Kljub selitvi v Ljubljano, kjer se mu odpirajo nove priložnosti, ostaja trdno povezan s svojimi koreninami. V intervjuju se spominja svojih začetkov, ko je iskal s pot v svetu umetnosti, in razkriva, kako so ga izkušnje iz gledališča oblikovale kot igralca, ki danes uspešno pluje med različnimi kulturnimi okolji. Njegova strast do filma in gledališča, skupaj z željo po preseganju stereotipov, ga vodi na potovanje, ki ga je pripeljalo do mednarodnih uspehov. V intervjuju spregovori tudi o svojih izkušnjah, izzivih in vizijah za prihodnost slovenskega filma in gledališča.

Pred dnevi smo zasledili novico, da ste letošnji dobitnik Glazerjeve listine, nagrade, ki jo Mestna občina Maribor podeljuje za dosežke na področju kulture. V vašem primeru gre za filmske vloge v zadnjih dveh letih. Kako ste sprejeli to novico?

Najprej sem bil zelo vesel in presenečen, saj tega absolutno nisem pričakoval. Ta nagrada mi zato pomeni še toliko več. Ko sem videl, kdo vse so prejemniki, sem spoznal, da to ni nekaj vsakdanjega in da ima določeno težo. Šele zdaj, ko prejemam čestitke in se mi oglašajo celo osnovnošolske učiteljice in ljudje iz Maribora, na katere sem skoraj pozabil, a so del mojih preteklih časov, vidim, kako pomembna je ta nagrada, večja, kot sem si sprva mislil. Ker sem iz Maribora, je to zame velika čast. Zdi se mi, da ljudje v Mariboru znajo ceniti in pokazati, kako radi imajo »svoje«.

Ampak danes ste (spet) Mariborčan v Ljubljani. Je selitev v slovensko prestolnico nujna, če si t. i. igralec na svobodi?

Skorajda ja. V Mariboru ni velikih produkcijskih zmogljivosti, razen v narodnem gledališču. Meni sama prestolnica pravzaprav ni zelo pomembna. V bistvu bi mi bilo čisto vseeno, kje sem. V zadnjih letih vedno več delujem v tujini, zato mi je bolj pomembno, da je letališče blizu. Kar se kulturnega dogajanja tiče, je pa res v Ljubljani največ priložnosti.

Je Slovenija, kar se tiče kulture, centralizirana?

Mislim, da je. V svojem cehu si upam trditi, da je. Lahko bi bil tudi na Štajerskem, a ne vem, če sem tip človeka, ki bi se vsak dan vozil po avtocesti, včasih tudi dvakrat.

Že od leta 2018 ste na svobodi, kot temu pravite igralci. Ste kdaj obžalovali to odločitev? Morda v obdobju pandemije?

Ne, nikoli. Priznam, da je bilo na začetku, ko sem se za to odločil, prisotno nekaj strahu. Nisem vedel, kaj to pomeni in kako se tega lotiti. Bile so negotovosti. A v ozadju je tlelo zaupanje in samozavest. Vedel sem, da moram poskusiti. Hitro sem se vprašal, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi? Najhujše bi bilo, da ostanem brez dela. Ampak sem tak tip, pa tudi iz take družine prihajam, da tudi če bi moral delati kaj drugega, to ne bi bila največja tragedija na svetu.

Kovid je bil pa za vse kulturne ustvarjalce izredno zahtevno obdobje. Bili smo ena redkih, celo edina država v Evropi, ki je tako ravnala s svojimi kulturnimi ustvarjalci, jih poniževala, žalila in odrezala od sredstev. Nikoli ne pozabim omeniti, da smo bili edini, ki smo imeli blokiran filmski center zaradi nekih političnih odločitev. Zaradi vsega tega je bil kovid še bolj naporen. Kot nekdo, ki se ukvarja s kulturo, ne morem reči, da mi je bilo prijetno poslušati, da sem zajedalec, breme družbi, da nisem produktiven in da naj grem delat nekaj, kar se splača. Ta duh se ponovno pojavlja v luči napovedanega referenduma. Žal je to mišljenje še vedno prisotno.

Vas je kot redno angažiranega igralca delo v gledališču utesnjevalo v smislu, da je bilo premalo priložnosti za drugo delo?

Imel sem dve glavni motivaciji. Prva je bila želja po drugih projektih izven gledališča, druga pa je bila, da so se začele pojavljati priložnosti izven rednega angažmaja. Te priložnosti so bile pogosto povezane s tujino, in v tistem trenutku ni bilo več mogoče usklajevati obojega. Skoraj deset let sem bil v javnem sektorju in nikoli nisem bil podhranjen ali premalo zaseden.

Primož Lavre

Kljub temu me je zanimalo, kako deluje drugačen svet, in to je vplivalo na mojo odločitev. Lahko bi se usedel na varnost in predvidljivost, ki jo daje stalna zaposlitev, a sem presodil, da je zdaj pravi trenutek, da poskusim nekaj po svoje. Nisem bil zasičen z gledališčem, temveč sem želel raziskati še druge možnosti, dokler je bila priložnost.

Najbrž bi si to kdaj očitali, če ne bi poskusili.

Zagotovo, ker sem tak tip človeka. Vem, da bi si očital in se spraševal, kaj bi bilo, če … Tisto bi me zagotovo bolj mučilo. Pomembno mi je, da sem sledil svojim željam in se odprl novim izkušnjam, saj verjamem, da je to ključno za osebno in profesionalno rast.

Kako bi opisali svoj prvi spomin na igranje? Kdaj ste pravzaprav vedeli, da želite postati igralec?

Spomnim se, da sem bil v osnovni šoli v enem krožku, vendar mi ni bilo preveč všeč. Nato sem bil v srednji šoli spet v krožku, a nisem bil povsem prepričan, ali je to to, ali so mi bili všeč samo ljudje, ali me to sploh zanima. Na koncu sem prenehal hoditi v ta krožek. Kljub temu sem se tik pred zdajci odločil, da poskusim na igralski akademiji. Odločil sem se, da grem naredit sprejemne izpite, in če bo, bo; če ne, pa bomo videli, kako naprej.

Pravi trenutek, ko me je to res pograbilo, pa je bil v drugem letniku akademije, ko sem sodeloval v študentskem filmu. Takrat sem spoznal, da mi je to všeč. Do takrat nisem bil prepričan v to. Tudi celoten prvi letnik na akademiji se mi je zdel dokaj brezsmiseln. Kasneje so bile še nekatere predstave, ki so potrdile ta občutek. Vendar pa določen dvom še vedno ostaja, ali je to edino, kar bi počel v življenju.

Je bil film tisti, ki vas je navdušil za igro? Občutek imam, da vas v igralskem smislu zelo privlači predvsem film.

To vprašanje sem si tudi sam že večkrat postavljal. Mislim, da je k temu pripomogla tudi vzgoja. Pri nas je bila televizija pogosto prižgana. Že kot otrok sem gledal ogromno risank in filmov. V devetdesetih, ko sem odraščal, je bil MTV zelo priljubljen. Nisem bil vzgojen v meščanski kulturi, kjer bi bilo nujno hoditi v gledališče. V okviru obšolskih dejavnosti sem imel filmski abonma, ne gledališkega. 

Film je bil tudi medij, ki sem ga od nekdaj hitro razumel. Seveda se še vedno sprašujem o nekaterih stvareh v filmu, a ne tako zelo kot pri gledališču. Zdi se mi, da sem se pri filmu bolje znašel. Res pa je, da sem na začetku, ko sem bil angažiran v gledališču, prejemal dokaj enake vloge, medtem ko so bile filmske vloge raznolike. To so bili čisto drugačni izzivi. Morda me je tudi zato bolj vleklo tja.

Pogosto lahko slišimo, da AGRFT vzgaja igralce za delo v gledališču. Se takšna oznaka drži tudi zaradi pomanjkanja priložnosti za film v Sloveniji? Kako vi gledate na to?

Akademijo sem končal leta 2008. Ko sem študiral, absolutno ni bilo nobenega poudarka na filmu in filmski igri. Kolikor slišim, je danes bolje, a še vedno menim, da nismo v 21. stoletju po načinu vzgajanja mladih kolegov in kolegic. Avdiovizualna industrija je industrija prihodnosti. Da bi bil pa za malo priložnosti kriv mali trg, se ne strinjam. Menim, da dosti ljudi dobi priložnosti, odvisno pa je od tega, kaj človek iz te priložnosti naredi. To sicer zveni malce kruto, ampak ko dobiš priložnost, se moraš dokazati. Je pa dejstvo, da je naša avdiovizualna industrija zelo majhna.

Kako pridejo izkušnje iz gledališča do izraza pri filmu?

Danes ne bi bil v poziciji in na takšen način razumel stvari, ki jih moram delati na filmu, če ne bi prej toliko preigral v gledališču. Po vseh premierah, ki jih imam za sabo, po vseh prizorih, ki jih predelaš in odigraš, dobiš igralsko kondicijo. V tem pogledu sem gledališču zelo hvaležen. Naučil sem se delati, predvsem v prvih letih. 

Primož Lavre

Imel sem dobre starejše kolege, ki so bili pripravljeni svetovati, voditi in pokazati. Bili so mentorji v pravem pomenu te besede. Izkušnje koristijo. Igra je zame sicer samo ena, samo medij podajanja je različen. Vedno se ukvarjaš z isto stvarjo: kako čim bolj prepričljivo prikazati neki karakter in zgodbo.

Kot sem že omenila na začetku pogovora, ste Glazerjevo listino prejeli prav za filmske vloge v zadnjih dveh letih. Ne le doma, tudi v tujini ste igrali kar precej. Kako ste doživljali to zelo raznoliko obdobje?

Bilo je super, ker so priložnosti prihajale ena za drugo. Vse se je kar vrstilo, in bile so zelo različne. Najbolj mi je bilo všeč to, da se je vse to dogajalo v različnih državah od Nemčije do Avstrije, bil sem tudi v Srbiji, veliko sem delal tudi v Sloveniji in na Švedskem. V vsaki državi sem opazil specifične načine dela, pa tudi podobnosti. V tem smislu je bilo intenzivno, a hkrati zelo zanimivo. Upam, da še pride kaj podobnega.

Film Skin on Skin, v katerem ste igrali, je bil lani v Nemčiji nominiran za nemško filmsko nagrado.

Ta film je bil nominiran za najboljši nemški kratki film, za nagrado lola. Nominiran je bil med pet najboljših kratkih nemških filmov še pred premiero. Ko sem bil novembra na podelitvi nagrad v Hamburgu, se nisem povsem zavedal, kako velik oder je to. To sem spoznal šele kasneje, ko smo bili januarja v Saarbrücknu na zahodu Nemčije, kjer smo tudi prejeli nagrado občinstva. Odzivi so bili izjemni. Zunaj, kjer je konkurenca mnogo večja, to resnično pomeni nekaj posebnega. 

Pri nas, ne glede na to, kakšen dosežek ima neki projekt, se vedno najde nekdo, ki to omalovažuje ali zmanjšuje vrednost. Ko pa to vidiš na trgu, kot je nemški, z 80 milijoni prebivalcev, so rezultati drugačni. Tudi ljudje se do tega drugače obnašajo. Ne v smislu, da bi se ti klanjali, ampak tudi ljudje, ki so ta film ustvarjali, drugače gledajo na svoje delo in se ne delajo skromne v smislu, da to ni nič, samo neka nagradica. Jasno jim je, da če v tem velikem bazenu uspeš, da si viden, izpostavljen in celo nagrajen, to ni nekaj samoumevnega.

Kaj pa uspeh tega filma pomeni za vas v prihodnosti, nove priložnosti?

To konkretno pomeni, da se že zdaj pojavljajo nove ponudbe, kar mi je odprlo pot naprej. Predvsem pa mi je dalo samozavest. Ugotovil sem, da je mogoče doseči prepoznavnost in igrati v vlogah, ki niso stereotipne, kot so kriminalci ali teroristi, kar je pogosto tipičen zahodni pogled na Slovane. Odzivi in pozitivne izkušnje mi pomagajo odpirati nova vrata, vendar je zasedenost v filmih odvisna od več dejavnikov.

Večkrat lahko slišimo, da tudi nekateri znani slovenski igralci si tujine niso želeli, ker ne želijo igrati stereotipnih vlog. Očitno pa se da to preseči?

Da, se da. Borut Veselko je v intervjuju dobro povedal, da to niso vloge, temveč tipi, ki jih je treba upodobiti. Tudi sam sem se ukvarjal s takšnimi vlogami, a me je takrat predvsem zanimalo, kako delujejo tuje produkcije in ali sem sposoben slediti njihovemu nivoju. Nisem se obremenjeval s stereotipi, saj sem izkušnje, ki sem jih pridobil, uporabil za pripravo na projekte in razumevanje zahtev hitrih, velikih produkcij. Te izkušnje so mi zelo koristile tudi pri delu v Sloveniji.

Kako sploh pride do sodelovanj v tujini? Predvidevam, da imate v tujini agenta.

Ena možnost je preko agenta, ki ponudi igralce iz svoje baze za določene projekte. Produkcija nato izbere, kdo jih zanima. Pošljejo ti  vabilo na avdicijo, ki jo moraš opraviti, in če uspeš, te povabijo v drugi krog. Sam ne moreš priti do teh projektov, zato je agent nujen. V tujini je tudi težko najti agenta, saj Slovenija kulturno ni prepoznana. Tudi naš jezik ni del širšega srbohrvaškega bazena, kar bi bilo lažje. V resnici smo v konkurenci z vsemi, z Rusi, Poljaki, Čehi in drugimi.

Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili na mednarodni set?

To je bil film Nomad, ki naj bi bil zunaj letos. Snemali smo v Avstraliji, igral sem z Leom Woodallom, zvezdo novega filma o Bridget Jones in serije White Lotus, bil sem zelo živčen, zdelo se mi je, da imam vročino, da sem zbolel. A sem se hitro zbral in si rekel, da ne smem obupati, saj nisem preletel dobesedno pol sveta zato, da bi se zdaj izgovarjal na vročino. Popil sem dve kavi, se »brcnil v rit«, in bilo je super. To je bila pomembna potrditev zame, saj sem takrat ugotovil, da imam znanje in sposobnost za tovrstno delo.

Kakšna je razlika med ameriškim in nemškim načinom dela in delom pri nas?

Razlike v načinu dela niso tako velike. Slovenci smo po znanju zelo dobri, imamo avstro-ogrsko mentaliteto, kar nas dela manj sproščene. V primerjavi z Nemci imamo več temperamenta. Največja razlika je v finančnih sredstvih in organizaciji snemanja. Pri nas se še vedno snema 12 ur na dan, drugod po Evropi snemajo 10 ur. V tujini se bolj zavedajo strokovnosti in spoštovanja med sektorji, kar pri nas pogosto manjka. V tujini pričakujejo in zaupajo, da igralci vedo, kaj delajo, ko pri nas prevladuje »pedagoški« in pojasnjevalni pristop. Verjamem, da lahko z medsebojnim spodbujanjem dosežemo več.

Kako pomembno vam je, s kakšno ekipo delate, kakšni so odnosi?

To mi postaja vedno bolj pomembno. V zadnjih letih se projektov ne spominjam več le po končnem izdelku, temveč predvsem po tem, kako je bilo delati. Po spoštovanju in spodbujanju, ne pa le površinskem trepljanju po ramah. Pomembno je, da se projekta lotimo resno. Če nimam občutka, da se nekdo loti dela z resnostjo ali to počne zgolj iz obveznosti, se temu raje izognem.

Kaj pa jezikovne bariere pri delu v tujini?

Ne glede na to, kako dobro misliš, da govoriš angleško, nemško ali srbsko, hrvaško, nikoli nisi tako domač v tem jeziku. To zahteva veliko več priprav. V Evropi je že nekaj časa trend, da v državah, kjer se film dogaja, vsi ljudje ne govorijo tega jezika kot svojega maternega. Zato je veliko tujcev, ki jih lahko igraš. Kljub temu pa to od tebe zahteva več priprav, saj nisi sposoben improvizirati na takem nivoju, kot bi to lahko počel v slovenščini.

Primož Lavre

Je pri snemanju filma veliko improvizacije?

Največkrat sem improvizacijo doživel, ko je bilo vse že dobro dorečeno. Ko smo v nečem tako dobri, da to hitro izvedemo in imamo dobro postavljeno osnovo, lahko gremo naprej v improvizacijo. Ta princip dosti bolj uporabljajo Američani. Sprva me je to presenetilo, a sem imel srečo, da sem to hitro pograbil. Res je bil faktor sreče; lahko bi tudi zmrznil. Pri nas je vse bolj premišljeno in togo. To je povezano tudi s financami, saj se pri nas vsak evro štirikrat obrne.

Filmskih vlog v tujini se je kar nabralo v zadnjih letih. Katera je bila za vas morda najljubša ali prelomna?

Ena izmed vlog, ki jo moram omeniti, je iz Varuhih formule, filma Dragana Bjelogrlića. To je bil povsem drugačen karakter, kot sem ga igral do takrat. Z Draganom sva sodelovala res dobro, z zelo malo besedami, a sva se hitro ujela in zagrabila smer, ki sva jo nato peljala naprej. Mislim, da je to povezano tudi z dejstvom, da je Dragan v primarnem poklicu igralec in zna na posamezno vlogo pogledati tudi z igralskega vidika. Druga pomembna vloga je bila v filmu Skin on Skin, v katerem sem našel osebne igralske izzive, ki jih prej še nisem poznal. 

Tukaj moram opozoriti na svojega soigralca Jonasa Smuldersa iz Nizozemske. Bil je fantastičen kolega, s katerim sva si odpirala prostor, si pomagala in skupaj dobro delala. Všeč mi je bilo tudi snemanje Agenta Hamiltona na Švedskem. To je bila res vrhunska akcijska serija na najvišjem nivoju. Nikoli si nisem predstavljal, da bom skakal, se tepel in imel kaskaderje. Hitra vožnja z avtomobili je bila prav tako navdušujoča. Ko sem delal avdicijo za to, nisem dobro vedel, za kaj gre. Dobil sem le en prizor, ne celotnega scenarija, a se mi je z vsakim dnem zdelo bolj zabavno. To je bilo res zabavno sodelovanje.

Kako je s temi akcijskimi prizori? Koliko jih igralec sam naredi, koliko pa kaskaderji?

Takrat so kaskaderji zame naredili i vse. Povedali so, da je glavni igralec, skandinavska zvezda Jakob Oftebro zelo treniran in obvlada borilne veščine. Prosil je, da se v prizoru, v katerem naj bi se midva stepla, stepe s kaskaderjem. Rekel je, da se bo nekaj zgodilo, če se bo držal nazaj, bodisi njemu bodisi meni. Tako sta se s kaskaderjem stepla, jaz pa sem le priletel noter. To so veliki profesionalci, naj oni to opravijo. Jaz nimam želje skakati s tretjega nadstropja na avtobuse. Ampak kdo ve, morda bi se, če bi prišlo do tega, tudi za to odločil. (smeh)

Igrali ste tudi v veliki mednarodni koprodukciji Mojster in Margareta, ki menda letos prihaja na mednarodno prizorišče. Kakšna je bila ta izkušnja?

To je bil film z zanimivo zgodbo. Mislim, da je bila to največja financirana produkcija v samostojni Rusiji. Ogromen projekt. Imel sem manjšo vlogo v prizoru z danskim igralcem Claesom Bangom. Svoj del sem snemal v Dubrovniku. Vse skupaj je potekalo v čisti tajnosti, moral sem podpisati pogodbe o nerazkrivanju. Potem je izbruhnila vojna v Ukrajini in je bil film za nekaj časa umaknjen iz distribucije, ker se je režiser Michael Lockshin izjasnil proti vojni. Ima ameriški in ruski potni list in je odšel v Ameriko. Ko so film končno predvajali v Rusiji, je dosegel rekordne gledanosti, čeprav je ruski režim poskušal prepovedati njegovo predvajanje zaradi režiserjevega stališča, saj so ga obravnavali kot izdajalca. 

Zdaj so dosegli, da bo film šel v distribucijo po Zahodni Evropi, vendar je to dve leti po uradni premieri. Film ima zvezdniško zasedbo in je res ogromna produkcija. Najprej je za tem bil  Universal Studios, ki pa se je neuradno umaknil zaradi vojne, tako da je bil film nato povsem rusko financiran. Tudi to je bila zanimiva izkušnja.

Kaj pa gledališče? Vam je kakšna vloga ostala posebej v spominu?

Všeč mi je bila vloga Tujca, ki sem jo odigral v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Bila je povsem drugačna od prejšnjih vlog, lotil sem se je na nov način in poskusil nekaj novega. Prav tako mi je bila zelo všeč predstava Nora v Mestnem gledališču ljubljanskem. Po treh letih še vedno polnimo dvorane, kar je za resen dramski tekst v Sloveniji velik dosežek. Vsako obdobje v zadnjih 16 letih je imelo eno predstavo, ki mi je dala konkretno spodbudo ali lekcijo, da sem spoznal, da ne gre delati na avtomatizem, ali pa mi je dalo potrditev, zunanjo ali notranjo, da sem se za nekaj prav odločil. Tudi zato jemljem vse te predstave kot velik skupek izkušenj, ki oblikujejo moj umetniški izraz in rast.

Koliko se vaša osebnost odraža v likih, ki jih igrate?

Odvisno od tega, koliko dovolim. Če je besedilo dobro napisano, že samo po sebi vse pove. Seveda bo moja perspektiva vedno prisotna, saj prihaja skozi moje dojemanje. Vendar imam občutek, da so v vsakem človeku prisotna vsa čustva v vseh razsežnostih. Igro dojemam kot igro domišljije, kjer raziskujem, do kod lahko razvijem in pokažem del sebe. Če si pa preveč v svoji vlogi in brez distance, pa menim, da lahko hitro zapadeš v samoterapijo, kar pa ni nikoli dobro.

Kako pomembno je, da se igralci znate odklopiti in se umakniti iz vloge, za katerio intenzivno delate?

To je zame zelo pomembno. Po vajah ali snemanju se odklopim in ne razmišljam o tem. Po končanem projektu najraje nekam odidem, da vse odmislim. Sem tak tip, da mi ne ustreza, da bi bil ves čas priklopljen na delo. Tudi ko neka predstava gre s sporeda, pozabim na tekst.

Primož Lavre

Se lahko igralcem zgodi, da s tem, ko igrajo toliko vlog in različnih realnosti, izgubijo stik z realnostjo?

Menim, da je to možno, vendar bi dodal, da gre verjetno že v načelu za osebnost, ki je bolj dojemljiva za takšne stvari. Večja nevarnost, da izgubiš sebe, je, ker nenehno prejemaš potrditev od drugih, kako dober in poseben si. Lahko se navlečeš na aplavze in pozornost in komplimente, kar je dosti bolj nevarno. 

Sicer se spomnim na Ljudožerce Gregorja Strniše v Mariboru, v katerih sem igral italijanskega fašista. Proti koncu procesa sem sanjal o neki črni gmoti, nafti, ki se preliva. Zbujal sem se s težkim občutkom in se počutil temno. Bil sem zelo vesel, ko je šla ta predstava s sporeda. Morda takrat nisem bil pripravljen na to vlogo in je nekaj v meni govorilo, da se ne morem ukvarjati z zlobo, privoščljivostjo in primitivnostjo. Seveda pa nisem zaradi tega hodil po cesti in maltretiral drugih.

Kako se sicer lotevate vlog zlikovcev v filmu in gledališču? Se morate poskušati vživeti v vlogo ali jo zasovražiti?

Ti liki so lahko zabavni, ker moraš najti vzrok, zakaj je nekdo postal takšen. To je bolj zanimivo kot zgolj posledica, da je nekdo takšen. Takrat postane ta karakter zanimiv. Kot igralec ne smeš soditi karakterja, ki ga igraš, po tem, ali je dober ali slab. To je naloga publike, lahko tudi režiserja ali scenarista. Moja naloga je, da tega človeka poskušam čim bolj polnokrvno prikazati. Včasih dobiš vlogo nekoga, ki ti ni blizu, ga morda celo sovražiš, a na koncu iz takega procesa odneseš več kot iz vloge, ki ti je blizu. Moraš se bolj potruditi, da ga razumeš, kar ti ne dopušča cone udobja.

Kako gledate na prihodnost slovenskega filma in gledališča?

Menim, da je prihodnost lahko zelo svetla, če se vzpostavijo poštene razmere glede plačil za vse sodelujoče. Pomembno je, da se vse ustvarjalce, ki delamo filme, začne pošteno plačevati in obravnavati ter da se za filmski sektor uredijo ustrezni delovne možnosti. Trenutno pri nas to ne deluje, kljub temu da se govori o povečanju sredstev in o tem, kaj vse bomo delali. Ključni so ljudje, ki delajo filme. Morda je to moja proletarska narava, ker prihajam iz takega okolja, a mislim, da je najprej treba poskrbeti za ljudi. Če bodo pošteno obravnavani in plačani, bodo lahko dali še več od sebe.

Kar se tiče gledališča, menim, da je vedno dobro, ko nismo samonanašalni. To je nekaj, kar je zaradi specifičnosti in majhnosti našega prostora pogosto prisotno. Dobre stvari se vedno zgodijo, ko nismo samonanašalni in preveč samozaverovani ter si upamo pogledati ven. V primerjavi s tujino nimamo ne več denarja ne boljših produkcijskih pogojev niti ne tako velikega kadra. Edino, kar nam ostane, je, da smo pogumni in drzni ter si upamo tvegati. To je edini način, kako bomo lahko začeli izstopati. Verjamem, da bo prihodnost slovenskega filma in gledališča lahko svetla, če bomo predvsem pogumni.