Kako biti srečni, kot so Finci? Kaj nam za to lahko politiki naredijo, dajo? Finci so namreč razglašeni za najbolj srečne ljudi na svetu ali vsaj v Evropi, zaradi politike se menda ne razburjajo prav posebej; res pa je, da imajo manj populistične politike kot mi in izjemno zaupajo vladi, parlamentu in sodstvu. Kdo od politikov nam ne obljublja zdaj, v predvolilnem času, blagostanja in sreče? Komu zaupati?

A najbrž za nas ni rešitve – prav radi nasedemo! In samo čakamo, da nas nekdo spet »prinese okoli« in nam obljubi raj na zemlji. Za večino nas to velja.

Drugi pa imamo srečo, da se predvolilni čas prepleta z zimskimi olimpijskimi igrami, saj marsikoga od nas bolj zanimajo Prevci kot pa Golobi in Janše. Ne ljubi se mi jih prav veliko spremljati, kaj šele poslušati, vidim jih na plakatih, v Odmevih, 24 ur … , na spletu – povsod so. Še dober mesec!

TVS in Pop TV imata ena Detektor, druga Dejstva in skušata preverjati, koliko politiki lažejo. Ne vem, moja dolga kilometrina je gotovo kriva, da večini ne verjamem, zavedajoč se, da smo od njih odvisni, a me v želodcu nič več ne stiska, kaj bo. Bo, kot je vedno bilo.

Švicarji na primer zelo zaupajo politiki in državnim institucijam, a živijo manj obremenjeni s politiko kot mi, četudi hodijo na referendume za domala vsako pomembnejšo stvar. ?

Morda je njihov odnos do politike prav zato drugačen, ker je bolj razpršen med ljudi in je manj spopadov, ideoloških vojn in dram. Nekje sem zasledila, da Švicarji politiko dojemajo kot servis, kot orodje, ne kot bojno polje, tam mora politika delovati kot vodovodni sistem – brezhibno in tam politika ni spektakel, ampak rutina in politiki niso zvezde, so bolj strokovni, v vladi pa so domala vse velike stranke. Tako je manj polarizacije in manj prepirov.

Kdo smo mi, kakšni karakterji, da vsaj nekaj tega ne moremo doseči? Tudi po 22. marcu ne bo kaj bistveno bolje. Dotlej pa smo sredi bojnega polja. Upajmo samo, da se bodo spopadali le verbalno.

Toda če bi bila v Sloveniji politika – podobno kot v Švici – v prvi vrsti »upravljanje države« in bi morala delovati predvsem učinkovito, pregledno in predvidljivo, bi nam bilo najbrž zelo dolgčas. O čem bi pisali mediji? O čem bi se prepirali ljudje?

Najbrž bo pa za odhod na volitve letos nekoliko manj navdušenja kot pred štirimi leti, ker ni nobenega »novega« obraza, nobenega novega Goloba, ki bi dajal upanje, da bo z njim svet in naše življenje povsem drugačno, kot je zdaj. Nobenega »poka« še ni bilo ali pa smo že vsega vajeni?

Še Golobove »afere« so postale vsakdanjost. Predlagam mu, da naj na predvolilnih potovanjih – tudi po Sloveniji – še malice ne poje zastonj. In pazi naj, kam gre, ko hoče promovirati svoje delo, da se mu ne ponovijo Železniki, kjer so imeli pomembno investicijsko otvoritev in tam, ob navzočnosti Goloba, hvalili Janeza Janšo!?

Večinoma so se pa televizije odločile vključiti prvake strank v obstoječe informativne oddaje že pred uradno volilno kampanjo. In dokaj dolgočasni so. Kar je dobro, če bi se zgledovali po Švici in Finski.

Na srečo olimpijske igre niso nič dolgočasne, nacionalna TV si z njimi gotovo povečuje gledanost. Spremljam jih, na srečo sem se naučila tudi televizijo »gledati« tako, da ob njej lahko počnem še kaj drugega. A že ob prvem dnevu sem rekla – kje ste, dragi RTV fantje z režiserjem Jakom Krivcem na čelu!?

Ob skokih me je najprej uničila grafika, potem kamere. Saj sem hitro ugotovila, da so Italijani bogati z informacijami, a čisto na drugem mestu, kot smo vajeni, ko spremljamo skoke pri Nemcih, Avstrijcih ali doma. Zdelo se je, da zorne kote kamer šele trenirajo. Še huje je bilo npr. pri deskanju, pri paralelnem veleslalomu, tekmovalce smo gledali kar s strani.

A napredujejo, do konca iger bo vse, kot mora biti. Le naši komentatorji so tako zgovorni, da strokovni komentator, npr. Cene Prevc, komaj pride do besede. Zakaj pa ga potem vabijo?

A kaj šport, zdaj je nova zgodba: Tarčo, menda o Darsu, so ukinili, vsevprek se v medijih sprašujejo, ali je kriv predvolilni čas, da mora Erika Žnidaršič ostati doma.

Na TVS se sicer nikoli ne ve. Vodstvo zanika, ustvarjalci trdijo svoje. Seveda bi bila velika napaka, če bi to storili. Da so tako »neumni«, da bi to naredili tako zelo očitno!? Tudi za Jureta Godlerja na Planet TV in njegovo satiro sem se zasačila pri misli: o, volitve prihajajo, ukinjajo ga! In ni rečeno, da res ni bilo tako. Fant se vrača z drugo, bolj dolgočasno oddajo.

Ko sem umetno inteligenco vprašala, kaj je novega letos na TVS, mi ni znala povedati drugega, kot da bodo okrepili informativni program in vse vložili v nogometno prvenstvo, v zimske olimpijske igre, a tudi v igrani program.

Ukinili menda niso nič, novost pa bo: do konca leta bodo imeli 108 manj zaposlenih. A imajo novo oddajo, tudi najbolj reklamirano: Debata z Bergantom ob nedeljah zvečer. Ob kričeče rdeči scenografiji sem sicer vedno tik pred shizofreničnim napadom (podobno kot pri Marcelu), a Bergant je resen novinar in takšna je tudi debata.

Primerna za nacionalno televizijo, zanimivi gostje, zanimiv voditelj, zanimiv format za pozne večerne ure, za bolj kot ne specializirano publiko. Ne vem pa, kako bodo v prihodnje popestrili nedeljski večer, saj imajo pogovor na pogovor …

Mučijo se, mučijo, a slišati je, da se krepi napetost med sprednjim in zadnjim delom četrtega nadstropja, med upravo in televizijo? Nič novega, pogosto je bilo tako. Važno je le, vsaj kar mene zadeva, da športa ne ukinejo zdaj, ko bodo začeli predvolilna soočenja! Ob spremljanju športa smo zanesljivo bliže Finski kot ob soočenjih politikov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.