Za Slovence, posebej na Primorskem, je fašizem predvsem spomin na neizmerno narodovo trpljenje in Bazovica osrednji kraj spominjanja na legitimni odpor proti fašizmu. Požig tržaškega Narodnega doma pa je pomenil zgolj uvod v to divjanje, dobri dve leti pred uradnim fašističnim prevzemom oblasti v Italiji!
Italijani so si za svoj kraj komemoriranja žrtev t. i. fojb izbrali pač »šoht« v Bazovici. Ne glede na vsebinsko pravilnost njihove izbire, pogosto prežete z načrtnim pretiravanjem in nacionalističnimi ter protislovenskimi čustvi, je treba priznati tudi žrtve ob koncu druge svetovne vojne.
Zgodovinarji smo si danes bolj ali manj enotni, da so umori v maju in junij 1945 v Julijski krajini oziroma na Primorskem zahtevali okrog 1600 življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. Dobro polovico žrtev so pomenili Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma. Pri tem je šlo predvsem za obračun s fašizmom in tistimi, ki so sodelovali z nemško okupacijsko oblastjo, in ne za obračun na narodnostni osnovi.
Že med vojno sta najprej VOS in za njim Ozna sestavljala spiske osumljenih. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, da ne smejo izvajati »čiščenj« terena na narodnostni osnovi, ampak se morajo osrediniti na kaznovanje fašistov.
