Pisec odgovora v prvi alineji navaja, da je »v postopku kandidature za predsednika vrhovnega sodišča RS […] dobil podporo vseh organov, ki so bili po zakonu o sodiščih pristojni, da se v tem pogledu opredelijo«. Res je. Tega mu ni nihče nikoli oporekal. A je eno podpora pristojnih organov, drugo pa način, kako je do te podpore prišlo in celoten kontekst izbire konkretnega predsednika vrhovnega sodišča. Drugače povedano, gre za razliko med legalnostjo in legitimnostjo. Prvega predsedniku nihče ne očita, drugo pač.
V drugi alineji pisec zatrjuje, da so »vse domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih 'ugotavljal' sodnik Zobec (na primer vdori v zasebnost sodnikov, neupravičena vlaganja dokumentov v osebne spise sodnikov, finančni potratnosti projektov brez dobrih učinkov) […] bile preverjene, tudi s postopki notranje revizije ter inšpektorja ministrstva za finance, a se niso potrdile oziroma ni bilo ugotovljeno, da bi bilo treba posredovati v okviru pristojnosti, ki jih imam kot predsednik vrhovnega sodišča.« Piščeva trditev je v prvem delu neresnična, v drugem polresnična in zato zavajajoča, v tretjem pa brezbrižno cinična in do sodnikov, ki so bili žrtve podtikanja in vdorov v zasebnost, ponižujoča. Vdor v pismo, naslovljeno osebno na sodnika, je dokumentiran in ugotovljen tudi s strani sodnega sveta, neupravičena vlaganja v osebne mape sodnic prav tako (glede obojega je bila sodnemu svetu predložena obsežna dokumentacija).
Ni mi znano, da bi se o finančni korektnosti projektov izrekala kaka notranja revizija, vsaj dokumenti o tem sodnikom niso bili predloženi (tudi če bi se, dvomim, da bi bil preiskovalec, ki preiskuje samega sebe, objektiven in nepristranski). Ugotovitve inšpektorja ministrstva za finance so omejene zgolj na nesporna dejstva (pogodbe, zneski, izvajalci in plačila), njegovi sklepi, da ni nepravilnosti, pa so vsebinsko prazni, brez kakršnekoli obrazložitve, še manj odgovor na s prepričljivimi argumenti in neusmiljenimi dejstvi podprte ugotovitve novinark Financ v članku z dne 17. 3. 2019 Kako vrhovno sodišče povečuje zaupanje v sodstvo? S 350 tisoč evri za dve spletni strani in projekta ter v članku glavne urednice z dne 21. 3. 2019 Nepravilnosti pri naročilih vrhovnega sodišča: kako daleč gre sodstvo, ko pokriva svoje kolege? Do absurda.
Obžalovanja vredna pa je piščeva ugotovitev, da »ni bilo ugotovljeno, da bi bilo treba posredovati v okviru pristojnosti, ki jih imam kot predsednik vrhovnega sodišča«. Nezakonita vlaganja v osebne mape sodnikov in kršitev njihove zasebnost po mnenju predsednika vrhovnega sodišča očitno niso nekaj, na kar bi se moral odzvati. Sodniki, ki jim je bila storjena velika krivica, in ki so se morali za svoje pravice boriti na vseh organih znotraj in zunaj sodstva, ti sodniki niso vredni predsednikovega posredovanja zoper kršilce njihovih, tudi temeljnih človekovih pravic. Ne, to za predsednika vrhovnega sodišča ni nekaj, na kar bi se moral odzvati. Zato pa z represivnimi sredstvi obračunava s tistimi, ki te patologije javno razkrivajo.
S tem prehajava na tretjo alinejo piščevega odgovora, kjer pravi, da je »izraženo omalovaževanje projektov in sodnikov, ki sodelujejo pri teh projektih (denimo Postopkovni pravičnosti in Izboljšanju kakovosti sojenja), […] v nasprotju z izrazito pozitivnim odzivom, ki ga ti projekti doživljajo med slovenskimi sodniki in sodnim osebjem, strokovno javnostjo, uporabniki sodnih storitev in v mednarodnem okolju.« Prvič, kritika in nasprotovanje projektom ni omalovaževanje, zlasti ne omalovaževanje sodnikov. Stališče, da je bolje, da sodniki sodijo kot projektirajo, pa je povsem legitimna kritika in je tudi v skladu – na primer s podatki Letnega poročila Svetovne banke za leto 2019 (Ease of Doing Business), po katerih je velik problem slovenskega sodstva prepočasno in neučinkovito reševanje gospodarskih sporov na prvi stopnji (ti trajajo več kot tri leta, kar Slovenijo umešča med nerazvite države, med Gabon in Mjanmar), ter z vse hujšimi problemi s kazenskim sodstvom, predvsem na okrožnem sodišču v Ljubljani, ki so povezani s strmo rastjo zaostankov, ter nezadovoljstvom, preobremenjenostjo, tudi izgorelostjo sodnikov. Se vam, predsednik vrhovnega sodišča, ne zdi, da bi bilo bolje, če bi sodniki namesto projektiranja raje reševali gospodarske spore in sodili v zapletenih kazenskih procesih?
Drugič, pozitivnih učinkov projektov nisva opazila nikjer. Da prek teh projektov odtekajo visoki denarni zneski, naj raje ne omenjava s tem povezanega moralnega hazarda, si lahko preberete v člankih, omenjenih v prejšnjem odstavku. Odziva predsednika na ta članka ni bilo. Še več, izrecno je povedal, da ne bo nobenega odgovora. Tudi zahteva za občno sejo ali konferenco je bila, kot je že običajno, zavrnjena.
V četrti alineji pisec odgovora pravi, da mu ni »znano, da bi bilo kdaj sodniku Zobcu ali kateremu drugemu sodniku onemogočeno predavati«. Ta alineja jebrezpredmetna. V intervjuju mu ni nihče kaj takega očital. Peta alineja se nanaša na javno razglasitev nespoštovanja sodbe ESČP v zadevi Produkcija Plus in sploh vseh sodb ESČP, ki se 'nekomu' ne zdijo prepričljive. Predsednikova trditev, da na konferenci vrhovnega sodišča »vrhovni sodniki niso ocenili, da bi bilo potrebno še kakšno nadaljnje ugotavljanje odgovornosti kogarkoli v zvezi s tem«, je neresnična. Ta tema je bila namreč obravnavana samo zaradi vztrajanja sodnikov, ki nam ni vseeno, kaj se objavlja na uradnih spletnih straneh, in to ravno zato, da bi ugotovili, kdo je za to objavo odgovoren. Ker vodstvena struktura, ki ima edina oblast nad spletnimi stranmi, tega ni hotela razkriti, se je namen konference izjalovil. Zato nikakor ni res, kar zdaj trdi predsednik, da bi vrhovni sodniki ocenili, da ni »potrebno še kakšno nadaljnje ugotavljanje odgovornosti kogarkoli v zvezi s tem«. Zelo je potrebno – a brez sodelovanja vodstvene strukture, predvsem prav predsednika, to ni mogoče.
In obžalujeva, da kritiko njegove oblasti, ki jo izkorišča, ne bova rekla zlorablja, za pregon do njega kritičnih sodnikov pred »etično komisijo« razume kot omejevanje njegove svobode izražanja.
Trditev predsednika v šesti alineji je v enem delu protislovna, v drugem pa neresnična. Protislovna je, ker trdi, da se »razprava na občni seji vrhovnega sodišča, ki jo omenja vrhovna sodnica Zobčeva, […] nikakor ni nanašala na omejevanje svobode govora«, nato pa v nadaljevanju istega stavka zaide v diametralno nasprotje, ko zapiše, da je šlo za »možnost preverjanja stališč vrhovnih sodnic in sodnikov glede vprašanja, ali obstajajo kakšne omejitve pri javnem izražanju mnenj sodnikov«, pri čemer kot primer, ko bi bilo treba omejiti svobodo izražanja, še vedno v istem stavku, izpostavi: »navajanje pavšalnih in neoprijemljivih očitkov o negativnih razmerah znotraj sodstva; primer takratnega intervjuja oziroma navedbe vrhovne sodnice Zobčeve v njem so bile navedene kot ilustracija (po mojem videnju) spornih izjav, ki ne pritičejo vrhovnemu sodniku«.
Neresnična pa je trditev predsednika, ko (še vedno isti) stavek zaključi z naslednjo trditvijo »[…] vrhovni sodniki so menili, da sklicani forum vrhovnih sodnikov ni pristojen za obravnavo teh vprašanj, ker je to lahko pristojnost etične komisije ali disciplinskega postopka, kar sem vzel na znanje«. V zabeležki konference sodnikov z dne 1. 6. 2017 je namreč zapisano, da do občne seje na to temo sploh ni prišlo, ker so sodniki razpravo o tem zavrnili kot neprimerno in je zaradi neprimernosti tudi na konferenci niso obravnavali. Sklepov o tem, da bi bila »to lahko pristojnost etične komisije ali disciplinskega postopka«, kar sedaj zatrjuje predsednik, ni bilo, saj je večina sodnikov menila, da je omejevaje svobode izražanja za sodnike ponižujoče.
Avtoritarnosti predsednika vrhovnega sodišča, na kar se nanaša sedma alineja njegovega odgovora, ne izkazuje le dejstvo, da občnih sej, na katerih bi sodniki razpravljali o problemih in iskali poti za njihove rešitve, tako rekoč ni več. Njegova avtoritarnost se kaže tudi v nespoštovanju stališč posameznih oddelkov, zadnji tak primer je samovoljni odvzem kabineta vodje civilnega oddelka, in v monolitnosti ter nediskurzivnosti odločitev, ki jim pritrjuje pravno neobstoječ organ, poimenovan 'kolegij vodij oddelkov', ter v absolutni odsotnosti participativne demokracije, ki, če kje, bi morala domovati prav na vrhovnem sodišču. Tudi pri izbiri vodij oddelkov je zanj edino merilo lojalnost njemu osebno oziroma, kot se je sam izrazil, »kompatibilnost z vodstveno strukturo«. Razen vodje civilnega oddelka, ki je v večni opoziciji in katerega predlogi za sklic občne seje so redno zavrnjeni, je večina vodij oddelkov predsedniku lojalna. Zato ima pisec prav, ko pravi, »da se predlogi za sklic občne seje ali sklic konference vrhovnih sodnikov obravnavajo na kolegiju predsednika vrhovnega sodišča, ki se ga udeležijo vodje sodnih oddelkov na vrhovnem sodišču; o vseh dosedanjih predlogih vrhovne sodnice Zobčeve je bilo mnenje kolegija, da niso podani razlogi za sklic seje niti konference sodnikov vrhovnega sodišča«.
O piščevi odločnosti, ko v osmi alineji pravi, da »se ne odzivam na insinuacije različnih medijev, če nimajo realne podlage oziroma če temeljijo na enostranskih informacijah, dezinformacijah ali škodoželjnih interpretacijah, in tega tudi v prihodnje ne bom počel; tak način 'informiranja' javnosti, skrit pod svobodo izražanja, je prepoznaven tudi v navedbah v intervjuju, da gre za 'zanimive kadrovske rokade', ki naj bi kazale 'na povezavo med določeno politiko in vrhovnim sodiščem'«, ne bi bilo vredno izgubljati besed. Pa vendar. Prvič, o zanimivih kadrovskih rokadah na relaciji slovensko vrhovno sodišče–ministrstvo za pravosodje lahko berete tudi na najuglednejšem evropskem portalu za ustavno pravo (Vefassungsblog), kjer objavljajo najeminentnejša evropska akademska imena s področja ustavnega in evropskega prava. Drugič, rada bi spoznala tistega, ki verjame, da kadrovska rokada, ko dosedanji visok javni uslužbenec na vrhovnem sodišču, šef propagandne mašinerije vodstvene strukture zasede položaj državnega sekretarja iz kvote SD, njegovo mesto pa dotedanja državna sekretarka na tem istem (pravosodnem) ministrstvu, nima nič z določeno politiko na samem vrhovnem sodišču ter da je vse skupaj nekakšno golo naključje, prav táko, kot je bila zaposlitev Dnevnikovega novinarja kot četrtega piarovca vrhovnega sodišča, tistega novinarja, ki se je izkazal z blatenjem režimu neljubih ustavnih sodnikov.
Končno se predsednik vrhovnega sodišča potoži, da »je iz celotnega intervjuja z vrhovnima sodnikoma mogoče razbrati še, da njuno stališče do svobode govora velja le za njiju, pri vseh drugih, kot na primer tudi pri predsedniku vrhovnega sodišča, pa naj bi šlo za nedovoljen vpliv in pritisk na odločevalce v različnih postopkih in institucijah (na primer etične komisije)«. Predsednik tu znova potrjuje globoko nerazumevanje svobode izražanja sodnikov. Ta je namreč omejena s prepovedjo opredeljevanja do odprtih zadev. Zakaj? Zaradi spoštovanja pravice strank do poštenega postopka, katere temeljna prvina je sodniška nepristranskost. Pri trku s svobodo izražanja sodnikov se mora zato ta umakniti pravici do nepristranskega sodnika.
Obžalujeva, da predsednik vrhovnega sodišča, ki razglaša, da sodstvo ne bo dopustilo razkritja ocen sodniške službe (o čemer se bo izreklo upravno sodišče) in že vnaprej javno pove, kaj je bil motiv storitve nekega čisto konkretnega kaznivega dejanja, tega ne razume. In obžalujeva, da kritiko njegove oblasti, ki jo izkorišča, ne bova rekla zlorablja, za pregon do njega kritičnih sodnikov pred »etično komisijo« razume kot omejevanje njegove svobode izražanja. Tako stališče izhaja iz nevzdržne premise, po kateri so oblastna ravnanja nosilcev oblasti varovana z njihovo svobodo izražanja ter da zato pomeni kritika oblastnih ravnanj kršitev svobode izražanja oblastnikov. Če torej predsednikovo premiso podvržemo testu s kategoričnim imperativom, nam pove, da je oblast, ko posega v svobodo izražanja, pred kritiko svojega početja varovana s svojo svoboda izražanja.
Da ne bo nesporazuma, predsednikovo svobodo izražanja odločno podpirava. Še več, spodbujava ga, naj se spusti v javni diskurz s svojimi kritiki. Prepričana sva namreč, da je treba odpreti široko in vključujočo razpravo o vseh patologijah v sodstvu. Brez take razprave ne bo diagnoze, brez nje pa ne ozdravitve.
Barbara Zobec in Jan Zobec, vrhovna sodnika
