Kot je dejal, je imel ob vrnitvi na vrhovno sodišče priložnost razmišljati, kaj je počel v vsem svojem življenju, ko se je ukvarjal s pravom. »Prišel sem do grozljivem spoznanja, da je vse, kar sem delal – to je vestno, natančno proučevanje prava, razreševanje sporov, iskanje najboljših rešitev … – le tehnična igra. Kar na koncu šteje in kar je danes vredno doma in v svetu, je zloraba prava.«
Podobno izkušnjo kot Zobca imajo tudi kolegi, s katerimi je govoril, denimo profesorji ljubljanske pravne fakultete, ki odhajajo v pokoj rekoč: »Hudo je, odhajam zagrenjen, neizživet, ker sem se vse življenje ukvarjal z nebistvenimi stvarmi, pravo, ki mi je bilo tako sveto, pa je bilo zlorabljeno.«
Za Zobca je zloraba prava ključen problem Slovenije. »Ko v zatonu liberalne demokracije, ko je pravo doseglo svoj klimaks, prihaja do grozovitega zatona ustavne demokracije, prek vrste zlorab prava – od zlorabe v zakonodaji, sodišč, do denimo, začasne prepovedi prometa z osno obremenitvijo nad določeno mejo, da bi se preprečil protest neizplačanih podizvajalcev pri gradnjo stadiona Stožice ... – me je kot pravnika globoko sram. A nič ne morem storiti, ko nekdo vse to lahko doseže kar tako mimogrede.«
Zobec je omenil tudi poskuse izigravanja in demontaže ustavne demokracije z obidom odločbe ustavnega sodišča o izenačenem financiranju javnih in zasebnih osnovnih šol ter »sodne primere, ki na grozovit način obračunavajo s posameznikom (in hkrati z vsakim od nas) in tako najedajo zaupanje v pravo in sodstvo.«
J. Zobec: Če ni neodvisnega močnega ustavnega sodišča, ki nadzira zakonodajalca, je ustavne demokracije konec.
Namesto argumenta v velja pravu groba sila. Zobec se je vprašal, od kod vse to, ali je Slovenija nekakšen hibrid med dediščino marksizma in uvoženim despotskim orientalskim pojmovanjem prava? Lahko da, si je odgovoril, vendar se podobno dogaja tudi drugje, tudi na Poljskem, Madžarskem, kjer je leta 2011 prišlo do ustavnega puča. Ne Poljskem se je to zgodilo s popolno podreditvijo ustanov, zlasti demontažo ustavnega sodišča.
»Če ni neodvisnega močnega ustavnega sodišča, ki nadzira zakonodajalca, je ustavne demokracije konec. Evropska komisija glede Poljske še odreagira, ji pošilja ultimate, Slovenija pa je majhna provinca in dokler ne ogroža interese evropske skupnosti, za njih niti nismo zanimivi.«
Kako iz te zaprtih, zaciklanih razmer, se je na koncu vprašal. »Le tako kot je že nekdo dejal: zapreti vse pravne fakultete in odpustiti vse sodnike – figurativno seveda. Tako bi se ustvaril prostor za mlade, v tujini izobražene in z demokratično kulturo prežete ljudi. A to ni mogoče v kratkem času, saj se sistem avtopoetsko obnavlja. V sodstvo je vgrajen sistem, kako sodnike vzgajati na način, da bodo stari sodniki z avtoritarno miselnostjo vzgajali mlade. Tisti, ki se temu ne uklonijo, bodo kajpada odšli.«
Po Zobčevih besedah so potrebni manjši, zelo premišljeni rezi, podprti z močno civilno družbo. Zato bi bilo treba skrbeti za pristno civilno družbo, od koder mora črpati tudi politika in stranke. »Začeti velja pri mladih, jih pošiljati na študij v tujino in ustvariti pogoje za njihov vrnitev. Tako bi se začaran krog lahko pretrgal. Če tega ne bomo naredili, bomo končali slabše kot se piše Madžarom in Poljakom, ker smo majhni in za Evropo nezanimivi. Utonili bomo v zaprtem balkanskem zaprašenim predmestju,« je sklenil Jan Zobec.
