Stanovanjska pravica je nova ločnica med revščino ter znosnim življenjem, ne pa premoženje. Danes pomeni mejo med revščino in blaginjo lastništvo stanovanja ali hiše ali pa možnost najema, ki posameznika ali družine ne oropa možnosti za dostojno preživetje. Kdor te možnosti nima, je obsojen na bližino revščine ali revščino.

Zato se tudi mladi ne odseljujejo od staršev, kar jih obsoja na patološke medsebojne odnose in to, da nikoli ne odrasejo, ker ostajajo vseživljenjsko odvisni od njihove pomoči. Ali pa se odseljujejo od doma, vendar so obsojeni na uborno preživetje, ker jim višina najemnine jemlje velik delež mesečnega zaslužka. Za svojo samostojnost in odraslost tako plačajo izjemno visoko ceno.

Kot primer lahko navedem posameznika iz Ljubljane (v bistvu pa gre za usodo mladih ljudi v Južni Evropi, kjer govorimo o »mediteranskem modelu prehodov v odraslost«, ker ostajajo mladi izjemno dolgo odvisni od staršev; je pa to vse bolj usoda vseh evropskih družb). Ta model je značilen za Italijo, Španijo in tudi za Slovenijo. Za vse te države je značilna tudi nižja rodnost in naglo staranje prebivalstva.

Slovenija

Posameznik iz Ljubljane je končal študij na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je pridobil diplomo na smeri, ki ga obsoja na nezaposlenost ali na priložnostna dela, ki nikakor niso v skladu z znanjem, ki ga je pridobil na univerzi. Vendar živi dovolj dobro, da lahko obiskuje lokale in potuje v eksotične dežele. Živi pač v »hotelu Mama«, ni mu treba plačevati najemnine, mama pa mu še zmeraj kuha in pere. Tako ima na razpolag dovolj denarja za sorazmerno kakovostno življenje.

Nekdo drug, ki ne živi v stanovanju svojih staršev, pa je obsojen na izjemno visoko najemnino, na življenje v stanovanju, ki si tega imena niti ne zasluži, in na vsakdanji boj za preživetje.  

Zato se zavzemam za to, da se zgradi dovolj najemnih stanovanj, ki bodo v lasti skupnosti, ali bodo imela zagotovljene znosne najemnine. Vendar morate biti pri moji obravnavi previdni, ne zavzemam se namreč za splošen dvig uslug, ki jih ponujata skupnost ali država blaginje. Posameznik, ki ima urejeno najemniško razmerje, živi v stanovanju, za katerega plačuje znosno najemnino, se mora jasno zavedati, da je za svojo usodo in kakovost preživetja odgovoren on sam.

Ena od možnosti, da se pridobi dovolj denarja za to, da se investira v nastanek novih stanovanj, je tudi plačljivo šolanje. Danes se zdi samoumevno, da lahko študira domala vsak (na Slovenskem imamo enega od najbolj odprtih sistemov visokega šolanja na svetu), a za to ne nosi nobene odgovornosti. Študij pač konča ali pa ne (iz svoje izkušnje vam lahko povem, da diplomo pridobi vsakdo, ki začne s študijem, če šolanja ne zapusti zaradi lastnih interesov; znanje in resen študij pri tem ne igrata domala nobene vloge).

Toda nam primanjkuje obrtnikov. Zakaj bi sploh moral imeti vsakdo diplomo s področja sociologije, filozofije, ekonomije ali prava? To ni potrebno, nobenega dvoma tudi ni, da je dostojanstveno tudi delo, ki ga opravlja nekdo, ki vam lahko zamenja streho, položi ploščice ali uredi vodovodno napeljavo. Hkrati pa, to moram dodati, povprečen politično in nazorsko levo usmerjen Slovenec / Slovenka zaničuje podjetnike in podjetništvo. 

V Sloveniji potrebujemo najmanj 20.000, govor je celo o 40.000 stanovanjih. Vendar se ta stanovanja ne gradijo.

Od te točke naprej, ko je torej posamezniku zagotovljen dostop do stanovanja, ki ga ne oropa možnosti za dostojno preživetje, ko mu ne grozi več revščina, mora prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Torej mora tvegati v svojem poklicu, tvegati mora kot podjetnik in biti inovativen. Pa ne govorim o tem, da je to nekaj, kar je absolutno nuja, ki se ji morajo podrejati vsi najemniki ali lastniki stanovanj in hiš. Ne, gre le za to, da se s tem odpre dovolj prostora za podjetne in inovativne ljudi.

Takšen način življenja, kot so ga bili deležni naši starši, ki so živeli po 2. svetovni vojni, zagotovljena so jim bila poceni stanovanja, zastonjsko zdravljenje in šolanje, je stvar preteklosti. Ker je bilo posamezniku zagotovljeno dostopno stanovanje, mu je bila olajšana pot v osebno in poklicno življenje, bistveno mu je bila olajšana tudi horizontalna mobilnost, torej premik iz kraja v kraj (se pa Slovenci neradi selijo, tako je bilo vsaj v preteklosti). S tem je bila in je omogočena alokacija delovne sile v prostoru, torej iskanje primernega delovnega mesta ne le v Ljubljani, temveč tudi na Primorskem in v Prekmurju.

Posebno vprašanje pa je starševanje in njegova draginja. Slovenija ima dovolj razširjeno mrežo vrtcev, ki so tudi dovolj poceni, medtem ko je kaj takšnega v drugih državah pogosto povezano z visokimi stroški oskrbe in šolanja otroka.

Azija

Za primer bom navedel azijske države, kot so Južna Koreja, Tajvan, Japonska in Kitajska. Za vse te države sta značilni naglo staranje in izrazito nizka rodnost. Južna Koreja ima najnižjo rodnosti ter najvišjo stopnjo samomorilnosti tako mladih kot starih na svetu. Poleg tega je ta družba izrazito kompetitivna, torej podrejena silovitemu tekmovanju mladih za doseg čim višjih izobrazbenih dokazil, ki naj jim omogočijo vstop na najpomembnejše univerze v državi. Mladi se zato šolajo cele dneve, od jutra pa do polnoči in še dlje, najprej v šoli, nato pa v posebnih institucijah, ki jih pripravljajo na sprejemne izpite na univerzah.

Južna Koreja doživlja tudi močan proces urbanizacije, kar pomeni, da se mladi množično preseljujejo v Seul, glavno mesto, kjer so najemnine izjemno visoke, plače za delo v podjetjih, ki niso Samsung, LG ali Hyundai, pa so nizke. Številni mlajši ljudje morajo opravljati po dve deli hkrati, da lahko sploh preživijo. Stanovanj po znosni ceni ni dovolj oziroma jih sploh ni, veliko mladih pa živi v izjemno majhnih stanovanjih. Ker ne premorejo dovolj, se tudi ne poročajo. Otroci so tudi izjemno dragi, kar pomeni, da sta draga njihova oskrba in šolanje.

Ko gre za samomore starejših ti v skladu s kulturnim vzorcem skrbijo za to, da ustvarijo čim ugodnejše razmere za uspeh otrok v izobraževalnem sistemu. Je pa tako, da mladi, če uspejo, pogosto ne skrbijo za starše, ker so visoko individualizirani. Njihovi starši ostajajo sami in revni. In ker ne uživajo podpore svojih otrok, pogosto naredijo samomor. Tako je tudi z mladimi, ki ne naredijo sprejemnih izpitov na kateri od elitnih univerz. Ker niso uspeli v tem, da bi zadovoljil pričakovanja svojih staršev in sorodnikov, se tudi oni pogosto ubijejo.

Tako je tudi na Tajvanu in Japonskem. Podobno se dogaja tudi na Kitajskem, ki ima vse več mladih, ki sicer imajo diplomo, na primer s področja komunikologije ali novinarstva, a kitajski trg še zdaleč ne premore toliko primernih delovnih mest. Tudi na Kitajskem je pritisk staršev na otroke izjemno močan, zato ti staršem svoj neuspeh pri zaposlovanju raje zamolčijo.

Sicer je za Kitajsko značilen proces, ki ga je mogoče primerjati z dogajanjem na Slovenskem. V obeh državah so namreč omogočili množičen vpis mladih na fakultete, da so s tem zakrili realno dogajanje v družbi, kar vključuje podatke o deležu mladih, ki so nezaposleni. Hkrati so z odprtostjo univerz s trga dela umaknili tisti del prebivalstva, ki bi lahko izražal politično nezadovoljstvo.

Dostop do stanovanja je nekaj, kar omogoča znosno preživetje in višjo rodnost, o tem ni nobenega dvoma. Tako je tudi v Evropi. V Veliki Britaniji je laburistična vlada napovedal gradnjo 1,5 milijona stanovanj. Stanovanjske razmere so vse manj ugodne tudi v Nemčiji, kjer je 70 odstotkov ljudi najemnikov. Nova stanovanja je v času volilnega boja sicer napovedoval kancler Scholz, ki bo kancler le še dober mesec, vendar so dejanske razmere takšne, da v Nemčiji na leto zmanjka 160.000 stanovanj, v treh letih torej blizu pol milijona.

Upoštevati je treba tudi to, da je Nemčija leta 2015 omogočila prihod 1,2 milijona beguncev z Bližnjega vzhoda, leta 2022 in kasneje pa milijon iz Ukrajine, skupaj torej 2,2 milijona ljudi. S tem je celoten sistem stanovanjske oskrbe dokončno potisnila v kaos. Ti ljudje imajo namreč zagotovljena stanovanja (se pa o tem ne govori, ker to ni politično oportuno).

Sašo Švigelj

Če Velika Britanija nima dovolj delavcev, ki bi lahko stanovanja gradili, pa so v Nemčiji predpisi za gradnjo stanovanj takšni, da omogočajo le uporabo dragih materialov, davki na zemljišča pa so izrazito previsoki. Zaradi tega so nemška stanovanja izjemno draga, njihove najemnine pa previsoke. Dostopna so le zgornji tretjini družbe, srednji sloj ima z dostopom že težave, nižji sloj pa je v vedno večji stanovanjski stiski.   

Tukaj lahko omenim primer dveh ljudi, ki sem ju srečal na delu v Nemčiji. Prvi mi je pred letom dni dejal, da je moral za najem dvoinpolsobnega stanovanja v Berlinu posredniku plačati 6000 evrov podkupnine, drug sodelavec pa mi je pred nekaj tedni povedal, da je moral za to, da je lahko najel triinpolsobno stanovanje posredniku plačati 10.000 evrov podkupnine.

V obeh primerih gre za stanovanji z zagotovljeno višino najemnine, ki je sicer znosna. To samo po sebi pove dovolj o razmerah na nemškem stanovanjskem trgu ter o domnevni nemški poštenosti. Podkupnini sta namreč zahtevala in prejela dva »bela« Nemca.  

Epilog

Ko govorimo o Sloveniji, potrebujemo najmanj 20.000, govor je celo o 40.000 stanovanjih. Vendar se ta stanovanja ne gradijo. Se pa pogosto omenja, da je le v Ljubljani praznih 11.000 stanovanj. Če bi njihove lastnike s ciljanim obdavčevanjem prisilili v to, da bi stanovanja oddajali v najem, naj bi rešili slovensko stanovanjsko problematiko. Vendar temu tako, sklicevanje na ta stanovanja je zgolj izgovor za to, da se nič ne naredi. Zato se nanje sploh ni smiselno ozirati ali sklicevati.

Veliko teh stanovanj je le parkirišče za denar balkanske narkomafije in privilegirancev s celotnega Balkana, ki jim ni mar za davke (ni pa nikakršnega dvoma o tem, da je balkanska narkomafija globoko usidrana v Ljubljani, pa ne le v njej; Slovenija njim in privilegirancem ne pomeni a le dobičkonosne pralnice denarja, temveč tudi izhodišče za prehod v »Evropo«).

Ravno te skupine so v zadnjih desetletjih pokupile izjemno veliko nepremičnin v celotni Sloveniji. S tem se namreč pere oziroma legalizira denar, ki je bil pridobljen v nelegalni, kriminalni dejavnosti in je bil tako ali drugače ukraden (pri tem pa nikakor ne zanikam tega, da so lastniki številnih praznih stanovanj v Ljubljani pošteni, se pa z oddajanjem nepremičnine ne želijo ubadati). 

Ne gre torej za stanovanjsko politiko, temveč za boj proti organiziranemu kriminalu. Ta pa je stvar policije, tožilstva in sodstva, ki očitno ne opravljajo svojega dela. Da je policija pri tem popolnoma odpovedala, ni nobenega dvoma. Od nje pa do politikov pa je le en korak.

Pred kratkim sem prebral, da so lani v Ljubljani zgradili 500 »socialnih stanovanj«. V primerjavi s potrebnim številom stanovanj je ta številka smešna in žaljiva. Poleg tega pa ne govorim o stanovanjih za tiste, ki pomenijo družbeno dno, temveč o tem, da se mora dostop do stanovanj zagotoviti vsem tistim, ki si tega želijo, pa nimajo izjemno veliko otrok in ne opravljajo izrazito slabo plačanih del. Govorim o družbi na splošno, o mladih na splošno, o ljudeh, ki si želijo tega, da bi bili samostojni, da bi živeli znosna in kakovostna življenja, ki si želijo imeti otroke ali več otrok.  

Sodobne družbe dejansko izvajajo biološki samomor. Ker ljudje nimajo dostopa do stanovanj, so obsojeni na bivanje pri starših ali pa na neznosne zaposlitvene razmere, ko garajo zgolj za to, da plačajo najemnino in si kupijo hrano. Na koncu meseca jim ne ostane nič. Otroci so v takšnih razmerah izjemno visok strošek, zato se ljudje zanje pač ne odločajo. Tudi to prispeva k staranju prebivalstva, ki je že sedaj, še bolj pa bo v neposredni prihodnosti, izjemno velik problem vseh razvitih družb.

Nikakor tudi ne govorim o tem, da se bo z dostopnostjo stanovanj bistveno spremenila demografska podoba sodobnih družb. Govorimo le o porastu rodnosti, ne pa o dvigu rodnosti na številke pred letom 1980, ko je bila rodnost več kot 2,1 in je omogočala obnavljanje prebivalstva. V bistvu gre za to, da se ljudem na splošno omogoči višja kakovost življenja.