Vera Ban: »Očenaš hlapca Jerneja«

Nervoza je na višku. Ne glede na to, da se dogodki, ki sramotijo našo državo, kar vrstijo, sem nocoj pomislila na nedavni večer v Slovenski Matici, ko se je na Pučnikovem večeru naš ugledni pravnik dr. Matej Avbelj, ko je omenil Jančarjev »Briljantni valček«, spraševal, ali smo »not ali zunaj« (umobolnice, namreč). Zaprli so nam še brigadirja Slovenske vojske Toneta Krkoviča. Do kdaj še si bodo »predstavniki ljudstva« dovoljevali v imenu ljudstva jemati svobodo našim najvidnejšim in najzaslužnejšim možem, brez katerih bi morda res »jedli travo«, kot se je tedaj izrazil eden od njihovih. Ko sem na predzadnji sodni obravnavi v zadevi Patria sedela v sodni dvorani, sem Krkoviču izročila našo zastavico ter ga, tako kot vsakokrat, ko sva se srečala, vprašala, kje ima sabljo. Namesto da zdaj ždi na Dobu, bi bil morda res čas, da bi jo znova dvignil, a ne pred tedanjim predsednikom države, pač pa pred človekom, vrednim te časti. Svet se je začel premikati v drugo smer, se vam ne zdi, »lubi Slovenci« in če ne bomo ustavili te norije, bomo nazadnje res vsi »notri«. Še dobro, da vsaj Pučnika ne morejo več zapreti; pred kratkim jim je odpotoval v večnost še gospod Viktor Blažič. Oni pa kar kosijo in kosijo, kot smrt s koso. »Lažeš, kradeš, uši imaš«, smo se nekoč zmerjali otroci. Kako prikladna zmerljivka za današnji čas, le da tu ne gre za otroke.

Težki in turobni so ti dnevi, vse od dne, ko so nam ugrabili Janeza. Misliš nanj, misliš na ženo in otroke in ti je težko, ker si tako nemočen. Beseda tolažbe ne zaleže, vprašanja se ponavljajo, v srcu pa je požar. Udaril bi, kričal in preklinjal, če bi zaleglo. Ranili so toliko ljudi, toliko dobrih in poštenih zavednih Slovencev, da jim tega nobena spoved in noben odpustek, ki bi si ga prislužili, ne bo pomagal, ko pride na koncu obračun, ki ga bo izstavila RESNICA. Mar menite tisti, ki se tolčete po prsih, misleč, da ste zmagovalci, da nam je v zabavo prihajati vsak dan pred sodišče in terjati odgovor, zakaj ne osvobodite nedolžnega? Lahko bi ravnali drugače, lahko bi izzivali, a nam tega kultura srca tega ne dovoljuje. S kulturo se borimo proti nekulturi, kajti odvzeti nekomu prostost je znak nekulture. Kdo bi si mislil, da ste odeti v sodniške halje, sodite pa krivično in to nalašč, zavedno. Poznate namreč resnico, a jo zanikate, ker mora nekdo plačevati zato, ker bi bila njegova morebitna zmaga na bližajočih se volitvah za vas neprijetna, ker bi terjal, da laž ne bo več resnica in obratno. Mediji pa še kar trobijo, da tako mora biti in da je zavlačevanje na Vrhovnem sodišču povsem razumljivo in da ga moramo zato spoštovati. Dajte no, tisti, ki stojimo pred vašimi vrati, presneto dobro vemo, zakaj gre in nehajte nas že imeti za lutke s praznimi glavami. Andrej Šifrer takole prepeva v eni od svojih pesmi: »Vse manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi«. Morda prvo drži, dobrih ljudi pa je zmeraj več in zmeraj več jih bo, kajti prebujenje prihaja in postaja z vsakim dnem ognjevitejše. Ljudi lahko nekaj časa zadržujete na vajetih z lažnimi besedami, ko pa se vžge iskra, je potrpljenja konec in takrat ljudem tudi polna žlica več ne pomeni toliko kot svoboda in osebna čast, ki si je noben pošten državljan ne pusti vzeti.

No, zdaj ko bomo papežu tožili še slovenske škofe, pa sem prepričana, da so nekateri že »notri«. Morda pa bodo tožili tudi množico pred sodiščem, ker si je drznila glasno moliti »Oče naš.« Tudi premierki ne bi škodoval, morda za škofa Glavana. Sicer pa me je molitev bolj spominjala na Cankarjev »Očenaš hlapca Jerneja,« ki je »krivice lačen in žejen.« Jutri zjutraj Te bomo čakali, Janez.

Vera Ban
Lj., julij 2014