Kot je zapisala Horvat Petrovčičeva, je Leljakova trditev na parlamentarni komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da v omenjeni oddaji ni smel pokazati dokumenta, ki naj bi nastal 11. julija 1972 v Beogradu, neresnična. Leljak je kot razlog navedel, da je "tisti dan gospod Janez Zemljarič poklical urednico Ksenijo Horvat Petrovčič in so se tam dogovarjali, kako in na kakšen način".
"Z Janezom Zemljaričem nisem govorila ne tisti dan in ne nikoli prej, kaj šele, da bi se z njim dogovarjala o vsebini oddaje. V Informativnem programu TV Slovenija oddaje oblikujemo samostojno, upoštevajoč zgolj profesionalna novinarska merila," poudarja Horvat Petrovčičeva.
Kot je navedla, je Leljaka v oddajo povabila prav zaradi najdenih dokumentov in njihove razjasnitve, in to kljub pričakovanemu protestu velikega dela javnosti, ki je tudi v naknadnih odzivih na oddajo problematiziral udeležbo in kredibilnost Leljaka glede na njegovo preteklost. "Zakaj bi mu torej nato preprečila pokazati domnevne dokaze, še posebej, ker se v oddaji, ki poteka v živo, tega sploh ne more preprečiti," se še sprašuje urednica informativnega programa.
Leljakovo trditev na javni seji komisije DZ razume kot hudo žalitev in poskus diskreditacije. Ne le osebno, ampak tudi celotne ekipe oddaje Tarča, ki je bila na omenjeni parlamentarni komisiji izpostavljena obtožbam, "da je torej izvajala nekakšno dogovorjeno strategijo Informativnega programa TV Slovenija, katerega urednica sem, in javne televizije," je zapisala. Zato je proti Romanu Leljaku vložila tožbo.
Leljak je ob tem za STA povedal, da sta mu klic pisno potrdila dva zaposlena na TV Sloveniji in dodal, da gre torej za problem omenjene televizije. Sicer pa meni, da je bila celotna oddaja usmerjena narobe. Kritičen je tudi do pristopa novinarjev Milanu Doriču, za katerega Leljak sklepa, da je leta 1975 ubil hrvaškega emigranta Nikico Martinovića. Kot je opozoril, ga novinarji med drugim sploh vprašali, ali je bil sodelavec Udbe.