Ali bi lahko, skupaj z Otom Pestnerjem, rekli, vlaki prihajajo in odhajajo, peron ostaja tak kot je bil, že trideset let?
Mednarodni položaj Slovenije se je pogreznil v nezavest, ki še traja. Razen predsednika države Pahorja imamo opraviti s tretjerazrednimi politiki, ki se skrivajo za »novimi obrazi«.
Ključno vprašanje začetka četrtega desetletja je, kako priti do prave spremembe oblasti, saj je lahko šele politična sprememba uvod v spremembe v podsistemih, kjer so monopoli vladajoče opcije pogosto največji v zadnjih tridesetih letih, vsebinska opozicija pa je, seveda deloma tudi zaradi lastnih napak, marsikje marginalizirana.
Zadnje desetletje je desetletje izstavljanja računov: vse državotvorne sfere, kjer opravljanje poklica ne temelji le na plačilu pač pa na veri v delo, ki ga opravljaš, so tik pred kadrovskim zlomom (vojska, policija, zdravstvo). Rešitev iz tega stanja je vnovični premislek pomena leta 91.
Tretje desetletje zaznamuje šok Hude jame, ki nekaterih še ni pretresel, da bi ukrepali do potrebnih sprememb. Takrat se je začelo propadanje, ki se do danes vidno stopnjuje.
Ker smo brez ciljev, se politična elita rekrutira »anarho-liberalno«, z novimi obrazi. Kot državna skupnost nimamo jasno oblikovane volje, ki bi jo ta elita lahko zastopala. Ujeta v provincializem tudi intelektualna elita ne premišljuje tega, kar se nam dogaja.
V prehodu v tretje desetletje je pričakovanje preraščalo v razočaranje. Razočaranje, da tranzicije v svobodo in demokracijo nismo znali izpeljati brez presekanja vezi z nekaterimi praksami totalitarizma, ki so se v desetletjih komunizma globoko ukoreninile.
VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
