Roman Leljak: Javno pismo Milanu Kučanu

Naj vas spomnim. Boris Mužič, pomočnik načelnika SDV v Sloveniji, je 03.07.1972 po naročilu zveznega šefa SDV Silva Gorenca izvedel s pomočjo svojih operativcev in sodelavcev ugrabitev Crnogorca v Salzburgu.  Uporabili so vse metode in sredstva SDV,  izrabili upravne postopke in ponaredili potni list, vse s ciljem, da bi domnevnega »terorista« Stjepana  pripeljali v Slovenijo.

04.07.1972 so ga začeli zasliševati. Grozovito zaslišanje si lahko poslušate. Ohranjeni so zvočni posnetki v Arhivu Slovenije.

Ohranjeno je 200 strani njegove osebne izjave, ki jo je takrat napisal po naročilu slovenske SDV.

In zakaj omenjam 13. julij 1972. Takrat ste, gospod Kučan, imeli 125. interno sejo sekretariata CK ZKS. Na seji ste bili: Andrej Marinc, Lojze Briški, Vlado Janžič, Franc Šetinc, Danica Jurkovič, Gojko Stanič, Franc Popit, Sergej Kraigher, Tone Kropušek in seveda tudi vi. Povabili pa ste Marijana Orožna, Egona Conradija, Borisa Mužiča in Martina Koširja. Zadnji štirje, verjetno veste, so bili vodilni v slovenski SDV. Imeli ste samo dve točki dnevnega reda, in sicer Razprava o aktualnih vprašanjih sovražne aktivnosti in delovanja v zvezi s tem in točko razno.

Gospod Boris Mužič, ugrabitelj Stjepana Crnogorca, vam je obširno poročal. Marijan Orožen je kot sekretar za notranje zadeve zahteval dodaten denar. Stjepan Crnogorac pa je v času seje nevedoč, kdo mu kroji usodo, prisilno pisal izjave. In če ste takrat gospod Kučan verjeli Mužiču, da je Stjepan Crnogorac  terorist, ki je pripravljal pripeljati novo skupino Hrvatov preko meje (dogajalo se je v času, ko je v bližini  Mute v Jugoslavijo prišlo 19 pripadnikov hrvaškega bratstva, da bi pomagali premagati takratni totalitarni sistem, ki ste ga vi aktivno vodili), vam sedaj, glede na ohranjeno gradivo, zagotavljam, da to ni bilo res. Nič takega mladi študent ni nameraval. V resnici je bil razpet med demokracijo v Avstriji in  vašem trdem nedemokratičnem sistemom.  Vsi dokazi so ohranjeni.

Po končani seji je Stjepan Crnogorac likvidiran. 

Gospod Kučan, od vas lahko pričakujem tri stvari. Prvič, da boste tiho in ne boste reagirali na moje pismo, drugič, da boste iskali sodno zaščito in glede na »poštenost« sodišča verjetno tudi uspeli in tretjič, da me boste poklicali in pomagali s svojo avtoriteto,  da trem bratom in trem sestram Stjepana Crnogorca omogočimo, da brata pokopljejo.

Ne vem, kaj se bo zgodilo. Denarja nimam, da bi si lahko privoščil osebno varovanje, nima smisla, da pišem gospodu Virantu, odgovoril bo, da ni zakonske podlage. Torej sem prepuščen javno zapisani besedi. Obljubim pa vam, da ne bom odnehal, z vašo ali brez vaše pomoči  bom našel posmrtne ostanke Stjepana Crnogorca. Ne bom odnehal.

Takrat ste bili vodilni v Sloveniji, bili ste predsednik samostojne Slovenije, še danes usmerjate nove politike. Takrat so vas plačevali in še danes vas plačujejo državljani.  Madež, ki vam ga lepim, lahko odstranite samo na način, da obrnete telefonsko številko gospoda Gorenca, Zemljariča in druge. Moj telefon je 041 288 170. Vso gradivo vam prinesem ali pošljem.

Družina Crnogorca je oprostila vsem, prosijo samo, da brata pokopljejo v družinski grobnici. Zmoremo toliko pietete? Tokrat ne gre za ideologijo. Gre za dostojanstvo, gre za osnovne človekove pravice.

Ali zmoremo zgodovino imenovati z resnico?