Slovensko tako imenovano levičarsko novinarstvu je na psu. Sicer primerjava ni najboljša, ker ne vem, od kod takšne simbolne reči kot je ta, da je nekaj na psu. Kvečjemu gre za sprijenost. Pa vendarle: slovensko levičarsko novinarstvo vsak dan posebej dokazuje, da ne potrebuje ne etičnega kodeksa, ne münchenske deklaracije, ne profesionalnih uzanc – nič ne potrebuje, ker se je odreklo celo čisto običajni dostojnosti.
Ni potrebna etika, da veš, da je laž najbolj zavržna stvar v novinarstvu. Novinarstvu ni politika, kjer je vsaka kampanja pač organizirana neresnica, ali vsaj veliko pretiravanje. To je že po definiciji in politiki imanentno. Slovenski levičarski novinarji niti pretiravajo ne več, ampak hodijo po dostojanstvu drugih, v resnici pa pri tem teptajo lastno profesijo. Govorijo o strahu pred samocenzuro, nedostojanstva se ne bojijo; pomaga jim pisati medijski terorizem.
Zadnjič sem v primež vzel novinarsko ”zgodbo” o tem, da je predsedniški kandidat Milan Zver bil na obisku pri direktorju NKBM Alešu Haucu. V prvem stavku sem zapisal, da so novinarji res butasti, a tega v resnici nisem tako mislil. Novinar izpade butasto, če se mu kaj sfiži (recimo butasta zgodba o Janševem družinskem dopustu!) in je takrat lahko tudi usmiljenja vreden, ker se je pač ustrelil v koleno zaradi neumnosti. Ampak, v karieri se ti to lahko zgodi največ enkrat, potem pa ni več opravičila. Pri oni Dnevnikovi zgodbi o Zveru pa ni šlo za butasta novinarja – s tem sem ju v resnici skušal izmazati iz popolnoma manipuilativne in nesramne ter novinarstva nevredne zgodbe. In kaj se je zgodilo? Prihajati so začela nekakšna ”uredniška” opozorila, da naj se tale Vasle kar pazi, mi veliko vemo o njem, pa bomo še mi kaj napisali in podobno. Gospodična ali gospa, ki jo je moje pisanje tako razjezilo, je še kako imela odločujoče prste pri objavi tistega več kot pamfleta. Na prvi strani Dnevnika.
Slovensko tako imenovano levičarsko novinarstvo temelji na preprosti delitvi univerzuma na naše in nenaše, čeprav temu pojavu potem posveča cele strani svojih žurnalističnih blodenj – kot, to se pa nas ne tiče, mi smo proti temu. Poznajo dve katogoriji politikov – one, ki jih branijo, četudi bi jih ujeli s prsti v marmeladi, ali pa bi veljali za množične morilce, in tiste, ki jih na noben način ne marajo, še več, jih sovražijo, ker niso del njihovega škilastega in meglenega enostranskega pogleda na ta svet, ta Planet in to osončje. Različnost je lahko samo tisto, kar oni definirajo kot različnost, ki je še sprejemljiva.
Vzel bom primer, ki je v nebo vpijoč in ki pripoveduje o tem, da nižje kot je, slovensko tako imenovano levičarsko novinarstvo ne more – ne glede na ona fašistoidna dopisovanja na MMC-ju. Janez Janša je politik. Kot politik je podvržen še eni pasji primerjavi – psi čuvaji, novinarji torej, ga morajo kot politika neusmiljeno napadati, gristi in lajati vanj. To je še normalno. Ni pa normalno in sprejemljivo, da se pri tem ne zaustavljajo pred njegovimi političnimi vrati, ampak navdušujoče in sadistično vstopajo k njemu domov skozi vrata, okna – kakorkoli in teptajo tudi njegovo zasebnost.
Spomnite se enega najlepših trenutkov v življenju posameznika – poroke. Janši in Bačovnikovi so jo skušali zagreniti kar na kraju samem, pisali neumnosti o tej poroki in izmišljotine, pod fotografije podpisovali nesramne, hudobne in poniglave etikete. Potem je bil čas ustvarjanja materinstva Urške Bačovnik. Spet plejada nedostojnosti, zasmehovanj in norčevanj iz njene nosečnosti, do rojstva Črtomirja, ki je – majhen kot je – že del te kvazi levičarske novinarske etike, ki je etiketa nespodobnosti, nesramnosti in brezobzirnosti.
Potem ni čudno, da otrokovo bolezen zdaj izkoriščajo za nadaljevanje laži o tem, kako je Janša z družino potoval na grški otok in kako se je vračal nazaj. Zakaj, ni novinarsko relevantno vprašanje, četudi je šlo za otroka, ne za politika Janeza Janšo. Da posebej ne omenjam udbovske intrige patria, ali pa medijsko udbovskih izmišljij o tem, kako Urška Bačovnik in Janša v Avstraliji gradita bolnico, kamor bosta pobegnila. Ta žurnalistični boljševizem nam v resnici govori o (pra)starih metrodah: ni dovolj, da uničimo diskreditiramo in likvidiramo osnovno tarčo, treba je popljuvati in diskvalificirati vse okrog nje – sina, mater, soproge, očeta itn. Sindrom Hude jame pač.
Saj bi dodal kaj o svetosti in nedotakljivosti tistih, ki so sorodstveno, družinsko blizu kakšnemu politiku, pa ne bom. Izpadel bi butast, kajti tako imenovani levičarski novinarji, ki ne spoštujejo niti svetosti življenja in ki se v svoji ”satiri” norčujejo iz množičnih morišč kot je Huda jama in ki sovražnikom lepijo nacistične oznake in poimenovanja - takšni novinarji pač ne poznajo meja svojega medijskega onesnaževanja Slovenije.
”Svetost” novinarske profesije pa je tako in tako že v peklu.