Sicer pa kot se reče – vse ob svojem času. 30. junija, denimo, naj bi bil sprejet zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju. Ministrica za javno upravo se sklicuje na oktobra lani podpisan dogovora o ukrepih na področju plač. Naj spomnimo Virantov Zakon o sistemu plač v javnem sektorju je bil sprejet v državnem zboru leta 2002, izvajati pa se je začel šele leta 2008.
Ministrica Sanja Ajanović Hovnik bi ga s svojo predvideno časovnico izvajala v okviru Virantovih standardov, to je leta 2027. Najbrž tega leta ne bo še enkrat na tem položaju. Virant je tudi sam v enem od komentarjev spomnil, da so bilo za pogajanja s sindikati potrebna leta. Zdaj so razmere še bolj zahtevne in tudi sindikatov je kar nekaj več.
Drug primer je stanovanjska reforma. Kot smo videli iz nekaterih izjav (denimo v Tarči) upanje na neprofitno najemno stanovanj, ki jim ga bo zagotovila dala Levica, pri mladih (družinah) hitro zmanjkuje. Število stanovanj, ki naj bi jih zgradili, pada, časovnica se razteguje – mladi bodo takrat že dosti manj mladi. Ocene poznavalcev so, da javnost o novi stanovanjski politiki oziroma reformi ne ve skoraj ničesar. Ustrezno sestavljenega strateškega sveta, v katerem bi imeli besedo poznavalci, ni, četudi Luka Mesec zagovarja posvetovalno vlogo strateških svetov.
Do zdaj smo bili navajeni, da so dobili reformo na mizo, jo popravljali, dopolnjevali, trgali, cufali ter jo nato sprejeli – ali pa tudi ne. Ta vlada se je reform lotila drugače: najprej spremembe najavijo in potem čakajo na odzive.
Pričakujemo, da bo ambicije po helikopterskem denarju za državno gradnjo stanovanj ustavil finančni minister Klemen Boštjančič. Minister za solidarno družbo Simon Maljevac pogumno omenja 100 milijonov evrov – ampak šele leta 2026, ko bodo volitve.
Ko smo že pri finančnem ministru, nedavno je dejal, da njegovi ministrski kolegi pogosto reforme razumejo tako, da se s tem ne more strinjati – po logiki: »Dajte nam več denarja, pa bomo stvari uredili«. Njegov odstop bi za vlado pomenil precejšen pretres. Tega ne pričakujemo, a naj spomnimo, da se je v začetku leta 2020 nekaj ur po odstopu finančnega ministra Andreja Bertonclja, s premierskega položaja poslovil še Marjan Šarec.
Do zdaj smo bili navajeni, da so dobili reformo na mizo, jo popravljali, dopolnjevali, trgali, cufali ter jo nato sprejeli – ali pa tudi ne. Ta vlada se je reform lotila drugače: najprej spremembe najavijo in potem čakajo na odzive. Tako je v pogovoru za Svet24 malce začudeno dejala prva sindikalistka Svobodnih sindikatov Lidija Jerkič. Nič novega, podobno so po volitvah sestavljali tudi koalicijsko pogodbo: s tekstom, ki je bil še nekje v oblakih in so ga začeli nato dopolnjevati in konkretizirati.
V izkušeni LDS so delali povsem drugače, vodili so igro; v koalicijski pogodbi leta 2000, je Janez Drnovšek v posebni prilogi eksplicitno zavezal k usklajenemu delovanju pri obravnavi kar 202 predlogov zakonov, ki so že bili vloženi v parlamentarno proceduro.
V sporazumu so pri vsaki konkretni navedbi v parlamentarno proceduro že vloženega predloga zakona zapisali na primer: »koalicija bo zakon zavrnila«, »koalicija bo zakon podprla«, »vlada bo zakon umaknila iz procedure«, »predlagatelj bo predlog zakona umaknil« ... Šlo za nadaljevanje dela predhodne vlade, ki jo je vodil prav tako Drnovšek ter največja vladna stranka.
Recimo, da bo takšno prilogo v slogu »vzemi ali pusti« pripravil Golob leta 2026. Če bo seveda bil predsednik vlade do te časovnice.
