Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je ta teden poskrbela za šok ne le v svoji stranki in poslanski skupini, ampak tudi v širši slovenski javnosti. Najprej so iz strankinega izvršilnega odbora sporočili, da se bosta na kongresu za predsednika stranke potegovala kandidat in kandidatka: poleg premierja Roberta Goloba še predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Le nekaj minut pozneje je slednja sporočila, da njeno soglasje h kandidaturi še ne pomeni, da bo tudi kandidirala. Soglasje naj bi dala, ker se je s tem želela zahvaliti članicam in članom Svobode, ki so jo predlagali za predsednico. Iz njenega kabineta so nato sporočili, da bo soglasje umaknila, a po zadnjih podatkih tega še ni storila.

Mnogi se sprašujejo, kaj se je dogajalo v ozadju. Ali gre za solo akcijo predsednice državnega zbora ali jo je h kandidaturi kdo nagovoril, ali je soglasje umaknila po klicu predsednika vlade ali koga drugega iz njegovega kabineta? Veljaki Svobode, ki so bili presenečeni, ko se je Klakočarjeva znašla med kandidati, se zdaj sklicujejo na demokratičnost stranke in podobno. A zadeva je daleč od tega, da bi bila smešna. Znano je, da predsednica državnega zbora in premier nista v najboljših odnosih.

Zaradi tega je pred dvema letoma odstopila kot podpredsednica stranke. Uradno sicer zaradi prevelike obremenjenosti z delom predsednice državnega zbora, ki bi morala biti čim manj strankarska funkcija. Po drugi strani je znano, da je zelo dobra prijateljica predsednice države Nataše Pirc Musar, ki pa s premierjem prav tako ni v dobrih odnosih. V tej luči lahko njeno soglasje h kandidaturi za predsednico stranke pomeni razkol v stranki, česar si ta pol leta pred volitvami ne more privoščiti.

Po drugi strani pa vemo, da je Klakočarjeva zelo nenavadna predsednica državnega zbora, ki se večkrat obnaša kot nekakšna zvezdnica. V nasprotju s protokolarnimi pravili na državnih prireditvah maha občinstvu, razkriva zasebno življenje, pogosto iz parlamenta dela cirkus. V tem se zelo razlikuje od svojih predhodnikov. Morda tudi zaradi tega uživa visoko podporo javnosti. Ključno pa je vprašanje, kakšna bo njena politična prihodnost. Si sploh želi nadaljevati delo v politiki? Jo bo stranka po vsem tem sploh še uvrstila na svojo listo ali pa bo iskala oziroma že išče politično zatočišče kje drugje? V slednjem primeru bo tudi jasna njena politična igra s kandidaturo, s katero bi pol leta pred volitvami izzvala predsednika vlade.