javnost, objava fotografij sodnika ne krši njegovih pravic. Gre namreč za javnega uslužbenca, ki izvaja pomembna javna pooblastila in predstavlja sodno vejo oblasti.

Tudi iz več odločb ustavnega sodišča izhaja logična ugotovitev, da se tisti, ki izvaja javno funkcijo, odpoveduje določenemu delu svoje zasebnosti. Kajti ne nazadnje gre tudi pri sodnikih vsaj za relativne javne osebnosti.

Sodni red, ki je do nedavnega onemogočal slikovno snemanje oziroma fotografiranje sodnikov, je bil torej v vsebinskem smislu protiustaven. Še več, če bi načelo javnosti sojenja v celoti uveljavili v praksi, potem bi morale biti na spletnih straneh sodišč objavljene tudi fotografije vseh sodnikov, ne zgolj predsednikov sodišč.

Po analogiji bi morala podobna ureditev veljati tudi za državne tožilce. V praksi seveda ni tako in v Sloveniji lahko samo sanjamo o časih, ko bomo vedeli, kdo sodi v našem imenu v najpomembnejših primerih, ki vzbujajo zanimanje javnosti.

Preganjanje korupcije, ki vsako leto celo po najbolj konservativnih ocenah odnese več sto milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, zagotovo sodi v sam vrh javnega zanimanja. Navsezadnje bo to tudi eden glavnih ciljev prihodnje vladne koalicije – in to ne glede na to, ali bo levo- ali desnosredinska.

Gre za tako pomembno družbeno, ekonomsko in seveda tudi pravno vprašanje, da se nihče ne more pretvarjati, da se ga boj proti korupciji ne tiče. Sploh tisti, ki so zaposleni v pravosodju, ne. Odgovornost sodnikov je še posebej izpostavljena.

Primož Lavre

Zakaj je odletel Marjan Pogačnik

Precej razlogov za nizko stopnjo zaupanja državljanov v sodstvo – tovrstne ocene so, na to je treba opozoriti, vseeno nekoliko nepoštene do sodnikov, saj jim javnost pripisuje tudi vse grehe in napake drugih delov pravosodja, zlasti državnega tožilstva – je torej kar na strani sodnic in sodnikov.

Skrivanje pred javnostjo, bežanje pred kamerami in prepričevanje odločevalcev (tj. zakonodajne in izvršne veje oblasti), da morajo biti zaščiteni pred »zunanjimi vplivi«, so iz slovenskih sodnic in sodnikov marsikdaj naredili nekakšne ajatole, ki živijo v svojem vzporednem vesolju, nedotakljivi in nezmotljivi. Toda to ni neodvisnost, kakršno predpostavljata ustava in naš pravni red, pač pa bežanje pred odgovornostjo.

Ko je lani Sodni svet sprožil postopek razrešitve predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika, je med najbolj ortodoksnimi zagovorniki sodniške avtonomije kar završalo, češ kako si drznejo posegati v delo najbolj obremenjenega sodišča v državi.

Robert Balen

Toda odločba Sodnega sveta (Su 190/2025-38) je bila jasna: zaradi Pogačnikove napačne razlage določb o dodeljevanju zadev je »prišlo do kršitve načela zakonitega sodnika, ki predstavlja eno od ustavnih jamstev poštenega sodnega postopka in ključen element zaupanja javnosti v sodstvo«.

Sledi vsebinsko najpomembnejša ugotovitev: »Sodni svet ugotavlja, da je sodnik Marjan Pogačnik izgubil zaupanje v primernost za vodenje sodišča,« zaradi česar so »izpolnjeni razlogi za njegovo razrešitev.«

Tisti, ki so Pogačnikovo razrešitev skušali prikazati kot nekakšno politično maščevanje, ker naj bi kot predsednik sodišča več zadev, povezanih z Zoranom Jankovićem, dodelil sodnici, za katero naj bi veljalo, da je županu naklonjena, so povsem zgrešili bistvo. In to bržkone ne po pomoti.

Pogačnik, ki bi se mu junija letos tako ali tako iztekel šestletni mandat, ni bil razrešen, ker bi karkoli dodelil sodnici Mojci Kocjančič (v odločbi Sodnega sveta takšnega primera enostavno ni). Letel je zato, ker je objektivno odgovoren za delo sodišča, ne pa zaradi krivde.

Toda ta del zgodbe v medijih in v javnosti ni dobil dovolj poudarka, zato se nadaljuje zgodba o nekakšni zaroti »krivosodja«, v kateri naj bi določeni sodniki skrbeli za to, da ljubljanski župan pred sodišči ostane nedotakljiv.

Robert Balen

Prav o tem je, kako ironično, tujim sogovornikom prostodušno razlagala skrivoma posneta nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Še bolj konkretna pa je bila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, katere nekdanji soprog Goran Klemenčič je bil prav tako minister za pravosodje. Povedala je, da se za Jankovića ve, da za posle v Ljubljani jemlje 10-odstotno »provizijo«. To je vendar »splošno znano«.

Problem je sistemske narave

Toda kaj je »splošno znano«? Največji problem laičnega razumevanja pravosodja je prepričanje, da je tisti, za katerega je »splošno znano«, da je skorumpiran, tudi kriv. Domneva nedolžnosti gor ali dol. Če bi ga hoteli razglasiti za krivega, bi mu moralo tožilstvo krivdo najprej (pravnomočno) dokazati na sodišču.

Marsikomu se zdi nerazumljivo, da Zorana Jankovića še vedno niso obsodili, ko pa je vendar »splošno znano«, da je skorumpiran …

Na tem mestu se bomo ustavili. Nismo politično trobilo ali bulvarski tisk, ki poenostavlja, laže ali kako drugače manipulira s podatki in dejstvi.

Primož Lavre

Vsi, ki ste pričakovali, da bomo v prispevku ljubljanskega župana spoznali za krivega korupcije in obsodili tudi sodnico, ki naj bi ga v več sodnih postopkih oprostila, boste žal razočarani. Stvari niso tako preproste. Kajti ko gre ureditev sodstva, so stvari jasne, poenostavitve pa le še dodatno zameglijo sliko.

Ključni problem našega pravosodja je sistemske narave; sodišča ne morejo nekoga obsoditi, če za obsodbo ni dovolj dokazov. To pa je naloga policije in tožilstva. Od njunega sodelovanja je odvisno, ali bo primer zdržal in dobil epilog ali pa bo obtoženi na sodišču oproščen.

In Zoran Janković je bil doslej še vedno oproščen, medtem ko se mi ukvarjamo s sodnico Mojco Kocjančič in njenimi kolegicami, ki fotografom preprečujejo, da bi opravljali svoje delo.

Prihodnji teden bomo nadaljevali z razkrivanjem širšega ozadja fenomena Janković in ugotovili, kdo vse nosi zasluge, da sta bila Specializirano državno tožilstvo in višja državna tožilka Blanka Žgajnar doslej tako zelo neuspešna pri pregonu župana, za katerega je »splošno znano«, da je skorumpiran. Morda boste presenečeni.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.