Polde Bibič (1933-2012) je poustvaril glavne vloge v slovenskih dramah, s filma je znan kot Bedanec in kot advokat Janez, ki je ljubil Meto. Kljub mogočnemu videzu je bil igralec, ki mu rahločutnost ni bila tuja. Izstopal je "kot igralec širokega karakternega obsega in za možatost nenavadno tople človečnosti", ga je nekoč opisal France Vurnik.
Bibič, rojen v Mariboru, je leta 1961 diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in dve leti zatem postal redni član ljubljanske Drame. V nacionalnem slovenskem gledališču je ostal do formalne upokojitve leta 1995, v letih 1977 do 1981 ga je tudi vodil. Igral je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in eksperimentalnih gledališčih.
Uveljavil se je v glavnih vlogah v slovenskih dramah, med drugim v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Za narodov blagor in Hlapec Jernej, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu, Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Nastopal pa je tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice.
Prepričljivo je upodobil številne like v filmu, denimo v filmih Kekec in Kekčeve ukane Jožeta Galeta, filmih Na papirnatih avionih, Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak Matjaža Klopčiča ali Baladi o trobenti in oblaku Franceta Štiglica. Manjkal ni niti v TV nadaljevankah.
Njegova mama ga je videla v zdravniški halji, sam pa si je v mladih letih, ki jih je močno zaznamovala vojna, želel postati pisatelj. "Mogoče bi lahko rekel, da je neizpolnjeno ostalo moje hotenje ali želja po pisanju. Pesmi. Romanov. Celo dram. Sanjaril sem, da bi napisal kroniko mariborskega predmestja. Zaradi igralskega delovanja - v gledališču, pri filmu, televiziji, na radiu - mi je zmanjkalo časa za pero. In pisatelj v meni, če je v resnici sploh bil in če je bil - najpomembnejše vprašanje! - sploh kaj vreden, je usahnil. Nadomestilo sem našel na odru," se je leta 1997 spominjal v pogovoru z Vurnikom.
Vseeno Bibič ni bil le igralec v gledališčih, v filmu in na televiziji ter govorni interpret, bil je tudi literat oziroma pisec, kot se je sam imenoval. Napisal je več spominskih knjig, kot so Igralec, Pravljičar in Spominjarije, podpisal je tudi več spominskih zapisov o predhodnikih in sodobnikih iz gledališkega sveta. Bil je tudi rektor igralske akademije in svojčas politik.
V eni od knjig je zapisal, da je najbolj obžaloval kajenje in pečanje s politiko. V partijo je zašel, ker so ga, ker je bil priljubljen med igralci, vabili v razne samoupravne odbore. Po osamosvojitvi pa se mu je zdelo, da se bodo stvari končno spremenile, zato se je politiki pridružil z veseljem, med drugim je dva mandata preživel v državnem svetu. A kot je lani dejal v enem od intervjujev, je "kmalu ugotovil, da se ne da nič storiti".