Oba vrhovna sodnika sta že večkrat dobila odgovore na večino omenjenih nekorektnih navedb, a jih kljub temu vztrajno ponavljata, zato želim kot predsednik Vrhovnega sodišča RS zaradi objektivnega obveščanja javnosti v zvezi s tem podati nekaj pojasnil:
– v postopku kandidature za predsednika Vrhovnega sodišča RS sem dobil podporo vseh organov, ki so bili po zakonu o sodiščih pristojni, da se v tem pogledu opredelijo
– vse domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih 'ugotavljal' sodnik Zobec (na primer vdori v zasebnost sodnikov, neupravičena vlaganja dokumentov v osebne spise sodnikov, finančna potratnost projektov brez dobrih učinkov) so bile preverjene, tudi s postopki notranje revizije ter inšpektorja ministrstva za finance, a se niso potrdile oziroma ni bilo ugotovljeno, da bi bilo treba posredovati v okviru pristojnosti, ki jih imam kot predsednik vrhovnega sodišča
– izraženo omalovaževanje projektov in sodnikov, ki sodelujejo pri teh projektih (denimo Postopkovni pravičnosti in Izboljšanju kakovosti sojenja), je v nasprotju z izrazito pozitivnim odzivom, ki ga ti projekti imajo med slovenskimi sodniki in sodnim osebjem, strokovno javnostjo, uporabniki sodnih storitev in v mednarodnem okolju; ta stališča očitno temeljijo na nevednosti in neseznanjenosti z vsebino teh projektov in z mednarodnimi dokumenti, na katerih (tudi) temeljijo
– ni mi znano, da bi bilo kdaj sodniku Zobcu ali kateremu drugemu sodniku onemogočeno predavati, tudi takrat ne, ko ni bilo mogoče ugotoviti, za kakšno (vsebinsko) predavanje gre; takšen je bil na primer tudi nedaven primer, ko je bila sodniku Zobcu odobrena udeležba kot govorcu na konferenci v Moskvi, čeprav ni šlo za izrazito (pravo)sodno konferenco
– v t. i. zadevi PRO Plusu je bilo dano ustrezno javno pojasnilo glede neustreznega zapisa v sporočilu za javnost; zadevo v zvezi s tem sporočilom se je v vseh podrobnostih obravnavalo tudi na konferenci vrhovnih sodnikov, vendar vrhovni sodniki niso ocenili, da bi bilo potrebno še kakšno nadaljnje ugotavljanje odgovornosti kogarkoli v zvezi s tem
– razprava na občni seji vrhovnega sodišča, ki jo omenja vrhovna sodnica Zobčeva, se nikakor ni nanašala na omejevanje svobode govora, temveč na možnost preverjanja stališč vrhovnih sodnic in sodnikov glede vprašanja, ali obstajajo kakšne omejitve pri javnem izražanju mnenj sodnikov, ko gre na primer za navajanje pavšalnih in neoprijemljivih očitkov o negativnih razmerah znotraj sodstva; primer takratnega intervjuja oziroma navedbe vrhovne sodnice Zobčeve v njem so bile navedene kot ilustracija (po mojem videnju) spornih izjav, ki ne pritičejo vrhovnemu sodniku (ne glede na svobodo govora, ki je seveda vsakomur zagotovljena); vrhovni sodniki so menili, da sklicani forum vrhovnih sodnikov ni pristojen za obravnavo teh vprašanj, ker je to lahko pristojnost etične komisije ali disciplinskega postopka, kar sem vzel na znanje
– v zvezi z občnimi sejami, njihovim (ne)sklicevanjem in mojo domnevno avtoritarnostjo je treba pojasniti še, da se predlogi za sklic občne seje ali sklic konference vrhovnih sodnikov obravnavajo na kolegiju predsednika vrhovnega sodišča, ki se ga udeležijo vodje sodnih oddelkov na vrhovnem sodišču; o vseh dosedanjih predlogih vrhovne sodnice Zobčeve je bilo mnenje kolegija, da niso podani razlogi za sklic seje niti konference sodnikov vrhovnega sodišča; o stališčih kolegija so seznanjeni vsi sodniki, kar je med drugim tudi naloga vodij oddelkov
– kot predsednik vrhovnega sodišča se ne odzivam na insinuacije različnih medijev, če nimajo realne podlage oziroma če temeljijo na enostranskih informacijah, dezinformacijah ali škodoželjnih interpretacijah, in tega tudi v prihodnje ne bom počel; tak način 'informiranja' javnosti, skrit pod svobodo izražanja, je prepoznaven tudi v navedbah v intervjuju, da gre za »zanimive kadrovske rokade«, ki naj bi kazale »na povezavo med določeno politiko in vrhovnim sodiščem.
Sicer pa je iz celotnega intervjuja z vrhovnima sodnikoma mogoče razbrati še, da njuno stališče do svobode govora velja le za njiju, pri vseh drugih, kot na primer tudi pri predsedniku vrhovnega sodišča, pa naj bi šlo za nedovoljen vpliv in pritisk na odločevalce v različnih postopkih in institucijah (na primer etične komisije). Za vse druge razen za intervjuvanca torej očitno veljajo neki drugi parametri. To je tudi eden od razlogov, da s temi pojasnili zaključujem potencialno nadaljnjo debato v zvezi z navedbami obeh vrhovnih sodnikov. Poleg tega menim, da je za razprave na to temo dovolj prostora in svobode na samem vrhovnem sodišču, zato ne vidim potrebe, da bi s tem še nadalje obremenjeval tudi javnost.
mag. Damijan Florjančič, predsednik Vrhovnega sodišča RS
