Stanovanjska pravica je nova ločnica med revščino ter znosnim življenjem, ne pa premoženje. Danes pomeni mejo med revščino in blaginjo lastništvo stanovanja ali hiše ali pa možnost najema, ki posameznika ali družine ne oropa možnosti za dostojno preživetje. Kdor te možnosti nima, je obsojen na bližino revščine ali revščino.
Zato se tudi mladi ne odseljujejo od staršev, kar jih obsoja na patološke medsebojne odnose in to, da nikoli ne odrasejo, ker ostajajo vseživljenjsko odvisni od njihove pomoči. Ali pa se odseljujejo od doma, vendar so obsojeni na uborno preživetje, ker jim višina najemnine jemlje velik delež mesečnega zaslužka. Za svojo samostojnost in odraslost tako plačajo izjemno visoko ceno.