Te dni minevata skorajda dva tedna, odkar je v javnost prišla informacija, da guvernerju Banke Slovenije zelo resno grozijo. Okoliščine te grožnje pa so zelo očitno vezane na vprašanje postopka sanacije slovenskega bančnega sistema. Kljub temu vsi trije predsedniki, ki pomenijo vrhove slovenskih institucij, še vedno molčijo.
To obnašanje pa postaja nerazumljivo in tudi nesprejemljivo, saj vendarle ne gre za dogodke, v katerih bi se dve osebi v bifeju obmetavali z žaljivkami in grožnjami, ampak imamo opraviti z grožnjo vodstvu monetarne politike, ki je za nameček del širšega institucionalnega okvirja evro območja, in dejstvom, da je ozračje linča, v katerem se je skotila grožnja, vezano na bančno sanacijo. Molk teh predsednikov je zato zastrašujoč.
Poglejmo, kaj vse lahko pomeni ta molk. Prvič, za vsakega, ki bo kadarkoli v poziciji, da bo moral reševati strukturno zapletene probleme, in to na tenkem ledu med ekonomsko kataklizmo in mučno rešitvijo, je najboljša pozicija, da se odloči za ekonomsko kataklizmo in ob tem s prstom pokaže na fiktivne krivce. Če so to tujci ali pa neoliberalci, toliko bolje.
Zakaj bi bilo drugače, če so danes banksterji čislani, bančna luknja ne obstaja, guverner, ki je vodil sanacijo s strani monetarne politike, pa danes nosi glavo v torbi? Kdo bi bil tako neumen, da ne bi razumel te lekcije, ki je te dni pred nami? Saj razumete, kajne, če delate, vas lahko tudi ubijejo. Drugič, kdorkoli bo kadarkoli bil bitko proti mrežam, ne glede na to, ali znotraj ali zunaj institucij, bo na koncu prepuščen samemu sebi.
Seveda ne v smislu kariernega napredka, ampak zelo očitno ohranjanja glave na vratu. Se v teh okoliščinah, razen pripadnikom mreže, komurkoli zdi takšno institucionalno delovanje smiselno? Kaj lahko tako sporočilo pomeni za vse neodvisne strokovnjake, ki bi lahko kandidirali za prevzem različnih institucionalnih funkcij? Verjetno samo to, da bi takšna karierna izbira bila nič drugega kot pot v pogubo.
Tretjič, ponovno se potrjuje, da je policija ali inkompetentna ali korumpirana. Grožnje guvernerju Banke Slovenije niso neke trivialne reči, policija je dolžna guvernersko funkcijo zaščititi oziroma zapreti vsa zunanja tveganja, ki nastajajo. Tudi če gre celotni policiji Jazbec na živce, se ščiti guvernerja centralne banke.
Glede na informacije pa se policija obnaša debilno, kot se zna samo ona: preverjajo okoliščine in ocenjujejo tveganje varnosti fizične osebe. Če menite, da se motim in da te »varnostne ekspertize« policije nimajo smisla, se spomnite hrvaškega lunatika, ki je šel na »brzi voz« proti Ljubljani, da bi ustrelil Boruta Pahorja, ali pa retardiranca, ki je grozil soprogi predsednika največje opozicijske stranke. Obe zgodbi sta bili končani takoj, pri guvernerju je policija odpovedala. In ni prvič, da je policija odpovedala.
Kdor si je ogledal zaslišanje Gorška pred Möderndorferjevo komisijo, je imel priložnost videti, kako zelo pošteno zna policija odpovedati. Ni jim uspelo pregledati dokumentacije, iz katere so izhajala kazniva dejanja, niso pregledali tabele v excelu z vsemi transakcijami, iz katerih izhajajo nova kazniva dejanja, niti jim ni uspelo premakniti riti in na NLB opraviti informativne pogovore. Očitno je, da fuckup v primeru Tošić v policiji ni nikogar izučil ali pa se je spet uveljavilo pravilo gledanja stran.
Zakaj bi bilo drugače, če so danes banksterji čislani, bančna luknja ne obstaja, guverner, ki je vodil sanacijo s strani monetarne politike, pa danes nosi glavo v torbi?
Četrtič, tišina vrhov slovenskih institucij je lahko razumljena samo tako, da smo prišli do tiste končne točke razveljavitve institucij, kjer je mogoče zaradi očitnih razlik v videnju ukrepov ekonomske politike dopustiti tudi fizični obračun z vodstvom ene izmed institucij. Razumem, da je pravica vseh treh predsednikov, da si na lastno odgovornost svoje kabinete napolnijo s komerkoli.
Njihova pravica je tudi, da imajo slovensko bančno sanacijo, tako kot Bole, Križanič in banksterska sekta, za veliko prevaro, ne razumem pa, da v trenutku, ko zgodbe, ki jih predstavljajo omreženi svetovalci, preskočijo na raven groženj s fizično likvidacijo, vsi trije predsedniki obnemijo.
Kar hočem povedati, je, da je predsednik tisti, ki zagotavlja stabilnost sistema, ki se mu reče država. In prav predsednik vlade je tisti, ki mora skrbeti, da grožnje z likvidacijo ne postanejo del regularnosti. Ali je, upoštevajoč Cerarjev molk, sedaj regularno in legitimno, da nosilcem ekonomskih ukrepov, s katerim se ne strinjamo, grozimo z likvidacijo?
Naj pošljem Križaniču sporočilo, da ga zaradi norega ukrepa z garancijskimi shemami čaka luknja v gozdu? Je sistem res stabilen, če predsednik vlade molči, ko se guvernerju grozi z smrtjo? Je vse skupaj še država, če predsednik vlade od notranje ministrice ne zahteva pojasnila, zakaj je guverner še kar naprej hodeča tarča?
Ni pomembno ali vam je guverner všeč, niti ni pomembno, da se strinjate z njegovo tehnologijo sanacije ali videnja delovanja bančnega sistema, morali pa bi se resno zamisliti, če imate opravka predvsem s predsednikom vlade, ki ne zmore dovolj moči, da bi te norosti javno obsodil in zahteval temeljito preiskavo primera.
Vprašanje, ki je na mestu, je seveda, zakaj se je prvi v vrsti predsednik vlade odločil za molk in s tem legitimiral grožnje. Kakorkoli obračate, sta lahko odgovora samo dva, Cerar je intimno poiskal opravičilo za grožnje in pri tem določil, da guverner ni institucija, ampak fizična oseba, za katero pa mu je vseeno.
Ali pa, da Cerar mreže, ki ga obdaja, ne more obsojati, kajti on je tisto, kar je grožnja sama po sebi – namerna institucionalna nestabilnost, ki odpira prostor za kriminalne združbe. Kaj od tega je bolj verjetno, se odločite sami. Vsekakor pa že mora držati, da nam institucije razpadajo pred očmi.