Po nekajmesečni kalvariji vendarle prihaja do političnega eksperimenta, ki se mu reče Šarčeva vlada. Ne samo da koalicijo vodi človek brez političnih ali pa sploh kakršnihkoli izkušenj izven domene igralstva in sajenja krompirja, tudi koalicija je eno samo tveganje.
Najprej je manjšinska vlada odvisna od glasov radikalne Levice, za povrh pa gre za obnovljeno staro koalicijo, ki je eno vlado že razgnala. Kljub temu se zdi, da ima vlada več možnosti, da konča mandat, kot da tega ne stori. Za to, da bi imel Šarec stabilno vlado, ki bo trajala večji del ali pa ves mandat, pa mora biti izpolnjeno nekaj pogojev. Najprej poglejmo, kaj Šarec ima in potem še, kje so za njegovo vlado resna tveganja.
Šarec ima na svoji strani mainstream medije. Ne glede na to, kako nore ideje bodo izplavale iz vlade, največji slovenski mediji jih bodo sprejeli in zasukali v smer popravljanja škode. To je navsezadnje postalo očitno z gonjo proti podjetnikom. Z nekaj izjemami so bili mediji tiho ali pa krulili v isti rog kot Levica, ko pa je postalo jasno, da morda to ni tudi oportuna pozicija za koalicijsko jedro, je nastala tišina.
Podobno je bilo s tistim bizarnim ministrskim izborom, ki ga je LMŠ sam umaknil, kot spin pa je državni Telekom v svojih medijih objavil tezo, da je zaradi te poteze Šarec rojen za mesto predsednika vlade. Na Siolu morda res spremljamo tako retardirane spine, toda največji impulz za tako nategovanje bo vseeno prišel od drugod. Mladina, glasilo Levice in kriminalnih združb, je spet postala generator tez in teorij, ki imajo tako silen naboj, da se zarolajo skozi medijsko srenjo.
Šarec ima na svoji strani tudi sivo koalicijo interesnih skupin, ki krožijo okoli koalicijskih strank in se napajajo iz najrazličnejših projektov, za katere obstajata dve skupni značilnosti: so proračunsko financirane in odvisne od oblikovanja zakonodaje.
Povsem jasno je, da bodo različni odtenki sivine, ki načrtujejo svoje bodoče bilance na drugem tiru, udbovske klike, ki nažirajo zdravstveni sistem in napol kriminalni milje, ki dominira v igrah na srečo in loteriji, na isti strani in za Šarčevim hrbtom. Dokler bodo te sive koalicije lahko vzdrževale medsebojno stabilno ravnotežje, toliko časa bo vlada varna.
Glede na to, da je sivina potrebovala intervencijo z novo stranko v koaliciji, torej dodajanju LMŠ stari koaliciji in SAB in da je to intervencijo tudi dosegla, sočasno pa premaknila vzvode institucionalne moči iz rok Cerarja na drugo osebo, torej Šarca, lahko domnevamo, da je stabilnost v sivini vzpostavljena. Šarec bo imel stabilno vlado, vse dokler bo lahko Levico držati na kratki vrvici. Relacijo z Levico lahko Šarčeva vlada spremeni v svojo korist, če jim bo jasno, da v državnem zboru ne potrebujejo biti zgolj sužnji slovenske različice venezuelske revolucije.
Kateri so dejavniki destabilizacije koalicije? Po definiciji je to predsednik vlade sam. Bolj se bo izgubljal v koalicijski kombinatoriki in posledično prenašal odločitve na druge, šibkejšo pozicijo bo imel v koaliciji in bolj nestabilna bo. Vladajoča stranka, ki ima vsega skupaj trinajst poslancev, se kaj hitro lahko znajde v okoliščinah, da v državnem zboru izgubi svojo moč.
Ne samo zaradi tega, ker s trinajstimi poslanci in še novinci za povrh prva vladna stranka ne more normalno zaobjeti vseh odborov in komisij, ampak tudi zato, ker nihče ne pravi, da koalicijske stranke ne bi mogle izvesti koalicijskega udara po tesni koordinaciji poslanskih skupin. Tveganje, da to nastane, je popolnoma mogoče, če se v parlamentarni ring vrže karkoli novega v zvezi z drugim tirom. Neumna ministrska aritmetika je na drugem tiru namreč prekrižala dve stranki, in to bo ti stranki, zaradi močnih interesov sivine, bolj zbliževalo kot oddaljevalo.
Novi minister za finance je torej popolni eksperiment, docela nepredvidljiv, ker nihče nima izkušenj z njim, je politični začetnik, ki je prvič vstopil v politiko s Šarcem.
Dodatne elemente nestabilnosti pa je v vlado z ministrsko ekipo vgradil tudi sam Šarec. Zakaj je to naredil, ni tako skrivnostno, upoštevajoč njegove nične izkušnje z resno politiko. Prvo tako ministrsko tveganje je Andrej Bertoncelj, kandidat za ministra za finance. Praviloma je minister za finance oseba, ki dobro pozna delovanje ministrstva, ima velike politične izkušnje in povezave ali pa ima za seboj uspešno akademsko kariero z resno svetovalno dejavnostjo.
Minister za finance je namreč drugi najpomembnejši član vlade, pri njem se uveljavi ali pa zavrne največ interesov in rentnikov. Bertoncelj nima nobene od naštetih lastnosti, zato je to točka destabilizacije vlade. Kako bo Bertoncelj zvozil privatizacijo obeh bank, zgodbo o hrvaških varčevalcih in prihajajoče morebitno gospodarsko ohlajanje, ni znano in to je slabo. Novi minister za finance je torej popolni eksperiment, docela nepredvidljiv, ker nihče nima izkušenj z njim, je politični začetnik, ki je prvič vstopil v politiko s Šarcem.
Torej: predsednik vlade je amater, najmočnejši minister je amater. Vas to prepriča? Ko bodo na vrata, ob rebalansih in nastavitvah novih proračunov, prikorakale politične stranke in potem še interesne skupine, se bo začel kaos. Podobne težave lahko skuhajo druge koalicijske stranke, če bodo še naprej nadaljevale z absurdnimi idejami, da so državni sekretarji lahko ali politični povzpetniki ali pa lačni sodelavci. Takšna dekapitacija stroke na ministrstvih se nikakor ne more dobro končati.
Šarec ima srečo, da je več dejavnikov kot ne na njegovi strani. Toda narobe bi bilo sklepati, da je to posledica tega, da bi relevantni lutkarji imeli Šarca za politični presežek. Bolj je to posledica dejstva, da se je nekako, s šok terapijo, če hočete, v staro Cerarjevo koalicijo injiciralo novo osebo za to, da se preseka gordijski vozel sporov SMC, SD in Desusa, ki so paralizirali koalicijo in vladanje.
Šarec je kljub temu v koalicijsko shemo sam vnesel tveganja, ki že zdaj nakazujejo, da morda res njegova vlada ne bo hitro padla, bo pa sam ustvarjal tvegane situacije in politični kaos.