Ko smo odšli iz Dela – tista Slivnikova četica, kot so nas zmerjali – smo imeli v najetih prostorih en polomljen stol, eno večjo mizo in nobenega telefona. Jaz sem imel še 5000 nemških mark dodatnega kredita, ki sem ga vložil v projekt, ki je šele pol ure pred tiskanjem prve številke dobil ime Mag. Ime si je v sili izmislil Slivnik in nihče ni vedel, kaj dejansko pomeni – tudi avtor ne. Ampak glede na vse dogajanje z Magom in nami kasneje je bila v tem medijskem projektu neka magija – ne vedno pozitivna. Začetki so bili grozno težki, iz dneva v dan smo bili tam, tudi po petnajst ur in več na dan in noč, če je bilo treba. Mag se je malo ustalil, tako smo iz ust v usta vsak mesec le preživeli.

 

Potem smo na Njegoševi dobili v neki vili malo bolj dostojne prostore, kakšno leto kasneje pa zagotovo še za današnje čase najmodernejše uredniške prostore v eni od hal v BTC. Lepega dne se je tam znašel človek, ki ga nisem preveč cenil, a Slivnik je vztrajal, da ostane med nami. Rekel je: če si je lahko sam izbral celotno uredništvo, si bo še on enega pisca. Nisem več ugovarjal, a sem mu rekel, da mu bo ta človek nekega dne v prihodnosti zabil kakšen nož, dva v hrbet, Danilo pa se je le smejal. A si vedeževalec, me je dražil, in potem sem moral kakšna dva meseca za »kazen« pisati Magov horoskop. A je prišel dan, ko mu je ta človek, ki mu je Slivnik neizmerno zaupal – bolj kot vsem nam v uredništvu – ga odlično nagrajeval in z njim delil »poslovne skrivnosti«, zabil toliko zahrbtnosti v srce, da tega tudi jaz, ki sem to nekoč prerokoval, nisem mogel verjeti. Pridružila se mu je še ženska, ki ji je reševal življenje in za katero smo vsi mislili, da mu je v delovnem smislu zvesta do groba. Ja, kje pa, ko je Slivniku – takrat že spet v Delu– zaškripalo, sta mu oba obrnila hrbet in se delala, kot da ga nikdar v življenju nista poznala. Pa še svinjarila sta o njem naokrog.

 

Danilo Slivnik je bil zame vedno človek anekdota. Imel je kar precej različnih obrazov, a nobenega pred nami ni znal skriti, čeprav je bil vedno prepričan, da se ga ne da prebrati. Rad bi bil kameleon, a smo vsi hitro prepoznali vse njegove različne življenjske barve in vloge in sloge. Pravzaprav smo vse vedeli: da je dal eno od svojih knjig v »strogi tajnosti« v cenzuro Janezu Drnovšku, h kateremu se je takrat bolj nagibal kot k Janezu Janši. Za skrivno lokacijo Drnovškove recenzure smo izvedeli v eni uri, dogajala pa se je nekje na Slivnikovem Koroškem. Tja sta se zatekla, šele potem je knjiga Sto osamosvojitvenih dni šla v tisk. Vedeli smo tudi za številne druge njegove zabavne avanture, ki jih ohranjam samo zase, ker so pač zasebne. Slivnik je bil človek, ki je želel tudi navzven pokazati, da je nekaj posebnega – ni mu zadostovalo provokativno, zanimivo in velikokrat vrhunsko pisanje kolumn, po katerih so ga že v Delu spoznali desettisoči bralcev. Ne do takrat in ne kasneje ni bilo kolumnista, zaradi katerega bi ljudje ob sobotah pred kioski stali v vrsti, da bi kupili časopis, v katerem je bila njegova redna tedenska kolumna. Takrat je Delo doseglo tudi 120 tisoč izvodov naklade.

 

Slivnik je želel ljudi in okolico šokirati še kako drugače, ne samo s pisanjem (ne gre pozabiti, da je bile eden največjih privržencev raziskovalnega novinarstva in da je njegova četica dosegla več tozadevnih novinarskih presežkov). To, da je na nogah nosil samo škornje, je bilo obče znano. Potem si je omislil tankovsko zverino hummerja, s katerim v center mesta ni skoraj mogel, ker se ga zaradi velikosti ni dalo nikjer parkirati. Tudi tisti, ki ga niso poznali po pisanju, so ga prepoznavali po avtu. Hotel je biti še bolj viden. Nekoč si je ogledal premiero neke zadnje verzije Jamesa Bonda, in tip je imel na roki neko posebno bondovsko uro; Danilo jo je seveda hotel imeti in nekdo je moral takoj v Nemčijo, kjer si jo lahko kupil. In potem smo vsi vedeli, kakšno uro ima in smo to morali pripovedovati naokrog, da se ne bi pozabilo.

 

Da bi šokiral obiskovalce našega uredništva v hali BTC, je dal kupiti dve pravi veliki palmi, ki sta sicer zaradi njegovega vnetega zalivanja hitro začeli usihati, a jih je dal na zdravljenje v Volčji Potok, kjer sta menda še dandanes. A dosegel je učinek: vsi, ki so prišli k nam, so v glavnem govorili o palmah. Hummerja se je kasneje znebil, še zlasti ker je po neki avanturi z njim nasedel na velik štor nekje na Toškem čelu – pripraviti je bilo treba pravo reševalno akcijo z dvigali in gasilci in avto motom, da so avto rešili. Slivnik se je že prej sam. Operacijo »reševanje« je vodil Boštjan Celec (danes Slovenske novice), o drugih zabavnostih te pustolovščine pa vsi molčimo. Prisegli smo, da bomo molčali.

 

Danilo je imel tudi jasne šibke točke. Ena je bila ta, da je bil prepričan, da bo v življenju v novinarstvu tako zelo uspel, da bo slovenski Murdoch. V želji po čim prejšnji uresničitvi tega je brez pravih in potrebnih predpriprav in kapitala začel projekt Jutranjika, pri katerem sva se prvič po dolgih letih resno sprla. Šel sem domov, ne pridem več nazaj, sem mu vrgel, ker je to projekt, ki ne bo živel več kot mesec dni. Naslednji dan je prišel k meni domov in tako dolgo zvonil na vratih, da mi je šel na živce in sem mu odprl, prepričal me je v uspeh projekta in me zvlekel nazaj. Natanko po osemindvajsetih dneh izhajanja je Jutranjik preminil.

 

Slivnikova najbolj šibka točka je bila vedno njegova mati. Prava mater familias. Imel je prav posebno strahospoštovanje do nje; ko smo se malo pritoževali čezenj, ga je mati poklicala in mu zapovedala, da mora biti bolj prijazen z nami. No, malo je zaleglo, ker je le bil po naravi rahel kolerik, ki pa se je po napadu običajno že čez nekaj minut delal, kot da ni bilo nič, čeprav je bil kdo od nas takrat še na smrt užaljen. Spreti z njim se ni dalo, ker je imel vedno vse prav in se zato ni splačalo, če pa si mu vrnil z užaljenostjo in tihimi urami ali dnevom, ga je zelo prizadelo.

 

Podoba Danila Slivnika zaradi vsega, kar sem z njim doživel in preživel, seveda ni zgolj črno-bela, o čemer naj bi zdaj pripovedovala ta njegova poslednja tragična zgodba. Hotel je pač delati biznise, ker ne misli biti do smrti siromak, je govoril. In jih je delal – mene in še enega večjega sodelničarja Maga je s spretnim manevrom spravil ob solastništvo, potem pa je Mag za velike denarje prodal, nam pa kar na sestanku sporočil, da je to storil. Še več, da ni prodal samo blagovne znamke, ampak tudi nas. Takrat smo mu nekateri rekli adijo, Mag pa je živel naprej, dokler ga sedanje Delove strukture iz političnih in ideoloških razlogov niso likvidirale. Pri čemer sta zelo pomagala tista dva iz te zgodbe, ki jima je Danilo tako neizmerno zaupal. Na koncu je spoznal, da smo bili vsi tisti, ki smo se od njega poslovili, bolj njegovi prijatelji v odsotnosti pač, kot tisti, ki so mu svoje prijateljstvo ponujali za materialne dobrine – za denar. Verjamem, da nimajo nič slabe vesti, čeprav bi jo zdaj po tem tragičnem Slivnikovem odhodu morali imeti.

 

Danilo Slivnik se je v svoji tretji tretjini življenja odločil, da ne bo več novinar, kolumnist in pisec, ampak poslovnež. Ta pot ga je pripeljala v slepo ulico, iz katere mu niso pustili, ker je veliko vedel, ali pa iz nje ni znal. Vem, da sem razmišljal o tem, da je Slivnik človek, ki ne bo prenesel tega, da je padel v črno kroniko. Skušal se je braniti v medijih, pa ni več šlo. Marsikdo me vpraša, ali je to bil človek, ki bi dvignil roko nase, pa pravim, da bi se zaradi te zgodbe Danilo lahko zatekel tudi v takšno dokončnost, a nekdo drugi v meni pravi, da tega ni storil. Po svoji volji že ne. To je ta velika skrivnost, ki ne bo nikdar povsem razjasnjena. Nekaj o najini dolgoletni skupni in zanimivi poti sem se odločil napisati tudi zato, ker so me le nekaj minut po potrditvi njegovega odhoda poklicali iz nekaterih medijev, da bi jim verjetno kaj pikrega povedal o človeku, s katerim sva se nekoč razšla. A sva se kljub temu ob srečanjih vedno rokovala, se nasmehnila in si rekla kakšno zbadljivko.

 

Danilo zdaj tudi črna kronika ni več. In upam, da vsaj v spominu nekaterih ne bo tudi samo črna osebnost. Bil je človek različnih barv, kot smo vsi na tem svetu; bil je tudi človek različnih političnih barv – ko so na primer vsi bežali iz partije, je leta 1988 kandidiral za člana CK ZKS in bil izvoljen. Na račun te epizode iznašel tisto, da je šel v to zato, da jo razžre od znotraj. Bil je malo pomladnik, malo drnovškovec, malo Janšev, a nikoli ni hotel biti Kučanov. To je bilo le dobro, ker je tako nastala knjiga z naslovom Kučanov klan. V zadnjih letih je imel drugačen krog ljudi – tudi Jankovića, Senico, Kresalovo.

 

Mogoče, ne zelo verjetno, si je zadnja leta izbiral napačne ljudi okrog sebe in v zgodbo povlekel tudi ljudi, ki jih je imel neizmerno rad, to pa vem!. A zdi se mi zelo krivično, da bi v tisti črni kroniki ostal zapisan sam, verjetno pa se bo to zgodilo. To je pač tudi zgodba o naših današnjih časih in nič kaj lepi prihodnosti, pripoved o ljudeh, ki so si oddahnili, ko so izvedeli, da je Danilo odšel tja, od koder ni vrnitve.

 

Škoda, če te zgodbe ni ubesedil v kakšnem pismu ali zapisu. To so bila namreč leta nevarnega življenja, ki jih je preveč podcenjeval. A nekaj je le dosegel: na smrt se je bal betežne starosti in staranja nasploh. Ko so ga povabili na radio na takrat še zanimive jutranje intervjuje, sem kolegici Danili Hradel Kuplen hudobno svetoval, da ga mora njuno vprašati, koliko je star in kako vidi svojo starost. Znorel je: a je starost kaj lepega – v plenicah, pa po možnosti na invalidskem vozičku, pa po žličkah te hranijo … Ne bo se mu zgodilo.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI