Viktor Blažič: Prestop slovenskih komunistov v ilegalo

To pomeni, da je zadržala pod svojim nadzorstvom ali v obsegu moči svoje volje vse ključne vzvode, po katerih je mogla izvajati svojo premoč nad vsem tem, kar premore legalni, demokratično izvoljeni del politične oblasti v žitju in bitju naše družbe ali naše nacije tudi kot samostojne države. To pa so državne banke, najbolj razširjeni mediji (kontinuiteta nekdanjih glasil SZDL), izobraževalni sistem, represivni in kontrolni organi, sindikati. Ta vzporedna oblast je bila s svojimi podedovanimi veščinami, pridobljenimi v totalitarnih enopartijskih časih, sposobna uprizoriti celo vrsto zarotniških afer, katerih namen je bil spodkopati upravno moč legalnih vlad, zlasti tistih, ki so si prizadevale delovati v duhu na novo uvedenih demokratičnih pravil pri upravljanju države in ki bi lahko s svojimi uspehi dokončno utrdile demokracijo na oblasti.

Tako je nastala afera Depala vas, ki je obdolžila takratnega obrambnega ministra, sicer tudi prvega poveljujočega človeka in zmagovalca osamosvojitvene vojne, da je pripravljal vojaški državni udar, s katerim naj bi ukinil demokracijo in prevzel diktatorsko oblast. Prizadeti minister je moral spričo teh popolnoma nedokazanih obtožb odstopiti. Nekaj let pozneje, ko je stranka tega ministra, desničarska Slovenska demokratska stranka (SDS), zmagala na volitvah in vodila vlado s spektakularnimi gospodarskimi in zunanjepolitičnimi uspehi, je tik pred volitvami nova zarota s korupcijsko afero pri nakupih oklepnikov preprečila napovedano volilno zmago te stranke, in sicer tako, da je predsednika vlade, Janeza Janšo, obtožila prejema podkupnine s strani ponudnika teh vozil. Najbolj razširjeni mediji so lahko neovirano sumničili premierja in z orkestrirano gonjo dokončali medijski umor, čeprav za to niso našli nobenih dokazov.

Iz tega je mogoče sklepati, da so tudi po prestopu partijskega nasledstva v ilegalo ostale v veljavi vse notranje disciplinske zaveze in nazori v odnosih do drugače mislečih ter s tem tudi do demokratilne opozicije, kakršne so veljale v času uzakonjene enopartijske oblasti: opozicija ni tekmec, temveč sovražnik. Le da so v novih razmerah te zaveze ostale prikrite z izrazi lojalnosti do tako imenovanih vrednot NOB. Iz tega pa se tudi vidi, kako nezaželena in celo osovražena je bila pri partijskem nasledstvu v ilegali uspela državna osamosvojitev Slovenije.

Partija v ilegali se ni odpovedala uzurpaciji, ki jo je izvedla pred pol stoletja, ko je proti koncu prelomnega leta 1941 za časa trojne nacistično-fašistične okupacije prepovedala vsako organizirano osvobodilno gibanje zunaj obsega svoje odločujoče, prvenstvene politične moči. Po tej prepovedi je bila dovoljena samo udeležba v zavezništvu s partijo v statusu sopotništva, s katerim se je priznavala nadoblast komunistične partije v Osvobodilni fronti kot izključnega vodilnega odreda tega gibanja, in sicer po tako imenovani Dolomitski izjavi, sprejeti dve leti po ustanovitvi gibanja. Ko je po preteku pol stoletja, zopet v prelomnem letu (1991), skupina pogumnih mož, zbrana v manevrski strukturi, imela dovolj poguma, da je kljub tej prepovedi stopila v oborožen odpor zoper poskus okupacije Slovenije s strani jugoslovanske vojske in policije ter dosegla osamosvojitev države Slovenije, je partija v ilegali sprejela ta podvig kot sovražno dejanje proti njeni izključni oblasti.

Partija v ilegali se je po nastopu formalne demokracije spremenila tako, da se je njeno najbolj neposredno nasledstvo nominalno prelevilo v socialno demokracijo, njen mladinski naraščaj v liberalno stranko, preimenovano v LDS (Liberalna demokracija Slovenije), njen upokojenski del pa v Desus (Demokratična stranka upokojencev Slovenije). Ne v prvem ne drugem in ne v tretjem primeru ti ponaredki demokratičnih strank niso storili ničesar, s čimer bi se odvrnili od totalitarnega značaja politične oblasti v preteklosti ter se obrnile k novi orientaciji vrednot evropske socialne demokracije in liberalizma; recimo tako, da bi se odpovedali razrednemu boju in sprejeli demokratično opozicijo kot svojega političnega tekmeca in ne več kot razrednega sovražnika. Izkazalo pa se je, da je prejšnjo vlogo politične avantgarde prevzela LDS s svojimi najbolj radikalnimi levičarskimi stališči, vse pa je preočitno navdihovalo ozadje partijske ilegale. Le majhen del »prenovljenih« socialnih demokratov (skupina okrog Boruta Pahorja) je pokazala nekaj pripravljenosti po prevzemanju vzorov vedenja evropske, denimo nemške socialdemokracije.

Vse Drnovškove vlade, ki so sledile padcu prve demokratične, Demosove vlade, je sestavila partija v ilegali in ji v parlamentu dala nosilno politično podlago s stranko LDS, torej z delom partijskega nasledstva, ki je s tem konzumiralo politični kapital nekdanjega prvega človeka v predsedstvu nekdanje skupne države. Na enak način in na istem mestu so se sestavljala vodstva najpomembnejših slovenskih bank v lasti države. Posledica take sestave vodilnih moštev v bankah je bila, da se je pod pretvezo »nacionalnega interesa« večina posojilnega potenciala usmerjala v kreditiranje lastninjenja podjetij v korist tajkunov s politično pripadnostjo, ki je najbolj ustrezala partijskemu nasledstvu oziroma partiji v ilegali. Ali, recimo, s članstvom v Kučanovem Forumu 21. Nastop svetovne gospodarske krize je ujel izvajalce tega načrta nepripravljene; ob nesposobnosti za odplačevanje večstomilijonskih kreditov so se nekateri najdražji tajkunski podvigi končali s stečaji prizadetih podjetij, seveda s spremljajočo brezposelnostjo njihovih delavcev.

S premočjo nad vzvodi političnega in gospodarskega odločanja si je partijsko nasledstvo pridobilo položaj predsedstva osamosvojene slovenske republike za nekdanjega predsednika partijskega centralnega komiteja. Ta je za svoj urad zadržal odločilne dele obveščevalnega aparata, ki mu je po službeni dolžnosti pripadal kot šefu partije; po njem je lahko tudi v novih razmerah nadzoroval vse pomembno dogajanje v družbi, kot je kroženje vodilnih kadrov v političnih strankah in gospodarstvu, kakor tudi vse pomembnejše finančne transakcije. Vse vlade Drnovškove vrste, med temi tudi Pahorjeva, so se sestavile po modelu nekdanje podolomitske Osvobodilne fronte, v kateri si je odločujočo oblast izgovorila komunistična partija, vse drugo nekomunistično spremstvo, kakor krščanski socialisti, levi sokoli in drugi, pa se je moralo sprijazniti z vlogo sopotnikov. V Drnovškovih vladah je vlogo nekdanje komunistične partije prevzela LDS kot samoumevni »vodilni odred« vlade; vlogo neodločujočih sopotnikov pa so prevzele pridružene koalicijske stranke iz vrst slovenske pomladi.

Edini resor, ki se je v prvi Drnovškovi vladi lahko skliceval na avtonomno vlogo v osamosvojitveni vojni, je bilo obrambno ministrstvo; ta resor je zmogel zagovarjati izvirna lastna stališča glede nadaljnjega razvoja novoustanovljene države, predvsem pa je vztrajal pri ohranjanju in razvoju duha nacionalne države slovenskega naroda, ki naj bi bila drugačna od nekdanje razredne, partijske države. V bistvu je vztrajal na stališču, da pridobitve NOB niso mogle ustvariti kakšne drugačne slovenske državnosti, kot je bila tista v drugi Jugoslaviji, se pravi Slovenija kot zvezna jugoslovanska republika ali Teilrepublik, kot so temu rekli Nemci. Suvereno slovensko državo je po tem prepričanju lahko ustvarila le vojna za osamosvojitev Slovenije, tudi slovenskim Jugoslovanom navkljub.
 
Partijsko nasledstvo ali njegova ilegalna oblast se ni odrekla politični donosnosti terorističnih dejanj, s katerimi je med vojno odstranila s prizorišča in sveta malone ves nosilni sloj vodilnih mož protikomunistične katoliške stranke, kakor tudi začetnike alternativnega jugoslovanskega odpora. S političnimi umori je posebna teroristična organizacija v službi partije (VOS – Varnostno-obveščevalna služba) že v letu 1942 spraviIa vse nasprotnike komunistične uzurpacije Osvobodilne fronte v paniko, tako da slednji niso videli drugega izhoda, kot da so se zatekli pod zaščito okupatorske oblasti, pod pokroviteljstvom katere so se tudi ustanovile oborožene slovenske Vaške straže, znane tudi kot Prostovoljna protikomunistična milica. Še dandanašnji ni nobenih znamenj, ki bi kazala, da se je partijsko nasledstvo tudi kot partija v ilegali v načelu odrekla teh metod boja za oblast ali jih celo obsodila kot dejanja totalitarne uzurpacije. Umor Ivana Krambergerja že v novem času, to je v drugem letu slovenske osamosvojitve, na njegovem predvolilnem zborovanju, na katerem je napovedal svojo kandidaturo za predsedniški položaj osamosvojene Slovenije, potrjuje tako resnico o tej zadevi.

Partijsko nasledstvo, organizirano kot partija v ilegali, je tudi spričo parlamentarne zakonodajne oblasti, kakršno je pomenilo demokratično izvoljeno predstavništvo, še vedno premoglo dovolj politične moči, da je v javnomnenjskem prostoru lahko brez težav vzdrževalo zapoved hermetičnega molka o zagotovo najbolj travmatičnem dogodku moderne slovenske zgodovine. Mišljen je enkratni množični pomor pripadnikov slovenskega domobranstva, premaganih bojevnikov medslovenske vojne in revolucije obenem, ki so se ob koncu vojne iz bojazni pred represalijami zmagovalcev v domovini zatekli pod zaščito britanske armade v Avstriji, ta pa jih je razorožene vrnila domačim zmagovalcem. Policijsko varovanje javnega molka o tem dogodku, ki se je zgodil v maju in juniju leta 1945, je vsebovalo tudi prepoved obiska krajev, kjer so bile eksekucije tega pomora; to so bile kraške jame v gozdovih Kočevskega roga, opuščeni jaški v zasavskih rudnikih in v okolici Laškega. Prepovedano je bilo javno razpravljanje o izginotju odvedenih tisočev bližnjih sorodnikov iz slovenskih družin; to je veljalo tudi za poročanje o njihovi usodi v časopisih, knjigah in oddajah, dasiravno ni bila s strani oblasti izdana nobena uradna prepoved razširjanja vednosti o tem predmetu. Tej neizrečeni prepovedi pa je bilo tudi naloženo, da bi se razumela tudi kot zapoved, ki naj napravi te dogodke kljub vsej njihovi genocidni razsežnosti in zastrašujoče zločinskemu značaju nedotakljive za vsak pravni postopek in nedostopne celo za sleherno zgodovinsko ovrednotenje.

Partijsko nasledstvo, delujoče kot vzporedna ilegalna oblast, ki je vplivnejša in močnejša od zakonite politične oblasti, je tudi v osamosvojeni Sloveniji poskrbelo za to, da bi prej imenovana zapoved molka o travmatičnih dogodkih ob koncu vojne, s tem tudi zapoved njihove pravne nedotakljivosti, ostala v veljavi tudi po politični spremembi v letu 1990. Vztrajno se je s političnimi blokadami onemogočal že vsak poskus uradne potrditve, kaj šele raziskave tega mračnega trenutka naše zgodovine. Preprečeval se je vsak dostop do arhivske dokumentacije, v kateri ostajajo zapisani sledovi njihove materialne resničnosti.

Tudi v zadnjem času smo bili priče poskusov, s katerimi je vzporedna oblast kljub določeni pravni ureditvi teh zadev skušala preprečiti sicer zakonit vpogled raziskovalcev v to gradivo. Dobro smo si zapomnili tudi, kakšen pretres je v javnosti nastal, ko je pesnik Edvard Kocbek z avtoriteto enega najvidnejših vodilnih ljudi Osvobodilne fronte javno razkril resnico o pomoru slovenskih domobrancev in ga tudi obsodil. Ta pomor je bil že sam s svojim grozovitim dejanjem zastraševalni dogodek vsaj za pol stoletja. Tako je Titov režim že s tem zastraševalnim dejanjem odvračal vse in vsakogar od kakršnekoli zahteve po »priznanju krivde, ki zadeva nas vse«, kakor je Edvard Kocbek predstavil zadevo trideset let po dogodku. To pomeni, da je Titova diktatura zapoved molka o pomoru in njegovi pravni nedotakljivosti izvajala ilegalno, saj ni bilo nikjer zakona, ki bi izrecno prepovedoval že sleherni poskus sodnega postopka zoper storilce teh dejanj. Oblastniki, izvajalci Titove diktature, so v primerih, v katerih so imeli opravka s poskusi javnega razkrivanja tega množičnega vojnega zločina, sami pri sebi in nasproti tistim, ki so jih hoteli kaznovati za to razkrivanje, opravičevali te pomore kot kazni za kolaboracijo z okupatorji in za narodno izdajstvo obenem.

Nikoli pa niso storilci, ki so bodisi ukazali ali izvedli te pomore, s temi opravičili stopili pred javnost in dejstva o njih vsaj uradno priznali ter tako omogočili ureditev pravnih posledic, ki so nastale zaradi izginotja tolikega števila (od petnajst do dvajset tisoč) ljudi, če že niso našli dovolj prepričljivih razlogov za pojasnjevanje ali zagovarjanje teh dejanj. Najbolj vznemirljiva dejstva o teh pomorih so torej ostala prikrita in zgodovinski spomin nanje je ostal spravljen v tistem mračnem prostoru, ki se ga drži vsak zločin, ki se boji svojega razkritja in temu sledečih povračil zanj. Že s tem so storilci povojnih množičnih pomorov brez besed, z golim dejanjem prikritja, priznali zločinski značaj svojega početja.

Ali bi bilo mogoče, da bi vsa teroristična dejanja, ki so jih pri nas zagrešili komunisti, najprej med vojno s posamičnimi umori vodilnih katoliških mož, po vojni pa z množičnimi pomori moštva protikomunističnega upora zoper ta teror, pripisali revolucionarni justici, ki je samozvano ustanovila svojo pravico, pač v imenu novodobne boginje, revolucije? Ta naj bi s posvetitvijo višjem ciljem odrešila obstoječi svet, poln krivic, s tem da ga napravi boljšega od vseh dotedanjih. In da je prav zato, ker je ta kirurška operacija, kakor je revolucijo razumel Trocki, tisto dejanje, ki naj s svojim krvavim posegom v tkivo sodobnosti pomeni uresničenje pravice, ki je nad vsemi drugimi pravicami. Še zlasti nad tisto pravico, ki jo je vzpostavila zahodna demokratična družba s svojo pravno državo. Pravica revolucionarne oblasti zahteva, da so zla dejanja, ki so bila storjena v njenem imenu ter s posvetitvijo temu novemu božanstvu, nedotakljiva za vsak kazenski zakon, ki bi skušal uveljaviti svojo pravico v imenu pravne države, se pravi tisto, ki bi za sleherno storjeno zlo, zlasti za sleherni krvni delikt, zahteval zadoščenje s kaznijo.

Tako prepričanje nam s svojo držo, predvsem pa z ravnanjem, četudi spet ne z besedami tega pomena, vsiljujejo oblastniki nasledstva totalitarne komunistične diktature. Je bila res na delu revolucionarna justica s svojo posvetitvijo višjim ciljem? Sodeč po nasledkih, ki smo jih izkusili tudi pri nas, bi prej lahko rekli, da so bili na delu demoni zla, ki jim je ideologija revolucije s svojimi pretvezami ponudila priložnost, da se je v vsej polnosti razmahnil najbolj surovi oblastniški pohlep in so se razdivjali najbolj agresivni morilski nagoni.

Kar zadeva doseganje višjih ciljev, ki naj bi bili izbojevani v NOB kot stopnje napredka v političnem razvoju slovenskega naroda ali kot koraki naprej pri bližanju lastni državnosti, smemo navesti dve pridobitvi. Eno je nastanek homogeno slovenske partizanske vojske in njen razvoj v oboroženo silo, zoper katero so morale velike sile tujih okupacijskih oblasti prirejati velike ofenzivne operacije, ne da bi jim uspelo uničiti njeno bojno sposobnost in ne da bi jo izrinile s slovenskega ozemlja kot njenega življenjsko pomembnega zaledja. Ta pridobitev naj bi obdržala avtonomijo tudi po končani vojni kot garant za avtonomni obstanek slovenske državnosti v skupni novi državi jugoslovanskih narodov, sicer pod skupnim poveljstvom njenih oboroženih sil.

Druga taka pridobitev je nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Nastalo je najširše politično zbiranje in organizacija Slovencev, ki so bili pripravljeni stopiti v oboroženi boj za osvoboditev ali podpreti njeno požrtvovalno delo za premagovanje vseh težav v tem boju. Razumelo se je tudi, da je Osvobodilna fronta politično gibanje, ki naj tudi po končani osvobodilni vojni povede slovensko družbo v nov čas, ki naj bi bil tudi čas njene preureditve za nov materialni in duhovni razvoj.

Vendar, kar zadeva končno usodo teh dveh pridobitev, je vse ostalo le pri zamišljenih obljubah. Še pred koncem vojne in osvoboditve je vrhovni poveljnik skupnih oboroženih sil nove, druge Jugoslavije s 1. marcem 1945 z dekretom ukinil slovensko vojaško avtonomijo in ji vsilil strukturno poenotenje z jugoslovansko vojsko z vsemi njenimi karakteristikami, z enim komandnim jezikom in enim premešanim načinom njenega sestava. Ta vojska je skoraj pol stoletja pozneje z oboroženim posegom zoper novoustanovljeno slovensko oboroženo silo poskušala uvesti vojaško in policijsko okupacijo Slovenije ter na ta način preprečiti odločitev Slovencev za samoodločbo, t. j. za lastno državno samostojnost.

Osvobodilna fronta kot avtonomno politično zbiranje je dočakala ukinitev neposredno po končani vojni, saj ji ni bilo dovoljeno nastopiti s svojo listo na prvih vsedržavnih volitvah in plebiscitu, ki je odločal o kontinuiteti monarhije ali o ustanovitvi republike. Že iz naštetih dejstev je razvidno, da NOB s svojimi dosežki nikakor ne seže dlje, kot je tisto, kar je Slovencem prinesla druga Jugoslavija, to je provincialni status ljudske in pozneje socialistične republike z enopartijskim, torej totalitarnim političnim modelom. NOB je svojimi nasledki, predvsem pa s povojnim obratom k sovjetizaciji (k enopartijskemu totalitarizmu s kultom diktatorja, kolektivizacijo kmetijstva in podržavljenjem gospodarstva) odvrnila nadaljnji razvoj slovenske družbe od demokratičnega sveta.

Ob koncu vojne smo namesto osvoboditve padli pod prisilo nove, velikodržavne okupacije. Ta obrat k nedemokratičnemu delu zmagovite protifašistične koalicije je Osvobodilni fronti vsilila komunistična partija, ki se je s stalinističnimi vzorci boja za oblast, s smrtonosnimi grožnjami in tudi dejanji, polastila vseh vzvodov njene vojaške in politične moči. S tem je tudi spremenila njen prvotno demokratični, pluralistični značaj v totalitarno poenoteno frontno množico, ubogljivo orodje njenih novih gospodarjev. Ta obrat pa je tudi pomenil, da je Slovenija po končani vojni namesto pričakovane osvoboditve in sproščenemu razvoju naproti stopila na pot nove, velikodržavne okupacije, prisilnega sožitja ter vsiljenega političnega in gospodarskega modela. To ni moglo pomeniti kaj drugega kot zaostajanje v družbenem razvoju Slovencev kot naroda in kot moderne družbe.