Princ Harry, princ William Svet24.si

Tako slabi so odnosi med Williamom in Harryjem ......

minicity01 Svet24.si

Vplivnežema očitajo, da so otroci med ...

Janez Janša Necenzurirano

Veliki poraženec #komentar

bik osemenjevalni center Preska Reporter.si

Bizarno: v Preski čisto skupaj pohotni biki in ...

kaja casar mm Ekipa24.si

Bi jo prepoznali?! Vroča slovenska nogometna ...

Sanjski moški Njena.si

Evo Luno napadli, ker je očrnila Arijanno

Luis Enrique 22 pm Ekipa24.si

Srce parajoče besede o umrli hčerki: Španski ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Srhljivo pričevanje Maje Megla: Uranjek je v Smodeju našel idealnega družabnika z deviantnimi nagnjenji

Deli na:
Srhljivo pričevanje Maje Megla: Uranjek je v Smodeju našel idealnega družabnika z deviantnimi nagnjenji

Maja Megla - Foto: Nada Žgank

Afera Smodej/Uranjek je zopet opozorila na temačno spolno predatorstvo, ki je v naši družbi nedopustno tolerirano (po podatkih iz raziskave ministrstva za pravosodje iz leta 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, to je 400.000 posameznikov!).

Nič ni narobe s tem, da se posamezniki dogovorno podajajo v obskurne spolne prakse. V primeru Smodej/Uranjek pa je šlo za obtožbe spolnega nasilja in omamljanja. Roman Uranjek, uveljavljen slikar z močnim družbenim vplivom in zaledjem, je ob izbruhu afere storil samomor. Afero so za tem zlorabili za politična obračunavanja ter medijske linče, namesto za razkrivanja zlorab ter pomoč žrtvam.

Dekleta tudi ni moglo opogumiti hladno pozivanje k prijavam in še manj branje nekrologov z občudujočimi zapisi o pokojnikovi domnevno vrhunski umetnosti in človeški prijaznosti. Kritične glasove so utišale tudi zahteve 'o mrtvih vse dobro'. Če je temu tako, bi morali spremeniti zgodovinske učbenike. In še dobro, da ni bil Hitler boljši slikar in umetnik, kajti potem bi se morda v imenu umetnosti občudovalo tudi njega. Hvalospevom Uranjeka se ne morem pridružiti. Tudi ne opravičevanjem (bil je zaveden) in molku (o vsem, kar vemo o njem). Zato moram spregovoriti. Za vse njegove žrtve, ki ste okamenele. In kljub posledicam, katerih se zavedam, da bodo sledile.

Bilo je leto 1984, ko sem bila v prvem letniku fakultete in smo se mladi družili v dveh lokalih, poleti na vrtu v Riu in pozimi v kavarni Union. Tam je bila naša 'scena', burno ustvarjalna, v njej pa režiserji, igralci, glasbeniki, slikarji, filozofi, sociologi. Na vrtu v Riu sem spoznala Romana Uranjeka. Vanj je vstopal v delovnem plašču, popackanem s slikarskimi barvami, da se je na daleč videlo, da je slikar, ljudje na ulicah pa so najverjetneje menili, da gre za pleskarja, ki odhaja z dela v poznih nočnih urah. Laibachi so takrat prebivali v Londonu. O njih se je šušljalo z občudovanjem.

Z Romanom sva postala par jeseni leta 1986. Odnos je trajal mesec dni do prvega poskusa ponižujočega, deviantnega spolnega odnosa. O njem ne želim javno govoriti, lahko pa ga, če bo potrebno, opišem policiji ali tožilcu.

Zgodil se je že zloglasni TV tednik z zahtevo, da se Laibach prepove, tudi legendarni Novi Rock je burno odmeval in vrsta njihovih razstav ter koncertov. V letu 1984 je že nastala gledališka skupina Sester Scipion Nasice z Draganom Živadinovim in slikarska skupina Irwin, katere član je bil Uranjek. Tudi njihovo skupno umetniško gibanje je že nosilo ime Neue Slowenische Kunst (NSK).

Z Romanom sva postala par jeseni leta 1986. Odnos je trajal mesec dni do prvega poskusa ponižujočega, deviantnega spolnega odnosa. O njem ne želim javno govoriti, lahko pa ga, če bo potrebno, opišem policiji ali tožilcu. Najin odnos sem takoj prekinila. Zaradi tesnega druženja z Laibachi sva za tem več kot deset let ostala v bližini eden drugega. Mnogokrat me je v tem času nagovoril, kako nedorasel je bil nekdaj. Dajal mi je vtis, da je šlo za pubertetne neumnosti, da se je spremenil in dozorel.

Ljudje se lahko spremenimo in prav je, da imamo drugo priložnost, zato sem petnajst let po neprijetnem dogodku odprla vrata za najino ponovno prijateljstvo in druženje. A nikoli in nikdar za nič intimnega! (Kljub temu napaka, danes vem. Nikoli ne verjemi besedam, če te niso podkrepljene z dejanji. V dejanjih pa je Roman z ženskami še vedno grdo ravnal.) Takrat sem bila že nekaj let novinarka v kulturi in je postala 'scena' moja služba. Neprestano sva se srečevala ter nato tudi zasebno družila. Leta 2011 sva prekinila stike.

A pojdimo po vrsti. V osemdesetih letih in tudi kasneje je bilo v moji generaciji spolno predatorstvo družbeno tolerirano. Opravičevalo se ga je in minimaliziralo. Bojim se, da je še vedno tako. Roman je ženske javno otipaval in na očeh vseh nadlegoval. Najpogostejše reakcije so bile: 'Ah, naš Romanček!' Na desetine, morda stotine žensk in moških smo/ste bili temu priča v javnosti! Spolno nasilje je izvajal tudi malce bolj skrito, ženskam v usta potisnil jezik, se ob žensko podrgnil z nabreklim udom, jo zagrabil za joške, šlatal po riti in za mednožje. Govorim o tistem, kar sem sama doživela in videla zadnjih trideset in več let, in kar so izkusile ženske, ki jih dobro poznam. Ker je bil slaven, se mu je gledalo skozi prste.

Foto: M24 - Roman Uranjek

Naj opišem primer. Bilo je na novoletni zabavi ministrstva za kulturo v stari dvorani hotela Union pred prenovo. V dvorani je bilo na stotine umetnikov. Roman pride na hodniku do mene in mi objestno reče: »Nimam meja. Vse si lahko privoščim.« Nato se zavrti na peti in odide v dvorano. Osupla sem stopila za njim in ga spremljala s pogledom. Stekel je proti dvema dekletoma, ki sta sedeli na stolih, padel na kolena in se pridrajsal do njiju ter začel eno otipavati od gležnjev proti kolenom do mednožja. Dekle je okamenelo.

Nato je vstal in stekel na drugo stran, zagrabil za ramena pokojno slikarko Lučko Koščak, jo zaobrnil in zalizal v usta. Ko ga je odrinila, je stekel zopet na tretjo stran dvorane in s početjem nadaljeval. Zgroženo sem se nanj ujezila, kako ostuden je s takšnim obnašanjem. Morda ga je opomnil še kdo. Po tem dogodku se je, vsaj pred mano, obrzdal v javnem predatorskem obnašanju. Kar pa ne pomeni, da tega ni počel še naprej in malce bolj skrito.

Roman Uranjek je bil del slikarskega kolektiva Irwin in širšega umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst. Bolj, kot so se uveljavljali v tujini, več je imel doma vpliva in moči. Spretno je pletel omrežje političnih in kapitalskih vezi, krepil svoj vpliv na programe razstavnih galerij in muzejev ter svoj vpliv na ljubljansko vizualno sceno in mlade umetnike. Rad je podarjal križe in se s tem ljudem prikupil. Iz žensk je delal muze, kar jim je laskalo, in jih – kot tudi prijatelje – fotografiral in vključeval v svoja 'umetniška dela'. Ljudje so bili počaščeni. Pristali so v umetnosti. Postali so pomembni. Bil je vratar, mimo katerega na pomemben del ljubljanskega umetniškega prizorišča ni bilo mogoče vstopiti. In če si se mu zameril, si iz prizorišča izpadel. Dobil je moč, da je posegal v življenja ljudi. S krepitvijo moči se je stopnjevala tudi njegova objestnost.

Živel je dvojno življenje. V krogih vplivnežev je bil galanten, pozoren in zabaven ter zelo sladek in ljubezniv do tistih, ki so bili pomembni na njegovi karierni poti. Imel pa je tudi svoje temno življenje: spolno predatorstvo, ki je bilo na očeh javnosti, in diabolično perverznost, za katero smo izvedeli nedavno, četudi se je v drobcih nakazovala že prej.

Smodeja ne poznam in ga nikoli nisem srečala, menim pa, da je Roman v njem končno našel idealnega družabnika, človeka iz sveta vizualne umetnosti z deviantnimi nagnenji.

Naj ponazorim na primeru. Po letu 2011, ko nisva imela več niti zasebnih in niti poslovnih stikov, sva se še vedno srečevala na javnih kulturnih dogodkih ali pa nekajkrat slučajno ob sobotah na ljubljanski tržnici, na kateri se je dobival s svojimi kolegi, znanci. Na enem od teh naključnih srečanj se je pred vsemi na glas junačil, kako med seksom ščije po ženskah. To zgodbo številni poznate! Vem, da jo! Celo do mlajših generacij je prišla. Ob drugi priliki se je napihoval, da ima vsak vikend seks z drugo žensko. »Kako ti to uspe«, je vprašal moški ob omizju. »Vztrajno poskušam vedno znova. Vsaka deseta pade,« je odgovoril. Predator neprestano poskuša. In ne odneha. In ne razume besede 'ne'.

Smodeja ne poznam in ga nikoli nisem srečala, menim pa, da je Roman v njem končno našel idealnega družabnika, človeka iz sveta vizualne umetnosti z deviantnimi nagnjenji. Skupaj sta lahko izživljala svoje temačne perverznosti. Nekaj deklet je gotovo privolilo v obscene spolne prakse in so bile zato konsenzualne. Drugim se je med spolnim odnosom deviacija zgodila.

Znanka je spregovorila te dni: šlo je za nenaden, nedogovorjen analni spolni odnos, ki ga je dokončal, četudi se mu je dekle upiralo. In nato so še tretje, ki jih je čustveno demonsko zmanipuliral. Roman je iskal ranjena, negotova, ljubezni sestradana dekleta, ki jim je dajal vtis, da zanj obstajajo le one, da so pomembne, da so vredne. Takšne ranjene ženske so pogosto globoko soodvisne. Otrpnejo in ostanejo. Zakaj počnemo, kar počnemo, korenini v travmah preteklosti, v ranah in poškodbah. Zakaj se ženska vrača k moškemu, četudi jo pretepa? Zakaj se prostitutka vrača k zvodniku, četudi jo ponižuje? To ni stvar mazohizma, temveč psihologije. Ta globoko ranjena dekleta so bila pripravljena za drobtinice pozornosti in ljubezni narediti vse. Morda so bila tudi patriarhalno vzgojena v poslušnosti in predanosti avtoritetam. Svetovno znan in vpliven umetnik je bil zanje nedvomna avtoriteta.

Ena od Uranjekovih žrtev je našla moč in pogum ter s pomočjo strokovnjakov oddala ovadbo na okrožno javno tožilstvo v ponedeljek, 29. 8. 2022. V njej opisuje Romanovo početje:

»Zahteval je, da se uležem na tla in je hodil obut s čevlji po mojem telesu, neoziraje se na bolečino. Nositi sem morala pasjo ovratnico in hoditi po njegovem stanovanju kot žival-psica ter obvezno piti šampanjec s pasje sklede. Privezoval me je na stol in bičal, medtem ko sem ga morala oralno zadovoljevati. Uriniral mi je po obrazu in telesu, polival vroči vosek po telesu, porival steklenico šampanjca v vagino...«

Roman je iskal ranjena, negotova, ljubezni sestradana dekleta, ki jim je dajal vtis, da zanj obstajajo le one, da so pomembne, da so vredne. Takšne ranjene ženske so pogosto globoko soodvisne. Otrpnejo in ostanejo.

Vedno jo je najprej napil, od njega pa je odhajala objokana. Pokazal ji je odvraten, obscen pornografski film, ob katerem je padla v nezavest in mu je, ko se je zavedla in umirila, rekla, da ne želi imeti nič s tem. A se je vedno znova vztrajno vračal k svojim predlogom in izprijenosti stopnjeval. Če mu ni hotela ugoditi, je grozil, da jo bo zapustil. Ker je bila ravnokar zapuščena, se je grozno bala ponovne zapustitve. »V tistem času bi bila pripravljena za objem storiti karkoli, tudi to, da bi me rezal,« je povedala. »Za drobtinice človeške bližine in pozornosti sem z njim počela marsikaj, kar nisem želela in tudi nisem hotela. Bila sem globoko soodvisna in strta.« Izrabil je njeno ranljivost na najnižji točki njenega življenja.

Pripoveduje dalje: »Tonila sem in si nisem znala pomagati. Bila sem popolnoma ponižana in nisem vedela, kako ven iz bolnega odnosa. Povsem mi je uničil dostojanstvo in samospoštovanje. Padla sem v nemoč, da spremenim svoje življenje. Sram in krivda sta me paralizirali. Potreba po podpori in ljubezni me je še bolj hromila.« Ko se je iztrgala iz njegovih krempljev, se je povsem umaknila, po njegovem samomoru pa se je izkazalo, da je njune videoposnetke, ki naj bi bili le za njegovo privatno uporabo, brez njenega privoljenja posredoval drugim.

Foto: M24 - Dušan Smodej

Nekateri moški očitno doživijo posebno seksualno potešitev zgolj v nasilnih in deviantnih seksualnih praksah, v katerih se nad drugimi izživljajo in tako izkazujejo svojo moč. Njegovo nadlegovanje žensk je bila igra moči in nadmoči. Predatorska igra lova in plena. Druga ženska je naredila prijavo na policiji v petek, 26. 8. 2022. V njej med drugim piše:

»Do Uranjekovega ateljeja na Tržaški ulici v Ljubljani sem šla sredi dneva, da bi dobila/vrnila grafični material. Z Uranjekom se nisva osebno poznala, vendar me je po nekaj minutah pogovora na pragu ateljeja nenadoma objel, poskušal poljubiti in želel, da grem z njim v atelje. Izvila sem se iz prijema in odšla. Dogodek mi je pustil izjemno slab občutek. V naslednjih letih me je na otvoritvah razstav ali drugih javnih prireditvah ponovno poskušal otipavati, povleči k sebi (recimo, na stopnišču, ko sva šla po naključju drug mimo drugega), tako da sem postala pozorna na njegovo prisotnost in sem se mu izogibala. Ko pomislim za nazaj, bi se verjetno morala takemu početju glasno upreti, sem se pa v nelagodju ves čas le umikala.«

Zakaj ni prijav? Ker so mnoga dekleta povsem ohromljena s sramom, krivdo in strahom. Bojijo se javnosti, obrekovanja, posledic ter sodb 'zakaj pa si bila tam'!

Kaj je počel z ženskami zadnja leta, je lahko še bolj srhljivo. Predatorji stopnjujejo svojo deviantnost. Tiste izprijenosti, ki so jih zadovoljile nekdaj, jih polagoma ne več. Kot heroinski odvisniki rabijo močnejšo dozo, še več opolzkosti in obscenosti. In več, kot imajo moči, več si privoščijo. Žrtve kuhajo kot žabe v loncu na majhni temperaturi, dokler še same ne vedo, kdaj so skuhane. Pristajajo na čedalje hujše opolzkosti.

Zakaj ni prijav? Ker so mnoga dekleta povsem ohromljena s sramom, krivdo in strahom. Bojijo se javnosti, obrekovanja, posledic ter sodb 'zakaj pa si bila tam'! Naj takoj poudarim: če prideš na žur, to ne pomeni, da ti je lahko podtaknjena droga, da si posiljena, sodomizirana in žrtev sadističnega izživljanja. Samo ja pomeni ja! Nič brez tvojega pristanka!

Žal mi je za dekleta, ki jim povsem verjamem v njihovih zapisih grozljivih zgodb na Instagramu. Žal mi je tudi Romanovih kolegov, slikarskega kolektiva Irwin in oblikovalskega kolektiva Novi kolektivizem. Slej ko prej bodo morali spregovoriti, pojasniti, se opredeliti. Vem le, da se je Laibach od Romana Uranjeka ogradil že pred dvajsetimi leti in prav tako Dragan Živadinov, ustanovni član NSK. Njuno ogorčeno pismo zaradi poslovnih nekorektnosti (reinterpretacija zgodovine, potvarjanje dejstev) je bilo takrat javno objavljeno. NSK je dokončno prenehal obstajati.

Ko je leta 1980 nastala glasbena skupina Laibach, je Dejan Knez v svoji genialnosti vzpostavil ikonografijo, motive in umetniški pristop skupine. Med temi motivi je bil tudi sloviti Malevičev suprematistični križ. Leta 1983, ko je bila ustanovljena slikarska skupina Irwin, kateri je pripadal Uranjek, so ta motiv apropriirali (si ga prilastili). Roman ga je nato uporabil tudi v svojem projektu En križ na dan, pri katerem je vztrajal od leta 2002 do samomora pred tednom dni, ko je na spletnem omrežju objavil svoj zadnji križ.

Ne vem, kako bomo v bodoče gledali njegove slike s temnimi, črnimi, počečkanimi križi, ne da bi nas spominjale na spolno predatorstvo in temačno izprijenost.

Ne vem, kako bomo v bodoče gledali njegove slike s temnimi, črnimi, počečkanimi križi, ne da bi nas spominjale na spolno predatorstvo in temačno izprijenost. Sama vem, da z odporom. Ne bi jih imela v svojem domu. In upam le, da temne sence ne bodo oplazile izjemne vizualne zapuščine Laibacha, ki z Romanovim početjem ni imela in tudi nima nič.

Te dni smo brali vzhičene zgodbe o Uranjekovi fanatični privrženosti umetnosti. Menim, da ima njegovo čaščenje umetnosti povsem prozaične psihološke razloge. Če je umetnost na piedestalu in on v njej pomemben akter, je s tem tudi on na piedestalu. Ali drugače: če si pomemben v nečem, kar postavljaš za pomembnejše od vsega drugega, postaneš s tem tudi sam pomembnejši od drugih. To narcisistično poveličevanje umetnosti ne služi umetnosti sami, temveč tistim, ki si v njej gradijo kariere in svojo pomembnost. Umetnost ne rabi tega narcisizma. Z nami je, odkar obstaja človek, ki je risal po jamah in prepeval na tratah. Nobene borbe zanjo ni potrebne. Je avtohton, človeku imanenten izraz njegovega bogatega notranjega sveta. In takšna bo ostala z nami, dokler bo obstajal človek.

Žal mi je za vse žrtve in tudi za vse tiste, ki živite v zanikanju, lažni hvali in molku, kajti z molkom soustvarjate predatorsko družbo.

Maja Megla, novinarka, avtorica, založnica in publicistka
https://majamegla.si