Sloveniji to ni uspelo, saj so na ministrstvu za zdravje pripravili tak predlog sprememb tobačnega zakona, da je v javni razpravi zbral kar 209 predlogov in pripomb. Zaradi tega Slovenija tudi ni sprejela zakona do 23. julija, ki zato ni mogel začeti veljati prejšnji mesec, in iz Bruslja že prihajajo uradni opomini Evropske komisije.
Tarča direktive so predvsem aromatizirani tobačni izdelki, za katere so raziskave ugotovile, da nekatere arome ob dolgotrajni uporabi povzročajo hude bolezni pljuč. Namen sprememb zakonodaje je zaščita zlasti mladih potrošnikov, med katerimi so aromatizirani tobačni izdelki vse bolj priljubljeni. Namesto po škatlicah cigaret z odurno, odbijajočo embalažo, danes vedno pogosteje posegajo po modernih tobačnih izdelkih, kakršni so elektronske cigarete, tobak za segrevanje ali nikotinske vrečke, popularen pa je tudi tobak za žvečenje.
Namesto po škatlicah cigaret z odurno, odbijajočo embalažo, danes vedno pogosteje posegajo po modernih tobačnih izdelkih, kakršni so elektronske cigarete, tobak za segrevanje ali nikotinske vrečke, popularen pa je tudi tobak za žvečenje.
Uporabniki teh novejših izdelkov so večinoma mladostniki in mladi odrasli. V manj kot desetletju se je denimo uporaba elektronskih cigaret med 15-letniki dvignila z enega odstotka v letu 2014 na kar 17 odstotkov v letu 2022.
Delegirana direktiva EU, ki je začela veljati 23. novembra lani, je na piko vzela aromatizirane ogrevane tobačne izdelke, ki segrevajo tobak, nakar uporabnik vdihava z nikotinom (in drugimi kemikalijami) obogateno emisijo (elektronske cigarete so drugačen izdelek, ki segreva tekočino in ne tobaka).
Direktiva je del širšega evropskega načrta za boj proti raku, s katerim želijo do leta 2040 doseči, da bi tobak uporabljalo manj kot pet odstotkov populacije Evropske unije – danes kadi, žveči ali tobak kako drugače konzumira kar četrtina Evropejcev. Tudi slovenska vlada se je vključila v ta prizadevanja in je potrdila strategijo za zmanjševanje posledica uporabe tobaka Za Slovenijo brez tobaka 2022–2030. Eden prvih in preprostejših korakov bi moral biti prenos direktive, a se je naša država že takoj iz prve ustrelila v koleno.
Godljo so zakuhali slovenski avtorji zakonodaje, se pravi uradniki na ministrstvu za zdravje, natančneje na direktoratu za javno zdravje, ki so direktivo EU širili z dodatnimi prepovedmi, ki jih v izvirni direktivi sploh ni bilo. Tako so poleg prepovedi arom pri tobaku za segrevanje želeli v zakon vključiti še prepoved arom pri elektronskih cigaretah, prepoved kadilnic in nov sistem za odobritev novih tobačnih in nikotinskih izdelkov.
Direktiva EU je na piko vzela predvsem arome za tobak za segrevanje – v napravah se tobak segreva in ne gori, uporabnih pa vdihava z nikotinom obogatene emisije.
Ničesar od tega direktiva ni zahtevala, posledično je udaril plaz pripomb in upravičenih kritik, ki je močno zavlekel sprejemanje zakonodaje in preprečil načrte ministrstva za sprejem po skrajšanem postopku. Pripravljavci zakona so trdili, da gre le za »manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona«, sklicevali so se tudi na zamujanje rokov, ki jih je postavila EU, in posledični opomin iz Bruslja.
S predlogom sprememb zakona in pa argumenti ministrstva za zdravje se ne strinjajo niti na gospodarskem ministrstvu, kjer so se obregnili ob poskuse direktorata za javno zdravje, da zakon sprejme po skrajšanem postopku. Seveda na gospodarskem ministrstvu branijo interese trgovcev in proizvajalcev tobačnih izdelkov, a hkrati argumentirano opozarjajo, da ministrstvo za zdravje nove tobačne zakonodaje skozi zakonodajni postopek ne more potisniti po skrajšanem postopku.
S predlogom sprememb zakona in pa argumenti ministrstva za zdravje se ne strinjajo niti na gospodarskem ministrstvu, kjer so se obregnili ob poskuse direktorata za javno zdravje, da zakon sprejme po skrajšanem postopku.
To lahko stori le s prenosom delegirane evropske direktive brez dodatnih predlogov, ki so jih pri pisanju prispevali na ministrstvu za zdravje. Prepoved arom za elektronske cigarete (česar v direktivi ni), denimo, mora Slovenija najprej notificirati pri Evropski komisiji in počakati na morebiten odziv kake druge članice, kar lahko postopek hitro zavleče za šest mesecev.
Pol leta torej, v tem času pa se lahko Slovenija nadeja novih opominov iz Bruslja, ki so jih povzročili preveč zanesenjaški uradniki ministrstva za zdravje, ki so s svojimi »obogatitvami« zakomplicirali sprejemanje zakonodaje. Brez teh ne bi bilo zamujanja rokov, opominov in blamaž pred Evropo.
Najpreprostejša rešitev bi bila dva koraka sprememb, ki so se jih zastavili izpeljati na ministrstvu za zdravje. S prvim bi v slovensko zakonodajo prenesli evropsko direktivo, kar bi lahko storili po skrajšanem postopku in še do konca leta ter se tako izognili dodatnim opominom iz Bruslja. Z drugim pa bi vključili vse nove prepovedi (arome za elektronske cigarete, kadilnice in druge spremembe), počakali na proces notifikacije pri EU in ga nazadnje sprejeli.
