Vera Ban: Kar je sveto, nikoli ne mine

Svoboda. Kaj pomeni svoboda? Svoboda je kot kruh, brez katerega je težko živeti. V neskončno daljavo zazrt se sprehajaš po dolinah in ravnicah, nekje visoko pod nebom zaslišiš cvrčanje ptic in jim zavidaš, ker ne moreš z njimi tja visoko pod nebo. Ne pravijo zaman biti svoboden kot ptica. Kako velik greh je vzeti nekomu svobodo, mu zastreti oči pred svetlobo in ga stlačiti med mrtve zidove sivine, ki mori duha in voljo. A v človeku je neka nadnaravna moč, neki notranji val  trdnosti in kljubovanja, ki ga varuje in obvaruje pred zlomom. Klic po svobodi pa ostaja, prikrit, pa vendar je slišati njegov odmev daleč naokoli. S sončnim zahodom polagoma ugašajo luči, ki jih je prižgalo jutro. In potem sledi mrak in kasneje tema in tako sleherni dan. Kam hitite oblaki, ko se zdani, kam tiho hrepenenje po novih in novih doživetjih, ki so včasih radostna, včasih polna grenkobe? Sredi vsega tega vrvenja ostajaš sam s svojimi mislimi. Kot da odhajaš, kot da si želiš proč od ljudi, v neznano, v tišino, ki bo samo tvoja. Pa vendarle dobro veš, da puščaš za sabo sledi, ki bolijo, ker si jih ti zaznamoval z njimi. Zato se v hipu obrneš nazaj in veš, da si ljudem dolžan izreči besedo v zahvalo in pomiritev. Življenje je čudež, a je hkrati pekel, če nisi svoboden. Bili smo otroci in morda bi kdo pomislil, da otrok ne ve, kaj je svoboda. Pa ni tako. Ko te izženejo iz lastnega doma in te zasmehuje nekdo, ki te je zasužnjil, zaslišiš v sebi krik in hrepenenje po tistem, kar so ti vzeli. Ko to dosežeš, se v trenutku zaveš svoje zmage nad suženjstvom, v katerega so te vklenili po krivici, pa čeprav si otrok.

Tako je tudi z odraslimi. Zato je tako blagodejno razmišljati o naši slovenski pomladi, o Demosu, o katerem je oni dan tako sproščeno, skorajda bi rekli praznično, spregovoril dr. Tomažič pred vrhovnim sodiščem. Če se v oko še kdaj prikrade kaka solza, se je to zgodilo tokrat in ko smo potem uzrli še sliki, ki ponazarjata slutnjo Janezove prihodnosti in sedanjosti, zraven pa še slutnjo pomladi, ki se je izrisovala v pomladnih barvah kot napoved nove prihodnosti, nisi mogel ostati ravnodušen. Takih trenutkov, ki se postopoma spletajo v venec upanja in lepote, nikoli ne pozabiš. Vsakokrat znova jih podoživiš in vsakokrat znova jih umije rosa jutranjega prebujenja. Naš klic po svobodi kliče in budi. S prižganimi lučmi prihajamo in odhajamo, le odnehati ne smemo, saj vemo, kdo potrebuje po krivici odvzeto prostost – svoboda Janši, svoboda Tonetu, odmeva po Ljubljani. In to je zaveza vseh, ki vedo, kaj pomeni biti svoboden.  Krik po svobodi je veličasten do te mere, da meji na grozljiv upor in silo, ki bruha iz notranjosti proti nedoumljivemu posegu po nečem, kar je človeku sveto in brez česar ne moreš živeti. Je kot zemlja, ki je razbrazdana od suše, je kot žival, ki zanemarjena in priklenjena na verigo čaka, da se je nekdo usmili. Tako čakajo jetniki, kdaj se bodo odklenila vrata, skozi katera bodo spuščeni na prostost. Seveda pa obstaja velika razlika med jetniki; tistimi, ki prestajajo kazen za dokazani zločin, za dokazano krivdo, in pa med tistimi, ki po krivici vdihavajo zatohli zrak v celicah zapora. Kadar pomislim na dolgih sedem let strogega zapora, ki jih je preživel v ječi dr. Jože Pučnik ter na zaporno kazen, ki jo po krivici prestajata Janez Janša in Tone Krkovič, težko dojemam kulturno in dostojanstveno držo, s katero pred sodiščem branimo njihovo čast ter zahtevamo njuno svobodo. Nekje namreč obstaja meja vzdržljivosti in zadržanja in le želimo si lahko, da se tej drži nikoli ne bomo odrekli, kajti mi se zbiramo na znanem kraju, ob znanem času in z ljubeznijo v srcu. Domovina nam je sveta mati in kar je sveto, nikoli ne mine.

Vera Ban, Lj., 2. September 2014