A čemu toliko sprenevedanja? Mar ni vseeno, kako se zadevi birokratsko reče, če pa vsi vemo, da na koncu dne gre za eno in isto stvar? Za smrt. Ista figa, kako pot do tja imenujemo. Po tej poti tako ali tako vsi hodimo. Nekateri odidejo prej, drugi pozneje. Nekateri umrejo v prometni nesreči, drugi se odločijo za samomor, tretji so žrtev raka ali kakšne druge hude bolezni. In verjamem, da nekateri pomoč pri končanju življenja resnično potrebujejo, saj je stanje za njih enostavno neznosno.

Opozarjam samo, da je, kot je v intervjuju povedal tudi dr. Potočnik, umreti strahotno težko. Telo hoče, ker več ne prenese bolečin, um pa se izklopu upira. Zato človek še kako ob sebi potrebuje nekoga, ki mu sočutno pomaga na ono stran. Takšnega poklica v sodobnem svetu ne poznamo. Rabljev več nimamo, na srečo. Zdravniki pa so zato, da življenja rešujejo, do konca, dokler se le da.

Zakon o prostovoljnem končanju življenja ima veliko pomanjkljivost, in to je ravno ta čustvena komponenta, na katero verjetno nihče ne misli. Dejati primernemu bolniku, češ tu imaš recept, pojdi v lekarno in dvigni mešanico, ki je pripravljena samo zate, ni sočutno. Grozno je. Češ tu imaš, pa se ubij. Crkni. Celo ena najbolj egoističnih pisateljic vseh časov Ayn Rand ni umrla popolnoma sama. V domu za ostarele jo je za roko držala strežnica. Gospa je vse življenje zagovarjala sebičnost, ker kot ruska priseljenka, ki so ji boljševiki v revoluciji uničili družino, v ZDA nikoli ni dojela razlike med »selfishness« in »selfcare«.

A vem, da če se kdaj znajdem v položaju, ko bo treba oditi, pa se moj um nikakor ne bo kanil izklopiti, raje vidim, da mi primerno poslovilno substanco nekdo usposobljen vbrizga, kakor da mi rečejo, naj grem v lekarno in si zadevo tam vzamem ter jo zaužijem.

Celo hišni ljubljenčki so vredni dostojne smrti v objemu ljubeče osebe in veterinarji, ki izvajajo evtanazijo pri psih in mačkih, neozdravljivo obolelih, večkrat opozarjajo naj lastniki nikar ne zapustijo svojih malih prijateljev v ključnih trenutkih. Prizori zapuščenih živali so srce parajoči. Preden jim veterinar vbrizga uspavalo, se te prestrašeno in zmedeno ozirajo naokoli, saj čutijo da se dogaja nekaj resnega, človeka, ki so mu brezpogojno celo življenje zaupale, pa ni ob njih. Pomembno je, da lastnik ostane ob svoji mački, jo crklja in ji pripoveduje lepe reči.

Še pes rad umre mirno, ne pa, da človek ne bi. Če bi bilo tako enostavno, bi tudi za hišne ljubljenčke v lekarni dobili injekcijo in bi jim v smrt pomagali kar sami doma. Pa ni tako enostavno, kot vidite. Vem, da se bo spet marsikdo usajal, ker primerjam smrt med ljudmi in živalmi, a v resnici smo si bistveno bolj podobni, kot si mislite. Oboji čutimo enako in to dandanes vemo tudi v Sloveniji, saj smo dejstvo, da so živali čuteča bitja, tudi uzakonili.

Kljub temu v naši državi majhne pujske kastrirajo kar brez anestezije, kar je grozovita bolečina. Vem, kleni Slovenec si misli, da je to tako ali tako vseeno, saj ga bodo prej ali slej zaklali in požrli. To je sicer res, a mučenega trupla jaz jesti ne morem. No, jaz nobenega trupla ne zmorem, vendar ne oporekam tistim, ki še niso tako daleč. A vsaj majhni pujski bodo po novem kastrirani z anestetikom, je parlament zavrnil tiste zarukance iz državnega sveta. O vrednosti življenja pa kdaj drugič. Razen, če prej crknem. Upam, da ne bom.