»Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov«. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske »sinteze« v poglavju Titove oči razloži Giuseppe Pierazzi ali Jože Pierazzi ali Jože Pirjevec (Jože Pirjevec, Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str. 11).
Da bi razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: »Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec, kar sem od te knjige dalje« (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). »Regijo priložnosti« razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je pointalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) s Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil »pravilnost« fašistične raznarodovalne politike.
Prav iz univerzalno renegatskega razloga bi Pierazzijeva knjiga o Titu ne mogla biti boljša ilustracija razmer v domovini, v katerih se vsesplošno propadanje in korupcija zlivata z neomejeno vero v zgodovinski konstrukt. Pirjevčeva knjiga je neke vrste utemeljitev nedavnih sklepov mestnega sveta ljubljanskega, da se ena od vpadnic poimenuje po umrlem diktatorju. Knjiga je takšna kot slovenska stvarnost: okičena s titoistično simboliko, z rdečimi zvezdami in kremeljsko purpurno barvo. Jože Pirjevec se je namreč želel v celoti odkupiti za krivdo, ki mu jo je naložil Giuseppe Pierazzi. Od duceja do maršala! Njegova »sinteza« se zato plastično bere: Tito je zmagovalec v regiji, socializem je bil kot sistem močnejši od kapitalizma (korporativnega modela fašistične Italije), Josip Broz je iznašel celo čudežno formulo, ki jo v sklepu Pirjevec-Pierazzi povzame v »misel«, da je Tito državnik, ki smo mu še danes dolžni hvaležnost. Politični sistem komunističnega totalitarizma pa opraviči takole: »Čeprav je ZKJ ostajala na oblasti, je samoupravni sistem zagotavljal vsaj na lokalni ravni dokajšnjo možnost vpliva na politično odločanje« (Tito in tovariši, str. 680). Ta poved je v razmerju do resničnosti približno enako močna kot naslednji stavek: »Na Luni obstaja precejšnja možnost za kopališki turizem«.
Guiseppa Pierazzija domišljija nikdar ne pušča praznih rok. V finalu knjige najdemo poglavje Jovanka in druge, koder bordelske luči iz prvega odstavka zažarijo do pregretja. Kdo vse je bil z Josipom Brozom na »žimnici«, kakšne potrebe je imel in koliko jih je zadovoljeval, kako so legale ženske, ki jih je osvajal, vselej v Pirjevcu-Pierazziju zaznamo prikritega voyerja, ki se naslaja ob predmetih seksualnega poželenja svojega liderja, kdaj celo čez mejo spodobnosti, vse do pedofilnih simpatij. Tako razumemo poželjiv stavek o Pelagiji Broz (stari 13 let), ki ga Pirjevec – skozi Brozov citat - artikulira takole: »Vsaka od mojih žena je bila takrat, ko sem jo spoznal, devica in naivna ovčica«. Četudi se sklicuje na močno vprašljiv zgodovinski vir, ni težko začutiti tendence: občudovanje dominantnega samca, ki so mu dovoljene tudi najbolj perverzne spolne igre. Italijani imajo radi perverznost: drži se jih od Borgijcev preko Mussolinija do sedanjega premiera. Pierazzi na to ni imun. Ob slovenskem kulturnem prazniku smo izpostavili naklonjenost dela slovenskega »zgodovinopisja« do Jovankinih »ziz«. Povedali smo, da je še vedno na psihoanalitični seansi: spolni simboli partnerke »voditelja« v podrejeni masi moških namreč zbujajo hude apetite. Na tak način se je v »zgodovinskih« knjigah izražal Božo Repe, nekdanji referent šefa CK ZKS in današnji profesor zgodovine na ljubljanski univerzi. Ta je ob dvajsetletnici osamosvojitve pripravil »dokumentarni« film o istem Milanu Kučanu, ki bo premierno predvajan v torek 21. junija ob 19. 30h na prvem programu RTV SLO. Repe je spet poskrbel za izkrivljanje zgodovinskih dejstev. Rdeče luči žarijo predvsem pri Kučanovi vlogi v procesu JBTZ, nadalje pri uničevanju arhivov SDV (precej jih je bilo uničenih decembra 1989, za kar nosi Milan Kučan neposredno odgovornost), potem pri razoroževanju Teritorialne obrambe in naposled pri onemogočanju konstituiranja slovenske vojske v začetku leta 1991 (t.i. deklaracija za mir). Repe ima kot Pierazzi-Pirjevec do zgodovine namreč perverzen odnos: z enako lahkoto kot uslužbenko javne institucije (beri hiše) jo namreč polega po svojih vsakokratnih potrebah.
Slovenci se tako praznovanju dvajsetletnice osamosvojitve bližamo v najslabši možni perspektivi. Spet nas bodo naplahtali ali kot sledi iz prejšnjih odstavkov na- ….., pri čemer ne želimo uporabiti glagola, ki je na mestu. Pri tem bo sodelovalo precej ljudi, mnogo od njih se jih ne bo nikdar vprašalo, kakšna pa je moja moralna odgovornost pri takšnem početju. Slovenijo namreč že preveč dolgo vodijo v zakrite javne prostore. Sedaj je to celo postal nacionalni šport in prestiž. Vse je namreč v rdeči barvi. Iz nje so – verjeli ali ne – spet začeli delati filmsko umetnost. In to na obletnico osamosvojitve.
