Slovensko novinarstvo je v luči novodobnega koketiranja z oblastjo (z našimi seveda) postalo tudi silno inovativno! V zadnjem času je iznašlo kar precej novih novinarskih zvrsti oziroma žanrov, ki jih doslej teorija in praksa novinarstva ni poznala. Poglejmo nekaj primerov.
Domoljubno vestičarstvo – izvorno je nastalo v Delu v zvezi z afero Patria, v praksi pa ga je uresničeval novinar Dejan Karba s teološko izobrazbo. To glede izobrazbe omenjam zato, ker ta tip novinarstva ne potrebuje resnice, saj je laž mogoče teološko-filozofsko opravičiti v vsaki spovednici.Rdeči pamfleti ali kolumne s pedigrejem – sodijo med zvrsti, pri katerih gre za svobodomiselne, libertarne interpretacije dejstev, ki se skozi avtorsko pisavo spreminjajo v svoje nasprotje. Recimo: dejstvo je »Janša tega ni storil«, preinterpretacija avtorske pisave dejstva pa pravi »Janša mora biti kriv«. Ta žanr negujejo zlasti pri Dnevniku, stranske učinke pa pušča tudi v Delu, Mladini in Večeru.
Preiskovalna reportaža – vzameš polinformacijo, tretjino celotnega dejstva oziroma podatka, na pisalno mizo postaviš svojo partijsko izkaznico, svojo novinarsko člansko izkaznico (DNS), vprašaš za mnenje ministrico za resnico Majdo Širca in potem napišeš osem kartic besedila, v katerem dokazuješ nedokazljivo. To izjemno novinarsko zvrst so iznašli pri tedniku Mladina in jo negujejo še danes.
Med najnovejše inovacije na tem področju sodi ovaduško ali špicelj novinarstvo, ki so ga doslej malo sramežljivo uporabljali nekateri naši mediji, zdaj pa ga je na piedestal novinarskih na novo komponiranih žanrov postavil Dnevnik oziroma njihov kronični dopisnik, neki Blaž Laterner, ko je obračunal z Reporterjevo karikaturo ljubljanskega grofa Zorana Jankovića. Gre za zvrst novinarstva, da zasleduješ oziroma vohuniš za ne našimi mediji in jih potem v naših medijih ovajaš policiji, tožilstvu in nasploh zahtevaš ustrezne represalije. Problem tega tipa novinarstva je samo v tem, da dela reklamo (in naklado) sovražnim medijem, medtem ko našim branost še kar pada. Temu pa se v teoriji in praksi novinarstva reče padajoče novinarstvo – naklada in branost nekemu mediju (recimo Dnevniku) pada in pada, njegovi uredniki in novinarji pa so prepričani, da so na meji Pulitzerjeve nagrade in žurnalistične genialnosti. Zato pri Dnevniku (deloma tudi pri Delu) uporabljajo metodo letečih odgovornih urednikov – vsak teden drug.
Je pa res, da si Reporterjeva karikatura zasluži več kritik strokovne javnosti! Tako kot je na primer z Vestjo.si Janija Severja, ki je na ljubljanske ulice pred kamero in mikrofon postavil strokovnjake za gospodinjska opravila, strokovnjake za mestni promet in enega strokovnjaka za Bosance. Ta je bil najbolj strokoven v oceni karikature, ko je rekel, da je treba tipe z Reporterja zatolči, to pa ne sodi v sovražni medijski govor, kot bi lahko kdo pomislil. Najmilejša ocena strokovnjakinje za kulinariko oziroma mimo hodeče gospodinjeje bila, da je treba Reporter absolutno prepovedati. Jani Sever ima tenkočuten pristop k pravičnim medijskim dejanjem, zato se mu je zagotovo Reporterjeva karikatura Zorana Jankovića, ki medna upodablja Hitlerja, zagnusila. Tega se z Jankovićem ne sme delati, ker je to Jani Sever že storil leta 2004 z Janezom Janšo – oblekel ga je v nacistično uniformo z napisom Juden raus! Jani Sever ima torej avtorske pravice za dodeljevanje nacističnih oznak in etiket, vse drugo je plagiat in kaznivo dejanje.
Zdaj pa h karikaturi, ki je po mojem mnenju seveda polna strokovnih napak. Najprej, Janković nima tako velike glave, kot mu jo je narisal karikaturist, ampak ima tako zajeten zasebni bančni račun, do katerega je prišel tako, da si je vsak dan trgal od ust. Poleg tega Janković na karikaturi drži desnico visoko v zrak, v resnici jo drži vsak dan v žepih mestnih davkoplačevalcev. Logistična napaka so ovce na travi njegovega nogometnega igrišča v Stožicah, ker ta žival na tratah naredi veliko škode. Zato bi karikaturist moral tja postaviti osle in vole – torej vse tiste, ki volijo.
Da ne govorim o znamenitem napisu v nemškem jeziku, kar prijavljam medijskemu inšpektorju Palu, ker morajo biti besedila v slovenskih medijih v slovenskem jeziku. Tudi če bi bilo besedilo »ein Reich – ein Volk – ein Führer« prevedeno, je treba vedeti, da ne ustreza resničnosti. Nimamo ene države, ker še ne vemo, kje so naše meje; nimamo enega naroda, ker imamo tudi Bosance, Rome in Štajerce na primer. In še najmanj je res, da imamo enega firerja, ker jih imamo kar precej. Upam, da bodo drugi firerji tudi ovadili revijo Reporter zaradi omalovaževanja. Znan je tudi slovenski rek: Kolikor Slovencev, toliko firerjev.
Poleg tega je karikatura tudi zgodovinsko lažniva oziroma netočna! Ve se, kdo je in na katerem stadionu prisegel Hitlerju in ve se, na koga mi prisegamo, ko gre za stadion v Stožicah: na naše, na Pahorja, na Golobiča, na Ljubljansko banko, na Kresalovo in malo tudi na Jankovića. In vsi oni in vsi mi z njimi smo ena država, en narod in en vodja.
P. S.: Jankovićevega stadiona v Stožicah niso blagoslovili! Potreben je izganjalca hudiča.