Z nedavno upokojenim beograjskim nadškofom Stanislavom Hočevarjem se srečava na njegovem novem domovanju v eni od ljubljanskih župnij. Umirjen in zadovoljen me sprejme na pogovor o življenju, ob kavici sproščeno kramljava o vsem. Njegov arhaični besednjak je redkost srečati danes, 78-letni vitalni nadškof Hočevar se namreč izraža v poetičnih stavkih in mi drugače od drugih sogovornikov z veseljem vrača vprašanja. »Bog nas je različne ustvaril,« pravi, »človek je kot drevo, lahko ga gojimo, da se lepo razširi, lahko ga obrezujemo, lahko tudi divje raste, morda pa kdaj celo pustimo, da se kaj posuši.«