V njem je negativno ovrednotil vse, kar spremlja drugo Janševo vlado, sedanji trenutek v domovini in njegove akterje. Ponudil je zgolj dve sintezi. Prva, nakazal je, da bi Zoran Janković bolje vodil republiko skozi krizne čase in drugo: zapisal je stavek: »Boste jeseni za predsednika republike obkrožili spet Danila Türka, ki poudarja svoje zavzemanje za spoštljiv in razumen odnos do polpretekle zgodovine?«
Glede na sintaktično analizo Urbasovega članka je navedena poved edina, ki ponuja neko pozitivno alternativo naslovu, ki nas sprašuje po sreči. S stališča nevro-lingvističnih teorij oglaševanja takšnih in drugačnih političnih vsebin je stavek izrazit apel psihoanalitični strukturi naslovnika, kako naj se na jesenskih volitvah odloča. K temu še dodatno prispeva členica »spet« (spet obkrožili), ki nakazuje, da gre zgolj za rutinirano, ponovljeno dejanje v smislu: seveda ga bomo obkrožili, saj drugega nimamo na voljo.
To pa ni edino Urbasovo prizadevanje v smeri podpore kandidatom tranzicijske levice. Dober mesec nazaj je kar samoiniciativno začel kampanjo za Boruta Pahorja. Objavil je članek Zakaj bom volil Boruta Pahorja, ki je kričeč zmazek, bolje opomin, česa področni urednik časopisa Finance ne bi smel nikoli narediti. Tedaj so analitiki opozarjali, da tranzicijska levica dela vse, da bi v imenu »desne sredine« v drugi krog prišla zgolj »levo tranzicijska« kandidata Türk in Pahor. Vložek v igri je namreč ogromen.
V teh dneh se je prav Uroš Urbas potrudil, da je to prizadevanje postalo javno prepoznavno tudi v časopisu, ki je sicer zavezan denarju, želi pa biti nevtralen. Stvar je še toliko bolj banalna, če vemo, da so prav Finance prednjačile v kritiki Pahorjevih potez na mestu predsednika vlade. Slab predsednik vlade naj bo dober predsednik republike? Da, če tako terja partijski ukaz. Prišel je namig in Urbas se je sprožil. Ni ne prvi in ne zadnji, ki v slovenskem novinarstvu tako ravna.
Uroš Urbas je v zadnjem času tudi priznal, da mu cenzuriranje besedil, ki uvajajo post-tranzicijsko logiko v državo, nikakor ni tuje. Tako se je avtorju teh vrstic samoiniciativno izpovedal, da je cenzuriral njegov članek, v katerem se nahaja naslednje mesto: »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Franceta Bučarja«
Pripoved je prispevala Čelesnik Antonija, zadeva pa teharsko taborišče v krvavem poletju 1945. V njem je bila velika deska, na katero so polagali dojenčke. Materam so prepovedali dostop, tako da so nesrečni otroci večinoma pomrli zaradi dehidracije. Tončkina deklica je bila ena redkih srečnežev, ki jo je mati uspela oteti. Zgodba, bolje izpoved pri dogodku neposredno navzoče priče, bi « ikono » razbitja Demosa, kritika demokratične opozicije v letih 1992 – 2012, podpornika Jankovićeve kandidature, postavila v nemogočo luč. Lahko bi se ljudje začeli širše spraševati, kakšna pa je narava tega, ki ga vsi mediji hvalijo do neprepoznavnosti. Se nemara v srčiki njegove identitete skriva nerazjasnjen zločin? Uredniški hlapčiči, kot je Uroš Urbas, pa vedno poskrbijo, da resnica ne pride na dan.
Dvajset let po osamosvojitvi moramo večino člankov v dnevnem časopisju brati prav skozi optiko evrskih bankovcev, s katerimi razpolagajo gospodarji iz ozadja. Ti dajejo tudi odpustke, pač v ustrezni valuti. Zato je novinarjem greh odpuščen, še preden je storjen. Uroš Urbas dokazuje, da se tega zaveda med prvimi.