Janša o Krkoviču: Tisti, ki je ta dogodek organiziral, je po krivici v zaporu

Janšev govor objavljamo v celoti:

Spoštovani,

Dovolite mi, da takoj pred vami na tem zgodovinskem kraju posebej pozdravim samo enega človeka. Prvega generala slovenske vojske Antona Krkoviča.

Danes ga ni tukaj, ker mu je to preprečeno, zato danes ta prireditev ni slovesnost in ni slavje. Pred 24 leti je bil ta postroj prve brigade tukaj na tem kraju signal, da je Slovenija sposobna zavarovati odločitev na plebiscitu. Ta postroj je sledil političnim odločitvam mesec in pol časa nazaj, predvsem tisti politični odločitvi v Poljčah.

Poslanski klub takrat vladajoče koalicije DEMOS je sprejel odločitev, da se predlaga skupščini plebiscit o samostojni Sloveniji. In se Slovence tu vpraša, ali želijo živeti v samostojni Sloveniji, državi slovenskega naroda, kar je bila prva točka Majniške deklaracije, ki jo je kakšnih 100-tisoč Slovencev podpisalo dobro leto in pol prej.

Tisti dan in tisto noč v Poljčah, ko se je sprejemala ta najpomembnejša politična odločitev v zgodovini Slovenije, je obstajalo samo eno vprašanje in eno podvprašanje. In to vprašanje je bilo na mizi tistih, ki so si to odgovornost nadali na svoja ramena oziroma odgovornost so jim naložili volivci na volitvah pol leta prej, ker je šel DEMOS na volitve s programom samostojne Slovenije.

Tisti seveda niso imeli pred seboj vprašanja, ali bodo ljudje podprli to odločitev, ker so ljudje to odločitev pravzaprav na volitvah osem mesecev prej posredno podprli. Vsi, ki smo takrat v Poljčah sodelovali v teh razpravah, smo vedeli, da bo rezultat plebiscita v vsakem primeru pozitiven. Nobenih dvomov ni bilo v to, to ni bilo vprašanje, ki bi kogarkoli skrbelo. Danes na to ljudje malo pozabljajo. Klučno vprašanje, ki je takrat skrbelo DEMOS-ov poslanski klub v Poljčah, pa tudi potem delegate vseh treh zborov skupščine, ko so sprejemali to odločitev – in vsaj polovica tistih je s tem vprašanjem prišla do mene, v tistih dneh, ko se je zakonodaja pripravljala – je bilo: ali smo to odločitev sposobni zavarovati?

Mi smo vsi vedeli, če tega nismo sposobni, bo to lahko eden od operetnih plebiscitov ali pa glasovanj, kakršnih je bilo po svetu zelo veliko, pa potem ni bilo nič iz tega.  V časopisih je bilo v tistih tednih polno prispevkov raznih strokovnjakov, eden od teh je kasneje postal predsednik republike, ki so pisali o tem, kako je plebiscit nesmiseln, ker je premalo, da ti neko voljo izraziš, ampak jo moraš imeti moč tudi uveljaviti.

In name in na takratnega ministra za notranje zadeve so dan in noč takrat v Poljčah letela vprašanja. Prvič, ali smo sposobni zavarovati odločitev in drugič, ali smo sposobni zavarovati izvedbo te odločitve?

In odgovor na prvo vprašanje, in vedeli smo kaj ta odgovor pomeni, je bil, da smo odločitev sposobni zavarovati, nismo pa takoj sposobni zavarovati implementacije te odločitve, razglasitve in udejanjenja samostojnosti. Zaradi tega je bil prvotni načrt, da se samostojnost razglasi takoj po plebiscitu, nekoliko spremenjen in je potem v zakonodajo prišel 6-mesečni rok.

Ko sem jaz po tistem sestanku v Poljčah zbral poveljnike takrat nastajajoče slovenske vojske in jim razložil, kaj pomeni ta odločitev, je nastala smrtna tišina. Mogoče so se oni še bolj kot tisti, ki so v Poljčah odločitev sprejemali, zavedali, kaj to pomeni, ker so poznali številke.

Na našem ozemlju je takrat jugoslovanska armada imela več kot 500 tankov in drugih težko oboroženih oklepnih vozil. Slovenija je bila v dosegu treh letališč, kjer je bilo okoli 200 letal sovražne vojske. Samo na našem ozemlju je bilo skoraj 30-tisoč pripadnikov jugoslovanske armade, mi pa smo imeli še vedno praktično razoroženo teritorialno obrambo, ki jo je prejšnja socialistična oblast skupaj z jugoslovansko armado razoroževala ravno v času volitev in konstituiranja prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Vedeli smo, da bo treba vložiti nadčloveške napore v naslednjih šestih mesecih, da bo lahko odločitev o razglasitvi samostojne Slovenije tudi zavarovana.

So bili tudi ljudje na tistem sestanku, ki so odkrito povedali, da dvomijo, da smo to sposobni, ampak večina je to sprejela z neko trdno odločenostjo in praktična posledica te odločenosti je bil tudi ta postroj 17. decembra, kakšen dober mesec kasneje, tukaj v Kočevski reki.

Tisti, ki je bil takrat tukaj, je najbrž fizično občutil, kakšen proces se je začel in ko je bila ta slika s tega postroja pokazana slovenski javnosti, me je klicalo zelo veliko ljudi – ali pa me je ustavilo na ulici – in je reklo: Zdaj pa verjamemo, da iz tega nekaj bo! Zdaj pa verjamemo, da bi iz tega lahko nekaj bilo! Da to ne bo samo neka deklaracija kot smo jo sprejeli julija leta 1990 na  skupščini o samostojnosti, pa so jo vsi naslednji dan že pozabili.  

Kot je dejal eden od predgovornikov za tem mikrofonom, je bila enotnost v Sloveniji v času pred plebiscitom, pa tudi verjetje v to, da bo iz tega podjetja nekaj nastalo, zelo velika. Je pa tukaj šlo za enotnost med ljudstvom, ni šlo za enotnost med slovensko politiko.

Če bi bila slovenska politika glede tega vprašanja res tako enotna kot se danes razlaga in žal tudi narobe piše v preštevilnih publikacijah – pišejo predvsem tisti, ki niso bili zraven seveda -, potem ob teh obletnicah ne bi bilo več različnih prireditev in proslav. Ta obletnica je tako pomembna, da se mimo za enkrat še ne more, vendar pa se uradne proslave prirejajo tam, nekje za ograjami ali pa v dvoranah, skratka, se skrivajo pred ljudmi. Da bi nekaj bilo, ampak, da bi se čim manj videlo. Pravo mesto je pa tukaj, tukaj se je ta postroj zgodil. In ta postroj ni bil odraz enotnosti  slovenske politike, ob tem postroju je prišlo do velike razklanosti slovenske politike.

Nagovor pogumnim fantom, ki so se tukaj takrat v mrazu in snegu, osem kilometrov stran od havbic jugoslovanske armade v Ribniškem garnizonu, postrojili tistega zimskega dne, nagovor tem pogumnim fantom so zavrnili tako predsednik predsedstva kot trije člani, nekateri z gnusom, da nočejo imeti nič s tem, in na koncu so še predsedniku vlade prepovedali, da bi sprejel raport. Čes, da vlada nima nič z vojsko, da je to stvar predsedstva, predsedstvo pa ni hotelo priti.

In to ni bil edini tak primer. In zaradi tega seveda, ker slovenska politika ob teh vprašanjih ni bila enotna, ker je pravzaprav ljudstvo s tako visokim glasovanjem na plebiscitu izsililo ali pa dalo ukaz, seveda potem, ko je bil rezultat plebiscita razglašen, temu ni nihče nasprotoval. So pa nekateri naredili vse, da se v tistih težkih mesecih  slovenska vojska ne bi postavila na noge, da se ne bi oborožila. Zakon o vojaški dolžnosti smo sprejeli z enim ali dvema glasoma DEMOS-ove večine.

Proračunska sredstva, ki so bila potrebna za nabavo vsaj osnovnih količin orožja, smo dobili tri mesece prepozno. In zaradi tega je vse viselo v zraku. In ta proračun smo tudi sprejeli z enim glasom DEMOS-ove večine. Še vsi poslanci zelenih niso glasovali za to, češ, da so za demilitarizacijo. Mi bi bili vsi za demilitarizacijo, če bi bila tudi jugoslovanska armada za to.

Skratka, danes imamo ali pa smo imeli tri različne prireditve, ob tem dogodku, mimo katerega seveda zgodovina ne more zaradi njegove pomembnosti. Zaradi tega, ker je bila takrat slovenska politika razklana in ker prihodnost, ki je sledila tem odločitvam – v nasprotju s tem, kar piše na tem plakatu – ni ravno pripadla pogumnim. Na tej sliki nekaj manjka. Je množica pogumnih obrazov fantov, ki so vse tvegali, vendar je pred njimi stal en človek, ki je to brigado organiziral. Tisti ki so zavrnili, čeprav je bila to njihova dolžnost – imeli so ukaz ljudstva na plebiscitu –, tisti, ki so zavrnili nagovor slovenskim vojakom, čeprav je bila to njihova dolžnost, danes prejemajo izjemne pokojnine, tisti, ki  je ta dogodek organiziral, pa je po krivici v zaporu. Ta, ki ga je tja poslal, je v tistih časih govoril, kako bo jugoslovanska armada tepihovala Slovenijo in se je tega veselil.

Prej je gospod Pirkovič tukaj delil z nami spomin, kako je v tistih časih, leto pred osamosvojitvijo, stal nekje v Srbiji, v postroju jugoslovanske armade, ki je kasneje postala agresorska, gledal mimo takratne zastave v nebo in si želel, da je verjetno v nekem drugem postroju, kjer bo na drogu zastava ter simbol, ki ga spoštuje.

Tone Krkovič danes stoji na Puščavi in gleda proti Kočevski reki, ker mu niso dovolili, da bi se udeležil tega dogodka. Zato spoštovani, to kar imamo danes tukaj, ni proslava!

Svoboda Tonetu! Svoboda Sloveniji!