V zadnjem mesecu se je vzporedno s spektaklom eurobasket razvijala medijska predstava z naslovom »spor med Bratuškovo in Jankovićem«. Spor so že poleti zakurili dominantni mediji za metanje peska v oči slovenski javnosti, čeprav gre za izmišljotino. Nenadoma so začeli govoriti o nekem ravsu, vojni in celo klanju med Jankovićem in Bratuškovo. Treba je ustvarjati dramo, da morda ne bi kdo spregledal resnice. Zato so začeli zganjati paniko, da ta spor ogroža obstoj koalicije in vlade ter usodno vpliva na bodočnost Slovenije. V resnici dominantnim medijem izmišljeni spor omogoča, da brezkompromisno navijajo za Bratuškovo in navijaški odnos zahtevajo celo od vseh državljanov. S tem želijo ustvariti videz, češ da Bratuškova ni Jankovićeva marioneta, ampak ravno nasprotno, rešiteljica Slovenije. Po drugi strani dominantni mediji Jankovića navidezno okrcajo, čeprav je jasno, da nemoteno vleče vse niti iz ozadja in dela, kar hoče.

Kakor pri vseh dosedanjih prevarah v zvezi s PS je tudi pri tem izmišljenem sporu glavni scenarist Milan Kučan. Ta je januarja podal lažno razlago poročila KPK o Jankoviću, ko mu je za zgled ponudil Kresalovo. Sledila je Jankovićeva zamrznitev na kongresu PS, njegov odstop z mesta predsednika PS in ustoličenje marionetne premierke Bratuškove. Kučanova manipulacija s Kresalovo kaže na njegovo neskončno dvoličnost: Kresalova je po poročilu KPK odstopila z javne funkcije ministrice, ne kot predsednica LDS, Kučan pa jo je potem kljub poročilu KPK podprl pred predčasnimi volitvami 2011. Pri Jankoviću je Kučan ravnal ravno nasprotno: letos poleti je izjavil, da Janković zaradi poročila KPK ne more biti predsednik PS, lahko pa ostane na javni funkciji župana Ljubljane. Temu se reče narobe svet po Kučanovo, dominantni mediji pa kot vedno navdušeno ploskajo.

Zaradi dominantno-medijskega zavajanja javnosti, Kučanovega blagoslova in pripognjene glave koalicijskih strank, ki so sprejele Kučanovo prevaro, Janković ostaja na javni funkciji župana Ljubljane, hkrati več kot očitno vodi vlado iz ozadja. To mu omogoča tudi prvak SD Igor Lukšič, ki je v svoji izjavi ponaredil razloge za Jankovićev umik z mesta predsednika PS: »Zoran Janković je odstopil kot predsednik PS, ker mu ni uspelo sestaviti vlade.« Da, Lukšič je spet hinavsko pozabil, da je bil Janković po neuspelem sestavljanju vlade še eno leto predsednik PS. Pozabil je tudi, da je prav on zaradi poročila KPK pogojeval nastanek in obstoj sedanje koalicije z zahtevo o Jankovićevem umiku iz državne politike. Zdaj je Janković premier iz ozadja, Lukšič se dela neumnega in se oklepa izmišljenega spora Bratuškova-Janković.

Spor Bratuškova-Janković izpodbijajo tudi številne izjave glavnih igralcev. Janković je julija izjavil, da s kolegico Alenko že ne moreta biti konkurenta. Seveda ne! Kdo pa je že slišal, da bi marioneta tekmovala s svojim gospodarjem, ki vleče niti iz ozadja? Še večji dokaz je to, da Bratuškova v vsem popušča Jankoviću. Še nikoli ni bilo v državni politiki tako vse po Jankovićevo: nastavil je svojega človeka Sama Lozeja za prvega nadzornika Soda, ki je tudi prvi nadzornik Kada, s čimer ima Janković velik vpliv na upravljanje večmilijardnega državnega premoženja. Jankovićev Gašpar Gašpar Mišič kljub zgražanju javnosti ostaja na čelu Luke Koper, ker mu je šef Soda Kuntarič »dal priložnost«. Lukšič, ki je ob Mišičevem imenovanju tako razgrajal in grozil z izstopom iz koalicije, zdaj spet molči kot grob. Bratuškova in PS sta ob imenovanju Mišiča za javnost spretno zaigrala zgroženost in obljubljala ukrepe, vendar nista potem niti pisnila, ko si je Kuntarič nenadoma »premislil«. Da se le ne bi zamerili svojemu »gazdi« Jankoviću, kajne?

Tudi Jankovićev umik iz državne politike je še ena predstava za naivno javnost. Janković se pretvarja, da se je umaknil iz državne politike, hkrati na svojih rednih torkovih tiskovnih konferencah na dolgo in široko razglablja predvsem o državni politiki. Da bi pokazal, kdo je glavni, je na tiskovni konferenci prejšnji teden pohitel s čestitko Bratuškovi za kandidaturo za predsednico PS, še preden je kandidaturo uradno potrdila. Potem je Bratuškova razkrila, da se je pred tem o svoji kandidaturi kar dva dni pogovarjala z Jankovićem. Ker je tako sprta z njim, ničesar ne stori, ne da bi se prej posvetovala z njim, mar ne!? In potem skupaj za javnost zaigrata navidezni spor, dominantni mediji pa ga podpihujejo do neskončnosti. Res, temu lahko nasedejo le bedaki!

V zaigranem sporu sta Bratuškova in Janković dejansko pokazala, kaj je njun edini cilj: ohranitev vse oblasti v rokah in za vsako ceno. Tako se zdaj Bratuškova pretvarja, da je zanjo najpomembnejša politična stabilnost, za katero ne njej ne njenemu šefu Jankoviću v opoziciji ni bilo niti malo mar, ko sta v času Janševe vlade minirala vse ukrepe ekonomske politike in destabilizirala državo. Taiste ukrepe je Bratuškova na oblasti meni nič, tebi nič ukradla in se zdaj celo hvali z njimi. Temu se zdaj reče umiritev razmer in stabilizacija. Kakšno reševanje Slovenije, le za reševanje PS in ohranitev vse oblasti v njihovih rokah jim gre – od države do glavnega mesta in prevlade PS v parlamentu. Zato izmišljeni spor Bratuškova-Janković sledi pregovoru »volk sit in koza cela«: Janković bo župan Ljubljane in bo še naprej delal, kar bo hotel, Bratuškova pa bo ostala premierka in igrala veliko rešiteljico Slovenijo. Oba sta zmagovalca, le Slovenija je poraženka, saj ne bo ne sita ne cela, ker jo bosta Bratuškova in Janković še bolj zadolžila in obrala do kosti.