To je slovenski velikan, ki je prekmurske Slovence osvobodil madžarskega jarma

Zahodno Slovenijo oziroma Primorsko se je prisvojila Italija, ki se je sklicevala na tajni Londonski sporazum iz leta 1915, veliko večine slovenske Koroške pa smo izgubili na plebiscitu oktobra 1920. Kolikor toliko smo bili lahko Slovenci z razmejitvijo zadovoljni na slovenskem Štajerskem, čeprav so tudi tam delčki našega narodnega ozemlja ostali pod Avstrijo. Obliž na ozemeljske izgube na severu in zahodu je bil po svoje uspeh v Prekmurju oziroma v Slovenski krajini.

Prekmurski Slovenci so bili edini del slovenskega naroda, ki je živel na Ogrskem. Pred prvo svetovno vojno so Madžari okrepili madžarizacijo Slovencev med Muro in Rabo. Leta 1900 in 1910 tako Slovenci na popisih niso bili več priznani za posebno etnično skupino, pred prvo svetovno vojno so tudi pomadžarili vsa slovenska krajevna imena v Prekmurju.

Na srečo so imeli Prekmurci, katerih politični voditelj je bil duhovnik Jožef Klekl, tostran Mure velikega političnega zaveznika. To je bil štajerski duhovnik, politik in veliki Slovenec Anton Korošec, ki se je rodil leta 1872 v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici oziroma Vidmu ob Ščavnici.

Korošcu so bili prekmurski Slovenci, tudi zato, ker je bil doma iz krajev blizu Mure in Prekmurja, vedno blizu in je tako na sejah avstrijskega državnega zbora na Dunaju pogosto opozarjal na slab položaj Prekmurcev. S Kleklom je tudi stkal tesno politično zavezništvo.

Preostalim Slovencem je Korošec položaj Prekmurcev med drugim predstavil v članku Iz življenja ogrskih Slovencev. Ko se je še poizkušal kot pisec, je v drami Ob Vrbskem jezeru predstavil medsebojne odnose Slovencev in Madžarov.

V zgodbi slovenski hišni učitelj reši utapljajočega se madžarskega častnika, čeprav je vedel, da častnik zaničuje Slovence. S to zgodbo je Korošec Slovence predstavil kot plemenite ljudi.

V Majniški deklaraciji leta 1917 se je Korošec zavzel za priključitev Slovencev med Muro in Rabo južnoslovanski enoti znotraj Habsburške monarhije. Po porazu Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni so tudi prekmurski Slovenci, ki so se soočali z vse hujšim madžarskim pritiskom, na čelu Kleklom s zahtevali priključitev k slovenski matici. Zahtevali so tudi, da naj Kraljevina SHS z vojsko zasede Prekmurje.

Končno je avgusta 1919 pariška mirovna konferenca odločila, da Prekmurje pripada Kraljevini SHS. Pomembno vlogo pri tem je imel še en Korošcev tesni sodelavec, in sicer duhovnik Matej Slavič. Ta je na konferenci s svojo študijo prepričal zmagovalce prve svetovne vojne, da so Prekmurci del slovenskega naroda.

Žal je po razmejitvi med državama pod Madžarsko ostal del Slovencev med Muro in Rabo, in sicer Slovenci, ki živijo Porabju in so zdaj znani kot porabski Slovenci.
Korošec je tudi po priključitvi skrbel za razvoj Prekmurja. Tako je poleg vplivnega mariborskega člana SLS Franja Žebota najbolj zaslužen za izgradnjo železniške povezave Ormož-Ljutomer-Murska Sobota.