Zabava me, ko slišim, da naj bi bil nekoč liberalec, danes pa socialist

Vedno me zabava, ko slišim, da naj bi bil nekoč »liberalec«, danes pa »socialist«. Takšne etikete so za marsikoga priročne, a realnost je veliko bolj kompleksna. Res sem bil na začetku poti pod vplivom klasičnega liberalizma, ki ga cenim zaradi poudarka na svobodi, vladavini prava in odgovornosti institucij. V marsičem mi je ta tradicija še vedno blizu, vendar ne kot ideologija, temveč kot analitično orodje. Z leti raziskovanja sem ugotovil, da se razvoj ne zgodi zgolj po logiki prostega trga. Tudi najuspešnejše tržno usmerjene države, Južna Koreja, Nemčija, Singapur, Japonska, stojijo na močnih institucionalnih temeljih, strateških javnih politikah in vlaganju v človeški kapital.

Če me kdo imenuje »socialista«, ker priznavam pomen javnega zdravstva, izobraževanja in institucij, je to napačna oznaka. Nisem ne liberalec ne socialist, sem ekonomist, ki ga zanimajo dokazi. Če bi moral izpostaviti tradicijo, ki mi je najbližja, je to socialni liberalizem v najboljši obliki: kot okvir za razmišljanje o svobodi in odgovornosti, ne kot ideološka nalepka. Družbeni razvoj nikoli ne sledi enostavnim receptom, kajti uspeh leži v kombinaciji tržnih mehanizmov, verodostojnih politik in močnih institucij, ki preprečujejo zlorabo oblasti. To je tudi bistvo mojega raziskovalnega dela in osebnih pogledov.

Liberalizem ni »sekta«. Hayek in Friedman sta opozarjala na nevarnosti centralnega planiranja, pomen svobode posameznika in vladavino prava. Pogosto pa so njune ideje napačno razumljene: Friedmanovo misel o dobičku so mnogi razlagali kot dovoljenje za maksimizacijo brez odgovornosti, čeprav je sam poudarjal nujnost zakonov in pravil igre. Če liberalizem reduciramo na geslo »vsak zase«, res ne deluje. Pravi liberalizem je institucionalen: temelji na svoboščinah, predvidljivih pravilih in omejitvi zlorabe oblasti. Sam se vidim bližje socialnemu liberalizmu, kjer prosti trgi in inovacije stojijo ob boku močnih javnih sistemov: zdravstva, šolstva, obrambe, socialne varnosti, ki zagotavljajo enake začetne možnosti. Toda to ne sme biti na račun individualne odgovornosti.

Najbolj zdrava družba je tista, kjer javni sistemi nudijo osnovno varnost, posamezniki pa imajo še vedno spodbudo k delu, varčnosti in ustvarjalnosti. Zato menim, da je mogoče svet še vedno peljati po tirnicah Hayeka in Friedmana, a v zrelejši, socialno ozaveščeni obliki. Liberalizem 21. stoletja pomeni združitev odprte konkurence, močne vladavine prava, kakovostnih javnih storitev in globalne povezanosti. Nikakor ne gre za sekto, temveč za okvir, ki zagotavlja svobodo, obenem pa krepi družbeno kohezijo.

INTERVJU Z DR. ROKOM SPRUKOM V AKTUALNI TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN NA REPORTER PLUS