»Računanje na nove obraze je presežena stvar. Ne vem, ali bodo Slovenci še enkrat pripravljeni svojo podporo za upravljanje države dati tako imenovanim novim obrazom, neizkušenim politikom, ki potem hitro zapadejo temu, da se jim zdi, da so njihova pričakovanja in njihove želje, kako voditi državo, kako doseči velike rezultate, dostikrat na nerealnih temeljih. Najbrž se bo treba opredeljevati med tem, kar Slovenija zdaj na političnem prizorišči ima. Novi obrazi v EU pa bi bili koristni,« je v podkastu Dela prejšnji teden dejal prvi predsednik države Milan Kučan.

Nato je zaupal, koga bi želel videti na naslednjih državnozborskih volitvah: »Vladimir Prebilič ni novi obraz. Bil je župan v Kočevju, velikokrat nastopa kot dober obramboslovec. S številnimi njegovimi stališči do vojne v Ukrajini se strinjam. Ne mislim, da je novi obraz, izkušnje že ima.«

Prepričal razočarane volivce sedanje koalicije

Prebilič sicer ni nikoli skrival ambicij po vstopu v slovensko politiko. Večkrat je to poskušal s stranko, ki bi jo ustanovili župani, sam je bil dolga leta kočevski župan, leta 2022 je s podporo skupine neodvisnih županov in zelene stranke Vesna kandidiral za predsednika države, kjer mu je svoj glas zaupalo dobrih deset odstotkov volivcev. Svoj uspeh je ponovil na lanskih evropskih volitvah, na katerih je bil izvoljen v Evropski parlament. 

V javnomnenjskih anketah se uvršča med tri ali štiri najbolj priljubljene politike, agencije merijo tudi doseg njegove morebitne stranke, če bi nastopila na državnozborskih volitvah. Po trenutnih anketah bi bila podobno uspešna kot Prebilič na predsedniških in evropskih volitvah, torej nekaj več kot deset odstotkov, če upoštevamo še neopredeljene. V anketah ga merijo brez Vesne, saj v stranko ni vstopil zaradi nekaterih razlik med njima, poleg tega ima veliko večjo podporo javnosti, zato je verjeti, da pod okriljem te stranke ne bo nastopil na državnozborskih volitvah.

Robert Balen

Javnomnenjske ankete kažejo tudi zelo visok delež neopredeljenih volivcev, ki so razočarani ne le nad največjo vladno stranko Svoboda, ampak tudi nad koalicijskima partnericami SD in Levico. To se je navsezadnje pokazalo tudi na evropskih volitvah, ko so desnosredinske SDS, NSI in SLS skupaj dosegle 45 odstotkov glasov, vse tri koalicijske stranke skupaj pa okoli 35 odstotkov. Razmerje med političnima blokoma je uravnotežila Vesna s Prebiličem kot nosilcem liste, seveda je za uspeh zaslužen predvsem Prebilič, saj Vesna po anketah le redko doseže parlamentarni prag. Politična razmerja v anketah so približno podobna, a na državnozborskih volitvah je vendarle pričakovati višjo udeležbo kot na evropskih, zlasti na levi sredini, kjer se volivci odločijo zadnji hip oddati glas proti Janezu Janši. 

Kljub temu so lahko na levem političnem polu l upravičeno zaskrbljeni, da utegne desna stran skupaj z Demokrati Anžeta Logarja doseči absolutno večino glasov, če bi razočarani volivci Svobode ostali doma ali celo nekateri med njimi volili Logarjeve Demokrate. V tem smislu kot možnega rešitelja pred četrto Janševo vlado vidijo Prebiliča, zato iščejo formulo za njegov nastop na državnozborskih volitvah.

Prebiličevi podporniki

Tudi sam Prebilič išče pot v slovensko politiko, ki ga je vseskozi zanimala. Seveda se ne bo zadovoljil zgolj z izvolitvijo za poslanca, njegove ambicije so veliko višje. Kot je slišati, bi se plači evropskega poslanca odpovedal le, če bi videl možnost, da prevzame vlado. Mimogrede, bruto plača evropskega poslanca je trenutno 10.802 evra, predsednik vlade pa bo v skladu s plačno reformo po volitvah prejel 8.821 evrov bruto, ministri pa do 7.837 evrov. Toda trenutno po anketah precej zaostaja za Svobodo, ki kljub zaostajanju za SDS ostaja najmočnejša stranka na levi sredini. Z drugimi besedami: če bi Prebilič ustanovil svojo stranko in z njo nastopil na državnozborskih volitvah, bi glede na trenutna politična razmerja lahko omogočil nov mandat Roberta Goloba, sam pa bi bil kvečjemu njegov minister, s čimer se najbrž ne bo zadovoljil.

Toda do volitev je še leto dni, predčasne vsaj za zdaj niso verjetne, zato se lahko medtem še marsikaj spremeni. Vse niti so v rokah premierja Goloba; če bi storil kakšno usodno napako ali bi ga odnesla kakšna afera, bi se lahko glasovi Svobode prelili k Prebiliču kot novemu upu slovenske leve sredine. Na ta trenutek (verjetno) čaka evropski poslanec in tudi »mastermindi« na levici.

Za njegov nastop na volitvami se menda najbolj zavzemata prvi predsednik Milan Kučan in propadli politik Gregor Golobič, ljubljanski župan Zoran Janković nad tem naj ne bi bil preveč navdušen, ker v njem vidi konkurenco za Goloba, ki ga sam še vedno podpira. V političnem ozadju se govori o več možnosti angažiranja Prebiliča na državnozborskih volitvah. 

Jure Klobčar

Po prvem, najverjetnejšem scenariju naj bi nastopil s svojo stranko, ki bi jo ustanovil nekaj mesecev pred volitvami. Seveda je to zelo težka pot, saj Prebilič nima svoje infrastrukture, ampak navsezadnje te noben novi obraz ni imel. Pri tem bi mu lahko nekoliko pomagali župani, ki so zdaj povezani v Združenju neodvisnih županov, s katerimi je tesno sodeloval že pred predsedniškimi volitvami. Med njimi si njegov nastop na državnozborskih volitvah najbolj želi šentjurski župan Marko Diaci, ki je bil tudi sam poslanec v mandatu od 2000 do 2004, ko je zastopal stranko mladih SMS: »Mislim, da bi bilo dobro, da se tega loti. Če je odločitev sprejel, pa ne vem.«

Drugi steber njegovih podpornikov naj bi bili nekdanji člani Svobode, ki jih je Golob potisnil na stran. Med njimi tudi nekdanji evropski poslanec Klemen Grošelj: »S Prebiličem večkrat razpravljava o različnih temah, vendar se o njegovem nastopu na državnozborskih volitvah nisva pogovarjala.« Pri tem opozarja, da je do volitev še leto dni, do takrat pa bo moral narediti oceno, ali lahko več kot v Evropskem parlamentu prispeva na domačem političnem prizorišču. Dobro obveščeni pravijo, da se strici na levici še niso odločili, ali bodo Prebiliču pridružili tudi iz Svobode izključeno poslanko Mojco Šetinc Pašek ali celo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki z Golobom prav tako ni v najboljših odnosih.

General brez vojske?

Druga možna pot bi bila, da bi Prebilič prevzel kakšno od resnih strank, torej že uveljavljenih in s stabilno podporo, pri čemer se največkrat omenja SD, katere član je nekoč že bil. Ko je bil Pahor njen predsednik, je bil njegov svetovalec za obrambo, njegove poti s stranko pa so se razšle po letu 2010, ko je kandidiral za župana Kočevja in premagal svojega predhodnika Janka Vebra, takratnega poslanca SD. Mnogi v SD so mu to zelo zamerili in ga ne bi podprli na tem položaju. Kot smo zvedeli, ga ne bi podprli niti poslanci SD, saj je stranka lani dobila novo vodstvo in zdaj vsi stavijo na Matjaža Hana.

Ta je sicer v intervjuju za Večer prejšnjo soboto izjavil: »Če bi se pojavil nekdo z zagotovilom, da lahko naši stranki prinese bistveno več glasov, sem ga pripravljen nemudoma podpreti in se skupaj z njim in člani stranke boriti za glasove SD.« Naši viri v SD pravijo, da se Han zagotovo ne bi umaknil Prebiliču, pa tudi če bi odstopil, bi bila v stranki zelo težka bitka za vodstveni položaj, tako da to zagotovo ni opcija za evropskega poslanca iz Kočevja.

Tretja opcija naj bi bila, da bi Prebilič nastopil kot mandatarski kandidat SD, Levice in Vesne, pri čemer ni jasno, ali bi bila to skupna lista ali pa bi vse stranke nastopile samostojno v predvolilni koaliciji. Seveda je druga možnost verjetnejša od prve, v tem primeru pa bi bil Prebilič kandidat brez stranke oziroma general brez vojske. Zato je zelo težko verjeti, da bi lahko brez svojih lastnih poslancev sploh posegal po najvišjem položaju v vladi. 

Jure Klobčar

V zadnjih mesecih sicer potekajo pogovori o skupni listi med Levico in Vesno, ne pa tudi med SD in Levico. Sploh ker ima Levica sama velik problem z izključitvijo Mihe Kordiša, ki namerava ustanoviti svojo stranko. Po zadnji anketi Ninamedie bi njegovo Levo krilo lahko dobilo tri odstotke, pri čemer niso všteti glasovi neopredeljenih. Da bi se mu uspelo prebiti v državni zbor, je sicer malo verjetno, večja možnost je, da bi pobral dovolj volivcev Levici, da niti ta ne bi več prestopila parlamentarnega praga. Zato bi lahko Levico rešila skupna lista z Vesno, ki je prav tako na robu parlamenta. 

Možnosti skupne liste Vesne in Levice ne izključuje niti sopredsednik Vesne Uroš Macerl, čeprav poudarja, da je do volitev še daleč. Zatrjuje, da s Prebiličem zelo dobro sodelujejo, čeprav je slišati obratno, da z njim niso najbolj zadovoljni. Vesna ima najbolj delovnega poslanca v Evropskem parlamentu, pravi Macerl, zato njegovega nastopa na državnozborskih volitvah ne pričakuje, razen če bi prišlo do izrednih političnih okoliščin. Po drugi strani Prebilič ni navdušen nad povezovanjem Vesne z Levico, kot tudi v SD večinoma niso navdušeni nad morebitno skupno listo z Levico.

Mandatarski položaj ga vendarle mika

In kaj na vse to pravi evropski poslanec Vladimir Prebilič? Za zdaj se še ni odločil, ali bo nastopil na državnozborskih volitvah, a te možnosti vseeno ne izključuje. Morebitna Kučanova podpora zanj ne bi bila odločilna: »Takšno mnenje je dobrodošlo, odločilno pa je ravnanje posameznika. Če se bom za to odločil, se bom o tem posvetoval tudi z vsemi bivši predsedniki, da mi povedo, kakšne izkušnje so imeli.« 

Strinja se, da ima določen politični kapital, vendar ne ve, koliko je velik. Pri javnomnenjskih raziskavah je zelo previden, edina verodostojna anketa so zanj volitve. »Samostojni nastop je zelo zahtevna zadeva, poleg kadrovskih vprašanj to zahteva finančna vprašanja. Ne vem, če sem sposoben opraviti vsa ta dela, kajti kot evropski poslanec nisem toliko navzoč v Sloveniji.«

O prevzemu SD ni nikoli razmišljal. Sploh zato, ker gre za stranko z zgodovinsko tradicijo, ki je pred kratkim izvolila novo vodstvo. Sovražni ali pa prijateljski prevzemi se mu ne zdijo resni. Opcija, da bi ga podprle SD, Levica in Vesna, pa se mu zdi zanimiva. »Ko smo se pogovarjali o takšni možnosti, sem rekel, da se ne bojim novih izzivov, vendar ne tako, da si bomo med sabo nagajali. Po eni strani je treba zgraditi resno alternativo desnemu bloku. Nisem pa prepričan, da se ne bi potem sprli. Veliko posameznikov je zahtevnih, imajo svoja pričakovanja, ki pa so težko izvedljiva. Težko bi našli skupni jezik. 

Primož Lavre

Mislim, da tega trenutka še ni, bi se pa bilo res treba temeljito pogovoriti. Eno je načelno strinjanje, vendar pa je včasih treba narediti tudi kakšen korak nazaj, kar je na levi sredini težje. Levi del politične scene je znan po tem, da ima multipolarno vodenje, ne vem, če je kaj možno narediti s takim pristopom. Zanimiv scenarij, ampak se mi zdi, da ta trenutek še ni izvedljiv. Z veliko ljudmi se pogovarjam, ni pa danih nobenih zavez in obljub, ker stvari niso dorečene. Do volitev je še kar precej časa, dvomim, da bodo predčasne, ampak bomo videli.«

Najbolj verjetna se mu torej zdita možnosti samostojne poti in sodelovanja z omenjenimi strankami, ampak vsaka od njiju ima še vedno veliko pomanjkljivosti: »Zato je težko reči, za katero bi se ta trenutek odločil. Pustiti je treba času čas, da se stvari skuhajo do konca. Ne silim se, to ves čas pravim. Nikoli si nisem želel nekaj delati v politiki na silo. Sedanje delo rad opravljam, v njem imam ogromno izzivov. Predvsem si ne želim, da bi levi del to razumel, da želim škodovati njim, to ni moj namen. Če bi se na levem delu zmenili, da so cilji bolj pomembni kot posamezniki, potem pa sem z veseljem lahko tudi zraven. Ampak na tej točki danes nismo. Mislim, da je še vedno preveč pričakovanj in želja.«

Prebilič o mirovnem načrtu o Ukrajini in oboroževanju EU

Vladimir Prebilič je v Evropskem parlamentu podprl resolucijo s podporo načrtu Ursule von der Leyen za oboroževanje EU in višje obrambne izdatke. Med slovenskimi evroposlanci se je vzdržal le Matjaž Nemec iz SD. Poleg tega je podprl tudi resolucijo o podpori Ukrajini, kjer se je poleg Nemca vzdržal Branko Grims (SDS). Kljub temu je podobno kot Kučan kritičen do evropske politike do vojne v Ukrajini. »Seveda je prav, da EU podpira Ukrajino, vendar pa bi morala najti tudi način za komunikacijo s Putinom. Ker tega nismo izkoristili, je to storil Trump. Problem je tudi, ker EU Rusijo obravnava kot največjega sovražnika, da bo jutri napadla EU ipd. To je napačen pristop. Politika mora delovati pomiritveno. Obsojeni smo na sobivanje, geografije ne moremo spremeniti. 

Robert Balen

Namesto tega, da govorimo o vojni z Rusijo, bi bilo bolje, če se začnemo z njo pogovarjati. Zavračam pa način, da se od Ukrajine v zameno za pomoč zahteva dostop do njenih rudnin. Trump je sicer velik pristaš transakcijske politike, ampak zavračam politiko neokolonializma. Ne želim si, da bi EU sodelovala pri čem takem. Predvsem moramo biti progresivni, ne čakati na druge, ampak kaj storiti sami. Evropa deluje izgubljeno in se ves čas zgolj odziva na provokacije, namesto da bi sami kaj naredili in bili odzivni. Treba se je prilagoditi novim razmeram, namesto da tarnamo. Naloga politike je, da vodi, ne pa da čakamo na druge. Evropa mora biti bolj jasna in odločna.«

Nasprotuje pa tudi krepitvi proračuna za obrambo na račun kohezijskih sredstev: »Imamo 27 vojska in prav toliko obrambnih proračunov, ki na letni ravni investirajo okoli 400 milijard evrov. To je približno polovica tega, kar investirajo ZDA vsako leto v svoje obrambne kapacitete. Sprašujem se, zakaj vsega tega ne porabljamo bolj racionalno. Čeprav v obrambo vlagamo veliko, je izkoristek teh vložkov le 10 odstotkov operativnosti ameriške vojske. 

Se pravi, vložimo 50 odstotkov, dobimo pa le 10. To pomeni, da so naše vojske pač operativne v smislu medsebojnega sodelovanja. Rešitev je v tem, da se države odpovejo zasebnim nacionalnim interesom, da si lastne kapacitete delijo z drugimi in na ta način dobimo močnejšo vojsko. Si predstavljate, da bi vsaka od 50 držav ZDA imela svoj obrambni proračun in svojo vojsko?«

Meni, da bi se tudi EU morala vojaško bolj povezati in nekatere zadeve, kot so vesoljska tehnologija, geopozicioniranje (sateliti, navigacije), komunikacije, digitalizacija in tako naprej, voditi skupaj. »Če že imamo zadržke pri tem, da bi zgradili popolnoma evropsko vojsko, bi bilo smiselno imeti nekatere kapacitete skupaj, ne pa da jih vsaka članica posebej financira, na koncu pa je učinek slab. Komisija bi morala članicam predlagati, da bistveno bolje sodelujejo. Pogovarjamo se o 80 milijardah evrov, pa nihče ne ve, kaj bomo z njimi kupili in kako jih bomo porabili. Najprej je treba do konca izkoristiti domače kapacitete, nato narediti premislek, v katero smer bo šla Evropa in kaj potrebuje. Ko bomo imeli odgovore, pa pride na vrsto denar.«