Britanski BBC se je razpisal o tihi, a izjemno agresivni medijski kampanji, ki jo Rusija v zadnjih letih izvaja na različnih koncih sveta, predvsem v Latinski Ameriki, Afriki in jugovzhodni Aziji. Russia Today (RT) in Sputnik, dve najbolj prepoznavni ruski medijski korporaciji, za katerima stoji režim v Kremlju, sta zasedli prostor na globalnem jugu. Tja, odkoder so se zahodne medijske hiše zaradi varčevalnih ukrepov umaknile, so prišli Rusi in zavzeli prostor.

Njihova propaganda je domišljena, subtilna in naravnana na počasno, a zanesljivo »spreobrnjenje« prebivalstva. RT je postala podobno kot CNN globalni medij, ki deluje v več jezikih, tudi arabskem, kitajskem in španskem. Nedavno je odprla svojo balkansko redakcijo s sedežem v Beogradu. Rusi skrbijo za priljubljenost med lokalnimi novinarskimi združenji, saj redno vabijo mlade novinarje v Moskvo na študijske ekskurzije, tečaje in izpopolnjevanja. Če ni treba s palico, je boljši korenček.

Sašo Bizjak

Ruski svet, srbski svet …

»Vmešavanje v volitve« se v slovenščini sliši nekoliko nerodno ali celo zavajajoče. Kajti ne gre za to, da bi se Rusija kot država neposredno vključevala v predvolilne postopke in opravila ali da bi financirala predvolilno kampanjo, pač pa imamo opravka s precej bolj sofisticiranim delovanjem, ki dostikrat nima neposredne povezave s Kremljem. Tarče so države, ki jih Rusija opredeljuje kot sovražne, zato na posodobljenem seznamu ne boste našli Slovaške, Madžarske ali Srbije, če ostanemo na evropskih tleh. Podatek je pomenljiv zato, ker slovaškega populista Roberta Fica in srbskega avtokrata Aleksandra Vučića ta teden pričakujejo na vojaški paradi v Pekingu, kamor je Ši Džinping povabil še ruskega zaveznika Putina in severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una.

Za Slovenijo, katere župan prestolnice se ima za velikega Vučićevega prijatelja, je takšno povezovanje opozorilo, da nas Putinova dolga roka ne doseže le iz Moskve, ampak tudi iz Beograda ali celo Banjaluke, kjer kraljuje Milorad Dodik, po oceni preiskovalnih medijev najbolj skorumpirani politik na zahodnem Balkanu.

Facebook

Nekoč agentke, danes X

Preden se spustimo v detajle ruskega podtalnega delovanja v Evropi, bomo razložili, zakaj je njegova prepoznava tako pomembna za varno prihodnost evropskega demokratičnega projekta. Evropejci in Zahodnjaki namreč živimo v svojevrstnem milnem mehurčku, znotraj katerega se nam zdijo svobodne in poštene volitve nekaj najbolj normalnega in samoumevnega, sploh za generacije, rojene po padcu Berlinskega zidu in koncu socializma.

Ta skupina je tudi pri nas danes najštevilnejši uporabnik družbenih omrežij, po katerih se propaganda, laži in manipulacije avtoritarnih režimov najhitreje in najuspešneje širijo. Režim, ki je naročnik teh aktivnosti, ima neprimerno lažje delo kot Sovjetska zveza v času hladne vojne, ki je morala angažirati kup agentov in tajnih sodelavcev, da je dosegla svoje cilje, metode prepričevanja pa niso temeljile na spletni propagandi, temveč na čisto navadnem izsiljevanju, včasih tudi na denarnih nagradah.

Iz 80. let je znano, da se je več Slovencev na dobrih položajih, med njimi so bili tudi direktorji in t. i. družbenopolitični delavci, poročilo z Rusinjami oziroma državljankami tedanje Sovjetske zveze, saj so tako želeli prikriti svojo spolno usmerjenost. Zvezna Udba je kmalu razvozlala misterij »ruskih žena« in začela izsiljevati slovenske homoseksualce, naj sodelujejo z njo, češ da tako pomagajo državi, saj so njihove ruske žene v resnici agentke KGB. Ta epizoda v zgodovini sovjetsko-jugoslovanskih odnosov ni tako nedolžna, predvsem pa dokazuje, da si SFRJ in Sovjetska Rusija nikoli nista bili izrazito naklonjeni.

Kaj pomeni »vmešavanje v volitve«

Zakaj bi se sploh kakšna država »vmešavala v volitve« druge države, je vprašanje, na katero dobimo jasen odgovor šele, ko mednarodne odnose pogledamo skozi prizmo realne politike. Vojne niso edini način bojevanja proti nasprotniku, ki ima v primeru Rusije (in Kitajske) še vedno ideološko, deloma pa tudi ekonomsko podlago. Proces seveda ni dvosmeren, kajti Zahod z ničimer ne more vplivati na volitve v Rusiji ali na Kitajskem, ker to enostavno ni mogoče, saj so pod absolutnim nadzorom oblasti, konkurenca je umetno ustvarjena (na Kitajskem je sploh ni), nevladne organizacije in civilna družba pa onemogočeni. Putin je v zadnjem desetletju, ko je njegova oblast postala diktatorska, najprej obračunal z nevladniki, ki so prejemali takšno ali drugačno tujo pomoč. Zanje je celo zakonodaja določila naziv »tuji agenti«, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

Paranoja oblasti vseeno ni popustila in v Rusiji pogosto aretirajo in zaradi vohunjenja obsodijo kakega zahodnega državljana. Težko si je predstavljati, da bi v takšnih razmerah sploh lahko kdo iz tujine vplival na javno mnenje v Rusiji, kaj šele, da bi na volitvah podpiral kandidata, ki ni po volji Kremlja. Na drugi strani pa je po letu 2014, ko je Putin začel proces osvajanja Ukrajine, Rusija močno okrepila delovanje na Zahodu in začela sistematično spodkopavati demokratične procese, družbeno stabilnost in delovanje pravne države. Še posebej na udaru je Evropska unija, zlasti nekatere njene članice, ki so v očeh Moskve bodisi zgodovinske sovražnice (Nemčija, Poljska, baltski trojček) bodisi so zaradi odločne podpore Ukrajini to postale zdaj (Velika Britanija, Francija).

V to drugo skupino spada tudi Slovenija. Za slovenske rusofile, ki so zgodovinsko naklonjenost do velikih vzhodnoslovanskih sorodnikov zamenjali z ljubeznijo do ruskega režima oziroma Putina osebno, je ta neprijetna resnica še vedno nekaj, česar nočejo slišati. Posebej dva nekdanja predsednika države sta gluha za to.

Profimedia

Kako delujejo Rusi v Evropi

Če se je Vladimir Putin v prvem desetletju svojega vladanja (2000–2010) vsaj navzven trudil kazati Evropi prijazen obraz – Nemcem še posebej, saj so od njega masovno kupovali energente –, se je po letu 2014 vse skupaj močno spremenilo. Tisto, kar so prej pod krinko počeli agenti FSB, ko so morili ruske »izdajalce« in Putinove osebne nasprotnike po Evropi, je postala napol uradna doktrina Kremlja. Okupacija Krima in začetek spopadov v Donecku in Lugansku sta sprožila ostre odzive Zahoda, uvedene so bile tudi prve gospodarske in politične sankcije proti Putinovemu režimu, zaradi česar so ruske obveščevalne službe v tujini dobile nova navodila. Z invazijo na Ukrajino februarja 2022 pa so Združene države Amerike in Evropska unija postale sovražnik, kakršen je bil Zahod že v času hladne vojne za tedanjo Sovjetsko zvezo.

A po drugi izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika so se odnosi med Washingtonom in Moskvo nenadoma otoplili in vse več je znakov, da bo Trump Putinu »legaliziral«, kar si je Rusija v Ukrajini nezakonito prisvojila. Otoplitev odnosov med jedrskima velesilama verjetno že skrbi Kitajsko, vendar ni to nič v primerjavi s stisko, v kateri se je znašla Evropska unija, ki je čez noč postala edini pravi ruski sovražnik. To pa pomeni, da se bodo pritiski na najbolj izpostavljene evropske države okrepili, Kremelj pa bo iskal vsako razpoko v Evropi, kjer bi lahko dosegel svojo agendo. Zaradi tega bodo letos in v prihodnjih letih vsake volitve v članicah EU za Putina priložnost, da škoduje projektu združene Evrope. Tudi slovenske parlamentarne volitve v prvem kvartalu prihodnjega leta.

Slovenija je v nasprotju od baltskih držav, Nemčije ali Poljske v specifično neugodnem položaju, kajti sovražno delovanje Rusije ne poteka le po enem kanalu. V zadnjih letih je namreč občutiti interes Srbije in Republike Srbske, da v »balkanski Švici« utrdita svojo finančno bazo in ne nazadnje tudi politični vpliv. Slovenski varnostnoobveščevalni aparat je na tem področju preveč površen in podcenjujoč. Ne le pri Zahodnem Balkanu, pač pa tudi takrat, ko gre za širši vidik varnosti. Slovensko malomarnost so doslej nekateri s pridom izkoristili. Pranje iranskega denarja v NLB ni (bilo) nič drugega kot rezultat dobrega dela iranskih obveščevalnih služb in servilnosti nekaterih slovenskih funkcionarjev, ki so dali soglasje za »transakcijo«. Tudi nedavni medijski lov na fantomskega izraelskega vojaka iz Posočja, češ da naj bi v Gazi sodeloval pri vojnih zločinih, je bržkone prišel iz istih (iranskih) krogov oziroma iranskega veleposlaništva v Ljubljani.

Robert Balen

Tehnologija dela za diktature

Tehnološki napredek in razvoj novih medijskih platform je dal Rusiji praktično neskončno možnosti, da se prvič v zgodovini proti Zahodu bojuje tudi z informacijsko vojno. Torej z nečim, kar Sovjetski zvezi nikakor ni šlo od rok in je bila v propagandnem smislu med hladno vojno poražena že dolgo pred letom 1991, ko je tudi formalno razpadla. Danes ima Rusija na razpolago armade spletnih trolov, botov in lažnih novičarskih portalov, s katerimi uspešno vpliva na globalni pretok informacij. Najema tudi najboljše hekerje, glede katerih se je sicer specializirala Severna Koreja, ruska zaveznica. Verjetno ni naključje, da so prav avtoritarni režimi najbolj izkoristili (zlorabili) moč svetovnega spleta, s katerim se bojujejo proti svojim nasprotnikom po vsem svetu, medtem ko doma lastnemu ljudstvu omejujejo dostop do spleta in ga cenzurirajo.

Rusi v zadnjih letih v Evropi delujejo na dva načina. V prvem primeru angažirajo določene anonimne (hekerske) skupine, ki po naročilu Kremlja ovirajo volilne procese. Kot denimo leta 2015 v Nemčiji, kjer je prišlo do obsežnih kibernetskih napadov že pred volitvami kot tudi do razširjanja lažnih informacij, vdiranja v strežnike političnih strank in predsedniških kandidatov, manipulacij na družbenih omrežjih ipd. Nedvomno so bili Rusi v ozadju hekerskega vdora v elektronsko pošto Hillary Clinton med predvolilno kampanjo leta 2016, s čimer so močno osramotili demokrate. Kajti pri ruskem »vmešavanju v volitve« ne gre toliko za neposredno podporo kandidatu, ki ga podpira Kremelj, kot za škodovanje njegovemu nasprotniku.

Jure Klobčar

Od Nizozemske do Moldavije

Poročilo Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) – načeluje ji Estonka Kaja Kallas, ena najbolj spletno napadanih evropskih političark, kar dokazuje, kako zelo jo Kremelj sovraži – iz marca 2025 je natančno zabeležilo ruske prstne odtise v kar 42 primerih. Služba za zunanje delovanje, ki med drugim skrbi tudi za zunanjo in varnostno politiko EU, je podrobneje analizirala ruske in kitajske grožnje zadnjih deset let, odkar je Rusija v hibridni vojni z evropskimi državami. Kanali, ki se uporabljajo za razširjanje dezinformacij, laži in manipulacij na družbenih omrežjih, so osredotočeni na omrežje X, Facebook in (lažne) spletne strani, v manjši meri pa potekajo prek Telegrama in Tik Toka. Sredstva, ki jih Rusija namenja za medijsko propagando v tujini, naj bi letos znašala vsaj 1,2 milijarde evrov. Glavna akterja »promoviranja« ruske ideologije in resnice sta paradržavna Russia Today (RT), ki je v 20 letih od ustanovitve postal globalna medijska korporacija, in portal Sputnik.

Drugi ruski informacijski kanali, za katerimi stoji državna propaganda Kremlja, so Moscow24, Rossiyskaya Gazeta, RIA Novosti, Ruptly, Channel One Russia, Zvezda TV itd. Omeniti velja še portala kanadski Global Research in moskovski New Eastern Outlook, ki se rada prodajata kot neodvisna, alternativna think-tanka, dejansko pa gre za medija, v ozadju katerih je opazna senca Kremlja.

Tarče ruskih napadov v zadnjem desetletju so bile različne volitve in referendumi v Evropski uniji, na seznamu držav pa najdemo Slovaško (predsedniške volitve 2024), Romunijo (Tik Tok kampanja v prvem krogu predsedniških volitev 2024), Bolgarijo (parlamentarne volitve 2024), Italijo (parlamentarne volitve 2022), Nemčijo (zvezne volitve 2021, kibernetski napadi), Švedsko (splošne volitve 2018, kibernetski napadi na časopise in spletne portale, pojav lažnih spletnih portalov), Nizozemsko (splošne volitve 2017, kibernetski napadi na spletno stran volilne komisije), Malta (splošne volitve 2017, kibernetski napadi) … Posebna tarča je bila v zadnjem letu tudi Moldavija, katere proevropska predsednica Maia Sandu je na volitvah komaj premagala močnega protikandidata, za katerim je stala Moskva.

Tudi lanske volitve v Evropski parlament junija so bile podobno kot tiste leta 2019 tarča ruskih napadov z različnimi dezinformacijami in poskusi vplivanja na odločanje ljudi v več članicah. Slovenije na seznamu sicer ni, ker očitno doslej še ni bila neposredna tarča ruskih napadov, vendar se je število kibernetskih napadov od leta 2022 pri nas povečalo in po ocenah varnostnih strokovnjakov obstaja zelo realna možnost, da bodo »težave« tudi s prihajajočimi volitvami v državni zbor.

Sašo Radej

Mandžurijski kandidati iz Rusije

Če je rusko sovražno delovanje po eni strani posredno, saj škoduje infrastrukturi, pa imamo na drugi strani opravka tudi z bolj neposredno obliko vplivanja na volitve, in sicer v obliki pomoči in podpore konkretnim politikom ali strankam, kar lahko pomeni tudi financiranje tistih strank in kandidatov, ki so jih v Kremlju prepoznali kot koristne. Toda pri tem ni nujno, da gre za odkrito proruske stranke, saj so Rusi doslej podprli tudi stranke, ki sicer niso (bile) proruske, vendar je bil njihov program dovolj sovražno nastrojen do nacionalnih političnih elit, vladajočih struktur ali ideje Evropske unije, da je to ustrezalo Kremlju.

Politiki, ki so se znašli v tej vlogi, so bili torej za Putinov režim koristni idioti. Verjetno ni odveč dodati, da so v ruski hibridni vojni proti Evropi dobrodošli zavezniki vsi politični ekstremisti, pa naj bodo levi ali desni; za Kremelj je to povsem irelevantno, saj je pomembno izključno to, da delujejo kot faktor destabilizacije in njihov volilni uspeh pretrese nacionalno politiko. Zato bi bil za Kremelj izjemen uspeh, če bi denimo v Veliki Britaniji zmagali reformisti Nigela Faraga, v Nemčiji Alternativa za Nemčijo (AfD), v Avstriji Svobodnjaki ali v Italiji postfašisti.

Na Zahodnem Balkanu se Rusom niti ni treba posebej truditi, saj so na njihovi strani vse večje srbske stranke v Srbiji in Bosni in Hercegovini, kjer ima Putin v žepu še posebnega »jokerja«, ki sliši na ime Milorad Dodik in lahko že 25. oktobra, ko bo v Republiki Srbski referendum v njegovo podporo, ustvari nepredvidljive posledice, tudi oboroženi konflikt z oblastmi v Sarajevu, kar bi nemudoma sprožilo vojaško intervencijo sil EUFOR. Kakšne posledice bi to imelo za Evropsko unijo, ki je že do vratu pogreznjena v rusko-ukrajinsko vojno, si lahko predstavljamo. Z eno besedo: katastrofalne.

Ruska agenda je torej večplastna in vključuje tako podporo politiki, ki škoduje enotnosti Evropske unije, kot tudi potencialnim novim političnim akterjem, katerih ideje in program so izrazito antievropski in bi – če jim slučajno uspe priti v parlament – ogrozili politično stabilnost v državi. Podobno kot drugod v Evropi glede tega tudi za Slovenijo velja, da sta nevarnosti največji na obeh ekstremih. Morda je več pozornosti usmerjenih na skrajno desnico, vendar simpatizerje Putinovega načina vladanja in politike najdemo tudi na skrajni levici.

Stranka Resnica, ki jo javnomnenjske ankete vztrajno potiskajo v območje parlamentarnega praga, svoje proruske naravnanosti niti ne skriva. Večja uganka bo napovedana Stranka Straža - Katoliška narodna stranka, ki zagovarja nacionalistične in šovinistične ideje, njen ustanovitelj pa želi postati Alen Koman, stari znanec iz omrežja X, ki se je proslavil tudi z izjavo, da bi se morale (tudi) prave katoličanke zakrivati.

Potem je tu še stranka Suvereni poslanca Dejana Kaloha, ki je bil prej dolga leta član SDS, njegova partnerka je Rusinja, in velja za prorusko usmerjenega. V vladajočem Gibanju Svoboda imata podoben pedigre izjemno avtoritarna Lena Grgurevič in Miroslav Gregorič. Prva je oboževalka Putina po zaslugi svojega partnerja Damjana Dragmana z vzdevkom Buyo, bivšega policijskega specialca, ki fanatično zagovarja Srbe in Putina in je tudi član sveta stranke svobodnjakov.

Pri Gregoriču gre po naših informacijah za drugačno ljubezen; takšno, ki izvira še iz časov njegovega službovanja na Dunaju, kjer je bil član Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) in je med letoma 1998 in 1999 predsedoval odboru guvernerjev. Iz obveščevalnega podzemlja prihajajo namigi, naj bi se za Gregoriča v tistem času zelo zanimala ruska obveščevalna služba.

O Zmagu Jelinčiču, Aureliu Juriju, Spomenki Hribar in še nekaterih odsluženih politikih je bilo povedanega in napisanega že dovolj. V teh dneh sicer pozornost ponovno vzbuja »Teflonski Karl«, ki se nam smehlja z oglasnih panojev in ki je bil v času svojega ministrovanja v Mladiki dokazano med najbolj proruskimi zunanjimi ministri. Toda danes je celo za Ruse kakršnakoli investicija vanj nepotrebna, saj so na trgu novi, perspektivnejši igralci, ki vsak na svoj radikalni način spodkopavajo politično stabilnost v državi in zaupanje v njene institucije.

Kajti kot smo zapisali – Rusija ne potrebuje odkritih zaveznikov v državah, ki so na seznamu njenih sovražnikov, ampak množico desnih ali levih skrajnežev, armado spletnih trolov, botov in medijskih podpornikov, da postopoma doseže svoj cilj. To pa je uničenje Evropske unije kot edinstvenega demokratičnega projekta v globalnem smislu, svetilnika svobode in človekovih pravic v svetu, kjer so celo Združene države postale talec svojega kapricioznega, z diktatorskimi popadki obsedenega predsednika Trumpa.

Sašo Radej

Rusko-kitajski napad na Evropo

Med politiki, ki predstavljajo našo državo v Evropskem parlamentu, ne moremo mimo Branka Grimsa in Vladimirja Prebiliča. Nobeden od njiju nima nobene neposredne zveze z Rusi, vendar pa oba dokazujeta, kako perfidno (lahko) delujejo avtoritarni režimi v Evropi. Pri Grimsu zbode v oči navduševanje nad Martinom Sellnerjem, šefom avstrijskih skrajno desnih Identitarcev, ki ga izjemno ceni tudi Žan Žalec, Grimsov asistent v Evropskem parlamentu, ki so ga v preteklosti že povezovali z zelo skrajnimi desnimi gibanji, sam pa je potrdil, da je član slovenske Generacije Identitete. Podobnih pogledov so tudi nekateri predstavniki skrajne desnice v medijih, denimo Aleš Ernecl, Jože Biščak, Marko Šket, Andrej Sekulović idr..

Avstrijca Sellnerja, o katerem se je lani razpisal Washington Post, so sponzorirali Rusi, podobno kot nemško skrajno desno Pegido, in sicer prek določenih nevladnih organizacij kot obvodov, s katerimi so zakrili tok denarja. Pri financiranju skrajnih skupin v Evropi je Kremelj doslej vedno dovolj spretno kanaliziral denar in neposredne povezave ni bilo. Skratka, pri Grimsu in ruski propagandi najdemo rdečo nit v navduševanju nad desničarskimi skrajneži (Identitarci), za katere je bilo že večkrat dokazano, da uživajo finančno podporo Rusije.

Vladimir Prebilič, na drugi strani, doslej ni bil kompromitiran z Rusi, vendar je opaziti določeno naklonjenost do Kitajske, kamor je ob koncu županskega mandata v Kočevju peljal na izlet svojo bivšo občinsko ekipo. Prebilič je kot evropski poslanec za kitajske interese nedvomno dovolj zanimiv oziroma »perspektiven«, kot se reče, da je deležen dobrikanja iz Pekinga. Kitajska pa bo, opozarjajo geostrateški analitiki, naslednja nevralgična točka za Evropsko unijo, ki je očitno magnet za avtoritarne režime. In evropska skrajna desnica, paradoksalno, postaja eden njihovih trojanskih konjev …