Thomas Matthew Crooks Svet24.si

Kdo je bil Thomas Matthew Crooks: Tiho je bil kot ...

kraja, tatvina, žepar Svet24.si

Oči na peclje, še posebno če je okoli vas več ...

900234_plenkovic_andrej Necenzurirano

Gospodarji Hrvaške v Sloveniji delajo to, kar ...

Andrej Voncina-fb Reporter.si

Bomba za vernike: razrešen in suspendiran ...

bedak Ekipa24.si

Oprostite izrazu, ampak kakšen bedak! Nek ...

Lorella Flego, Mario Galunič - naslovka Revija Stop

Lorella Flego in Mario Galunič: 25 let trajajoča...

milicJPG Ekipa24.si

Linčajte Sekulića, linčajte mene, a vsak rabi ...

Slovenija

Slovenske politične norosti

Deli na:

Naše države na razžira samo velika gospodarska kriza - države, ki ji sedanja koalicija s svojim ne ukrepanjem še dodatno zabija žeblje v krsto - ampak tudi vse večja moralna kriza, kriza etike in temeljnih vrednot. Vsak dan nam oblast in njeni lakaji servirajo kakšno »novost«, ob kateri se običajno normalen človek vpraša, v  katerem stoletju živi. In, ali je res običajno normalen.

Naše države na razžira samo velika gospodarska kriza - države, ki ji sedanja koalicija s svojim ne ukrepanjem še dodatno zabija žeblje v krsto - ampak tudi vse večja moralna kriza, kriza etike in temeljnih vrednot. Vsak dan nam oblast in njeni lakaji servirajo kakšno »novost«, ob kateri se običajno normalen človek vpraša, v  katerem stoletju živi. In, ali je res običajno normalen.

Ko so Novinarji brez meja objavili, da je Slovenija na lestvici medijske svobode nazadovala za sedem mest (iz 30. na 37.), se je med prvimi oglasil Grega Repovž, predsednik Društva novinarjev Slovenije in oznanil, da je to posledica Janševe vladavine. Ni ga motilo, da Novinarji brez meja niso ocenjevala leta, v katerem je Janša predsedoval vladi, Repovž niti ni refletiral nekaterih dogajanj »medijske svobode« v času, ko je na oblasti nova, več kot leva koalicija Boruta Pahorja. Smešnica, ki jo je izrekel Repovž, je seveda žaljiva za razmišljujočega človeka, a Repovž je znan po tem, da se rad norčuje iz javnosti. V resnici pa se norčuje iz sebe. Zadnjič je kot odgovorni urednik Mladine dovolil objavo pamfleta, naperjenega proti vodstvu RTV SLO, v katerem je avtorica med drugim zatrjevala, da so bili ob prihodu novega vodstva na TV in radiu zamenjani vsi odgovorni uredniki, nastavljeni pa posamezniki, ki niso dobili pozitivnega mnenja novinarskih zastopstev. Ko sem na laž reagiral tako, da sem na njegov naslov poslal demanti, ga »demokrat«, soavtor akcije 571 in sopodpisnik politikantske peticije proti Janši, predsednik novinarskega društva in »veliki borec za svobodo« medijev ni objavil. Čemu le ne? Zato, ker sem v njem dokazal Mladinino sprevrženost in dvojne vatle, ki jih uporabljajo proti tistim, ki jih imajo za sovražnike in nasprotnike. Na veliko in skrajno žaljivo so se v Mladini razpisali o imenovanju Uroša Urbanije za novega odgovornega urednika multimedijskega centra TV, ker ni dobil pozitivnega mnenja zastopstva, lagali, da so bili na RTV vsi odgovorni uredniki imenovani brez tega pozitivnega mnenja, ob tem pa mirno zamolčali, da je tudi njihov Grega Repovž na svoj položaj prišel brez podpore kolektiva Mladine. Repovž je s tem, ko tega mojega pisma ni objavil, seveda opravil akt tipične cenzure, ki jo med drugim očita televiziji v zvezi s Hri-barjem, ker pač ne prenese ogledala, ki pokaže njegovo drugačno, profesionalno grdo podobo. Zaradi tega in še česa bi medijska svoboda na slovenskem lahko padla še za kakšen razred nižje.

Za veliko več razredov bi slovenska medijska svoboda nazadovala tudi v primeru gonje proti Borutu Mešku, odgovornemu uredniku Slovenske tiskovne agencije (STA), ki jo v tipični boljševistični maniri izvaja Bojan Veselinović. Tisti Veselinović, ki je skoraj tri mandate vedril in oblačil (in delal kar je hotel) na Radiu Slovenija, kar pomeni, da je bil za sedanjo oblast več kot primeren in izboren kader. Način, na katerega se je Veselinović lotil odgovornega urednika, je seveda tipično levičarsko-koalicijski: najprej diskreditacija, potem pa likvidacija. Veselinović je z nekaterimi birokratskimi fintami skušal dokazati nesposobnost odgovornega urednika, čeprav je v resnici šlo za dnevni mobing, ki ga ni mogoče zdržati. Pahor in vlada, ki je Veselinovića nastavila na to mesto, pa si je kot Poncij Pilat še enkrat umila svoje »krvave« kadrovske roke rekoč, da s tem nimajo nič in da so kadrovske zadeve notranja stvar STA. Napaka je samo v tem, da je Veselinović Pahorjeva zunanja kadrovska stvar, ki zdaj počenja notranje kadrovske obračune.

S tem prispevkov k slovenski norosti še ni konec! Zoran Janković, ljubljanski župan in eden najbogatejših slovenskih novodobnih kapitalistov, bo v Ljubljani postavil in odkril spomenik Stanetu Kavčiču, predsedniku slovenskega izvršnega sveta, velikemu Slovencu, liberalcu, ki so ga s položaja in v popolno anonimnost spravili prav Jankovićevi politični predhodniki, katerih dedič je, a v sprevrženi neoliberalni in kapitalistični  podobi. To je tisti Zoran Janković, ki je dosegel »cestno« rehabilitacijo diktatorja SFRJ Josipa Broza Tita. Ob tem pa je cinično, da je prav t.i. »cestna afera« po udbovsko obračunala s Stanetom Kavčičem in prav besedica »cesta« je edino, kar lahko veže Jankoviča in Staneta Kavčiča.

V resnici bi Slovenke in Slovenci ob tem Jankovićevem ciničnem dejanju morali javno protestirati, žal pa tudi nisem zasledil, kaj menijo bližnji sorodniki Staneta Kavčiča, ki tega iz pietetnih in zgodovinsko-resnicoljubnih razlogov ne bi smeli dovoliti.
Pa to v sedanji slovenski politični norosti še ni vse! Ruski veleposlanik pri nas je postal Doku Zavgajev, prvi proruski predsednik nesrečne in do tal porušene in požgane Čečenije. Slovenska novodobna oblast je s tem pokazala, kaj ji pomenijo človekove pravice, ki se v Čečeniji še danes grobo kršijo in ki so se kršile tudi, ko je bil Zavgajev tam na oblasti. Zavgajev ni bil nič drugega kot moskovski diktator v tej deželi, zato je več kot simbolično to, da ga je nova slovenska oblast sprejela z odprtimi rokami. Je levičarski podmladek sedanjih stranka na oblasti protestiral? So demonstrirali pred ruskim in veleposlaništvom in slovensko vlado? So v spomin na žrtve v Čečeniji prižigali sveče in klicali parole o svobodi, človekovih pravicah? Seveda niso, ker so dvolični.
Matjaž Kovačič, šef slovenskih profesionalnih diplomatov, ki so ga polna usta diplomatske profesionalnosti, je čez noč postal koordinator za frankofonijo. Vse bi bilo v redu, a človek ne zna francosko. Kriteriji za katere se verbalno tolče, kadar hoče zminirati koga, ki mu ni všeč, so zdaj nekje v kletnih prostorih našega zunanjega ministrstva. Kovačiča pa ni nič sram, še nerodno mu ni.
Tako kot ni nerodno zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju, ki mu iz ministrstva uhajajo najbolj zaupne informacije (recimo pobuda za sklenitev sporazuma med Hrvaško in Slovenijo). Sicer pa je to v institucijah, kjer službuje Žbogar, že kar folklora: ko je bil veleposlanik v ZDA, mu je ušla tako imenovana washingtonska depeša, ki je Sloveniji naredila izjemno hudo (v Beogradu celo materialno) škodo. In takšnemu človeku zdaj zaupamo, da bo varoval nacionalne interese Slovenije, ko gre za mejni spor med Slovenijo in Hrvaško? Kdo se norčuje iz nas?!
In se je teden končal z imenovanjem Henrika Gjerkeša za novega ministra za lokalno samoupravo. Dobili smo ministra, ki mu priimka ni znal izgovoriti niti njegov delodajalec Borut Pahor, ker ga je na tisti tiskovni konferenci, na kateri je napačno izgovarjal njegov priimek, pač prvič v življenju videl. V tem primeru seveda ni šlo za Pahorjevo politično kadrovanje ministra, ampak za absurdni amaterizem.